Kaj pravzaprav dela?
Ne, ob novem letu ni delala nobenih načrtov. Obljubila si je, da jih ne bo. Pa tudi prekmalu je bilo, saj je takrat šele vstopala v neznano življenje. Zdaj pa je že marec, ona pa še vedno ni vedela, kako naj začne to novo obdobje. Že skoraj tri mesece se navaja in res ne ve, kje naj bika zagrabi za roge.
Decembra je imela še dopust in se še ni resno zavedela, da je starega načina dokončno konec; ko je pospravljala svoje reči v službi, je bilo toliko vsega, da ni čutila nič posebnega, ali pa ni vedela, kaj čuti. Potem vse novoletne naglice in prijetni koščki neizogibnega slovesa – pa tudi marsikakšna grenka misel je kanila v tiste vrtoglave dni ... Kar prehitro je prišel januar, ko se je prvič zares zavedela, da v službo ne bo šla nikoli več. No, morda kdaj na obisk. Pa se je hitro spomnila, da v naglici, ki je značilna za njihovo delo, res ni časa za obiske upokojenih sodelavk – nihče ne more pričakovati od zaposlenih, da se bodo lagodno naslonili na mizo in srkali kavo ter poslušali, kako upokojenci ne vedo, kaj bi počeli s sabo ...
Za Zalo to ni veljalo, ona je imela kup načrtov, gotovo je vse zadnje desetletje trdila, kako se veseli časa, ki ga bo končno imela samo zase. Zvone bo še hodil v službo, ona pa bo z veseljem razporedila svoje dopoldanske ure tako, da bo lahko naredila vse, za kar nikoli ni imela časa. In koliko je tega! Kaj vse je v življenju odlagala na stara leta in dneve, ko nihče razen nje ne bo gospodar njenega časa!
Stara leta tole še niso, močna je in zdrava in voljo ima – in zdaj ima končno tudi čas. Vendar je začudeno opazila, da januar in februar, ki sta pravkar minila, nista prinesla nič tistega ljubega razkošja, ki si ga je slikala zadnja službena leta. Pred leti je brala pogovor z nekim umetnikom, za vedno si je zapomnila hrepenenje, ki jo je takrat presunilo: da bi si dneve oblikovala tako, kot si jih je on. Vsako jutro je navsezgodaj odšel v gozd, si uredil misli in napolnil pljuča s svežim zrakom, potem je poskrbel za dober zajtrk, prebral časopis, malo uredil stanovanje in sedel k svojemu ustvarjanju. Neskončno lepo se ji je zdelo tako življenje. Toda njena dva meseca brez službe nista prinesla nič takega, dnevi so kar mimogrede minili, še sama ne ve, kako.
»Zima je bila, kratki dnevi, mrzla jutra, dolgi večeri,« jo je tolažil Zvone.
»In temeljito moram najprej pospraviti dom, da bom potem res svobodno živela po svojem novem načinu,« si je rekla. To pa ni tako zelo preprosto, pospraviti dom zares temeljito je cel projekt. Bivša sodelavka ji je obljubila neko japonsko knjigo, po kateri hitro vse pospraviš, prav čudežno … No, tako je lahko pospravljanje odložila na poznejši čas ...
Jutranji sprehodi zanjo sicer niso pomenili obiska gozda, ampak hojo ob reki, ki teče blizu mesta, a bili so čudoviti, in to ne glede na vreme. Vsako jutro posebej je bilo doživetje, ki jo je napolnilo z energijo in veseljem. Račke in meglice, ptice na polju in zgodnji sprehajalci psov – vse ji je bilo všeč. Ura, ura in pol, včasih kar dve ... Domov se je vračala utrujena, kar obsedela je ob zajtrku in malo brskala po mobitelu – potem pa jo že začel preganjati čas.
Začela je namreč tudi dobro kuhati. Zvone je rad dobro jedel in zdaj je imela možnost, da dokaže, kako res rada kuha, kar je govorila vse življenje, ko so jedli kaj na hitro pripravljenega. Vendar dobro kuhati vzame kar precej časa, še posebej, če si privoščiš tudi obisk tržnice in se srečaš z drugo novopečeno upokojenko – čas kar švigne in dopoldneva je konec, ne da bi sploh kaj posebnega naredila. In po dobrem kosilu končno klepet med možem in ženo, ki sta ga morala toliko let odlagati na pozneje – to je vendar zdaj! Sicer se marca dnevi že daljšajo, pa je vendar kar kmalu po njuni kavici začel padati mrak – pa še toliko dela je s perilom in posodo – in dan je minil!
Večkrat se je spomnila čitanke iz osnovne šole in šele zdaj je res razumela tisto smešno zgodbo z vprašanjem: Kaj dela žena doma?
Vendar se njej zdaj res ni zdelo smešno ...
