Gospa, ki še po smrti buri duhove
Januarja smo lahko v dnevnem časopisju prebrali vest, da je avto ob mraku do smrti povozil starejšo žensko, ki je prečkala Dunajsko cesto, tam, kjer ni prehoda za pešce. Takoj sem pomislila, da je to morda »naša« Gospa, kot smo ji rekli, čeprav je seveda imela tudi ime in priimek. Sama je stanovala v baje lastniškem enosobnem stanovanju v enem izmed blokov za Bežigradom v Ljubljani.
Nihče iz bloka, kjer je stanovala, pa ne ve, ali je že pokopana in kdo je ali bo plačal pogreb ter kdo so, če so, njeni sorodniki, kdo zdaj plačuje izdatke za njeno stanovanje, predvsem pa, kaj se bo zgodilo s hrano, ki jo je ves čas nosila v stanovanje, ko se bo malce otoplilo … Ključa od njenega stanovanja namreč nima nihče v bloku. Ima ga le prometna policija, če je po prometni nesreči pobrala njen nahrbtnik s ceste.
Ker se kot narod staramo, bo takšnih in podobnih zgodb vedno več. Starejši ljudje bodo umirali v stanovanjih, begali brez dokumentov po ulicah in cestah … In nihče ne bo vedel, kdo so oni in njihovi svojci. No, v manjših krajih morda ne bo tako, v večjih, kjer ljudje živimo drug mimo drugega, pa gotovo. Zato sem se lotila raziskovanja.
Pri 92 letih je Gospa še sama skrbela zase, čeprav je imela demenco, ki se je kazala predvsem kot preganjavica. Hišnika je kar naprej obtoževala, da ji krade barve za lase, čistilko pa, da ji skuša vzeti oblačila in hrano. Ker je nanju kričala in ju občasno tožarila policiji, sta se je izogibala. Nekako nista mogla dojeti, da gospa ni »žleht«, ampak bolna. Sicer pa je Gospa še samostojno skrbela zase. Zaradi strahu pred tatovi si je omislila protivlomna vrata, zaklepala je vse sobe, tudi kopalnico, okoli hladilnika pa je imela široko verigo, zaklenjeno s ključavnico.
Sosedje smo opazili, da je nihče ni obiskoval. Ona pa je kar naprej nekam hodila, vedno lepo urejena in z nahrbtnikom na ramenih. Domov je skoraj vsak dan prinašala predvsem meso, solato, kavo, sir in čokolado. Kdo ji je to dajal, ni hotela povedati. Včasih se je tudi pohvalila, da še dela. Vsak petek naj bi pomagala na glavni tržnici pri kuhanju. Njeno pomoč so »plačali« s hrano.
Kaj smo izvedeli?
»Takoj, ko sem prebrala, da je nekdo zbil starejšo peško, sem pomislila na sosedo. Vsakič, ko je izstopila iz avtobusa, je Dunajsko cesto brezkompromisno prečkala zunaj prehoda za pešce. Samo dvignila je berglo, ki ji je bila v pomoč pri hoji, in je, ne da bi pogledala levo ali desno, odkorakala na nasprotno stran ceste. Vse do tistega dne,« je dejala Barbara Vajda, tudi članica nadzornega odbora etažnih lastnikov tega bloka in podpredsednica Društva zelenih nadzornikov Ljubljane. »Poklicala sem na bežigrajsko policijo, kjer pa mi zaradi varovanja osebnih podatkov niso hoteli povedati, kdo je povožena oseba.« Kmalu pa so jo oni poklicali, potrdili, da gre res za sosedo, in jo zaprosili za pomoč pri zbiranju podatkov o ponesrečenki. »Policistu, ki je zadevo raziskoval, sem predlagala, da pokliče upravnika stavbe.«
Petra Gregorač iz Metalke, stanovanjske storitve, d. o. o., je potrdila, da se je policija zglasila pri njih. »Dogovorjeno je bilo, da bo pristojni policist v spremstvu predstavnika upravnika vstopil v stanovanje Gospe, da bi opravili vsaj najnujnejše stvari, torej predvsem odstranitev hrane, kar naj bi v kratkem času tudi uresničili.« Žal je to potem padlo v vodo, zakaj, nisem izvedela. Potem je še dodala, da upravnik stavbe skrbi za upravljanje skupnih delov stavbe, nima pa nobenih pristojnosti ali pooblastil, da bi samostojno lahko opravljal kakršna koli ravnanja v zvezi s stanovanjem ali v njem, saj bi to pomenilo, da ravna protipravno. »Ker pa se je na nas obrnilo več stanovalcev, smo se za podatke o morebitnih svojcih obrnili na sodišče, ki pa nam ni posredovalo še nobenih informacij,« je še povedala in dodala, da iz navedenega izhaja, da jim ni znano, kdo naj bi v prihodnje poravnaval stroške stanovanja, prav tako pa ne razpolagajo s podatki o morebitnem pogrebu.
Matej Križanič, pomočnik direktorja Centra za socialno delo Ljubljana, enota Bežigrad, konkretnega primera zaradi varstva osebnih podatkov ni hotel komentirati. Pojasnil pa je: »Ko gre za pokojno osebo brez znanih sorodnikov, center za socialno delo nima pristojnosti za pridobivanje informacij glede svojcev. Predlagamo, da se stanovalci glede iskanja svojcev obrnete na Ministrstvo za notranje zadeve, Oddelek za centralni register, Štefanova 2, Ljubljana. Če oseba nima svojcev ali zakonitega zastopnika, ki bi poskrbeli za pokop, to nalogo prevzame občina. Če center za socialno delo ni skrbnik pokojnega, tudi nima pooblastil, da bi poskrbel za njegovo stanovanje.«
Brina Redling iz urada Okrajnega sodišča v Ljubljani je pojasnila, da se iskanje sorodnikov ali drugih oseb, ki bi lahko podale podatke o zapustnikovih sorodnikih, najprej začne na policiji, nato na upravni enoti, na sodišču pa šele po prejemu smrtovnice. »Sodišče nima nikakršnih pooblastil pri začetnem obveščanju svojcev o smrti zapustnika, iskanju plačnika pogreba ali upravljanju zapuščine. Pripominjam še, da za osebe, ki nimajo svojcev, pogreb plača občina, ki pa lahko ta strošek prijavi v zapuščinskem postopku.« Zapuščinski sodni postopek se začne po prejemu smrtovnice, ki jo sestavi upravna enota. Sodišče pregleda zbrane podatke in po potrebi opravi dodatne poizvedbe, na primer pridobiva podatke o morebitnih potomcih, starših, če jih ni zbrala že upravna enota. »Sodišče opravlja tudi poizvedbe o premoženju zapustnika v obstoječih evidencah (zemljiška knjiga, register transakcijskih računov, evidenca vozil, plovil in orožja ...) in o obstoju oporoke v evidenci sodišča in centralnem registru oporok pri Notarski zbornici Slovenije.« Če ni dedičev, imetje deduje država.
Jerica Vidmar z Upravne enote Ljubljana pa je pojasnila, da si pri sestavi smrtovnice, ki jo sestavijo po vpisu smrti posameznika v matični register, skladno z zakonom o dedovanju pri iskanju podatkov o pokojnikovih sorodnikih pomagajo z dostopnimi računalniškimi in ročnimi evidencami.
»Matični register, kot računalniška evidenca, sicer ne omogoča povezave podatkov med starši in otroki, zato ne moremo ugotoviti, ali ima oziroma je imela pokojna oseba otroke. Lahko pa na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovimo morebitnega zakonca – če je bila sklenjena zakonska zveza. S preverjanjem podatka o pokojnikovem zadnjem stalnem prebivališču in naslovih za nazaj poskušamo ugotoviti morebitne osebe, prijavljene na naslovu, ki bi lahko bile v sorodu s pokojnikom.«
Če sorodnikov ne najdejo, pošljemo vabilo za sestavo smrtovnice na naslov pokojnikovega zadnjega prijavljenega stalnega prebivališča. »Če se na sestavo smrtovnice nihče ne odzove, jo neizpolnjeno posredujemo pristojnemu okrajnemu sodišču.«
Maja Ciperle Adlešič, predstavnica za odnose z javnostmi, policijska uprava Ljubljana, je pojasnila, da so policisti, da bi našli in obvestili pokojničine sorodnike, opravili več poizvedb na centru za socialno delo, matičnem uradu, centralnem registru prebivalstva, javnem podjetju Žale, zemljiški knjigi, veleposlaništvu Avstrije, pri upravniku stavbe in na zapuščinskem oddelku sodišča. Poleg tega so opravili razgovore s sosedi, znanci oziroma osebami, ki so pokojno poznale. »Policisti so na podlagi vseh poizvedovanj prišli do sorodnika, ki je bil o dogodku tudi obveščen, vendar se v nadaljnje postopke ne želi vključiti.« O smrti peške so obvestili tudi upravnika stavbe, ki bo v sodelovanju s policisti uredil nujne zadeve (kot so odklopitev elektrike, vode, odstranitev pokvarljive hrane ipd.), je pojasnila. Ob tem nam je predstavnica za odnose z javnostmi še povedala, da policisti v Ljubljani občasno naletijo na tavajoče starejše osebe brez svojcev, ki bi zanje skrbeli. Takrat o tem obvestijo pristojne službe: zdravstvo, center za socialno delo, sodišče ipd.
Država, stori kaj!
Ker je bila Gospa oseba z demenco in je imela tudi sindrom kopičenja stvari, tudi hrane, se stanovalci še zmeraj bojijo, kaj bo, ko se bo otoplilo. Jezni so, ker vedno naletijo na zid »nedotakljivosti tujih stvari«. Menijo, da se za tako imenovano zasebnostjo skriva le neučinkovitost številnih ustanov.
Torej lahko rečem, da naša Gospa še po smrti buri duhove, in hkrati upamo, da se bo naša država kaj naučila iz njenega primera. Kot ste lahko prebrali, so vse pristojne službe naredile vse, kar so lahko. Le narejenega ni bilo nič! Zato predlagamo, da bi upravitelj vsake zgradbe ob vselitvi zaprosil vsakega stanovalca za naslov in telefonsko številko vsaj enega od treh najožjih sorodnikov ali dobrih znancev, ki bi jih potem v podobnih primerih takoj obvestili ali o bolezni ali smrti.
