Domovi za starejše vse dražji
Januarja je v domovih za starejše zavladalo nelagodje. Cene oskrbnin so se povečale za 10 do 30 evrov na mesec, odvisno od kategorije, v katero je stanovalec doma razvrščen. Vlada je namreč povišala plače zdravstvenemu osebju, vendar domovom denarja za to ni zagotovila v zdravstveni blagajni. To ne bo edina podražitev v tem letu. Napovedani sta še dve, prva zaradi uskladitve s cenami življenjskih stroškov, druga znova zaradi uskladitve plač.
Marsikateri starostnik se je zaradi podražitve znašel v stiski, čeprav se jim zdi samoumevno, da se plače pogosto preobremenjenemu osebju povečajo. »Starega človeka podražitev prizadene, še posebej, če del oskrbnine plačujejo njegovi najbližji, takih pa je veliko. Ne tarnajo, vidi pa se, da jih to skrbi,« pravi Zvonka Hočevar, direktorica Doma za starejše Kranj.
V podobni stiski se starostniki znajdejo tudi takrat, ko morajo zaradi poslabšanega zdravja v zahtevnejšo in s tem dražjo kategorijo, svojci pa za spremembo nimajo zadosti razumevanja, največkrat zaradi svojega šibkega finančnega stanja. »V takih primerih pride tudi do konflikta. Takrat se pokaže vsa beda sedanjega sistema,« pravi Jaka Bizjak, generalni sekretar Zveze socialnih zavodov Slovenije.
Krivično breme
Povprečna mesečna oskrbnina za prvo kategorijo stanovalcev domov, to je tistih, ki potrebujejo nastanitev, prehrano in pranje perila, ne pa tudi osebne pomoči pri vsakdanjih opravilih, je v javnih domovih v povprečju nekaj čez 600, v zasebnih, ki so novejši, pa 741 evrov. Toda v to kategorijo je razvrščena samo četrtina vseh starostnikov. Vsi drugi, tri četrtine, so v zahtevnejših. Oskrbnine za zadnji dve najzahtevnejši kategoriji (nepomični in osebe z demenco) dosegajo v domovih v javni lasti v povprečju okoli 1.000 evrov, v zasebnih pa še približno 150 evrov več.
Pri tem pa povprečna starostna pokojnina znaša le okoli 650 evrov. Zaradi take razlike lahko od skupno 18.500 stanovalcev vseh domov oskrbnino v celoti sama poravna le tretjina stanovalcev. Za vse druge morajo manjkajoči del doplačati zakonec in otroci. Če stanovalec zakonca ali otrok nima ali pa so le-ti preveč revni, poravna oskrbnino občina. Pogoji so strogi. Med drugim morajo dediči po smrti stanovalca plačane zneske poravnati iz njegove zapuščine. Ni čudno, da se nekateri svojci, ki živijo v bližini južne meje, odločijo svoje starše nastaniti v cenejših domovih na Hrvaškem.
Da pokojnine ne zadoščajo za plačilo domske oskrbe, sicer ni nobena slovenska posebnost. Oskrbnine povsod presegajo pokojnine. V razviti Evropi, pravi Bizjak, predstavljajo 1,7- do 2,5-kratnik povprečne pokojnine. Pri nas je to razmerje celo nekoliko ugodnejše. Tako je zato, ker so bivalne razmere v javnih domovih v velikem delu podstandardne, nesodobne. Nemalo stanovalcev domov za starejše prebiva v večposteljnih sobah s souporabo kopalnice ali sanitarij, nekateri po več let.
Med Slovenijo in razvitimi evropskimi državami pa obstaja glede plačila oskrbnine izjemno pomembna razlika. Kaže se v visokem deležu plačevanja iz lastnega žepa starostnikov in njihovih svojcev in nizkem deležu, ki ga za dolgotrajno oskrbo iz javnih sredstev prispeva država.
»Tudi v drugih državah morajo del oskrbnine plačati starostniki sami. Vendar še zdaleč ne toliko kot pri nas. Postopno smo prišli do tega, da stanovalci naših domov skupaj s svojci plačajo že blizu 70 odstotkov vseh stroškov domske oskrbe, le preostanek se krije iz javnih sredstev, iz zdravstvene blagajne, « pravi Bizjak. Slovenija je sicer poleg Francije menda edina evropska država, kjer so otroci po zakonu dolžni poskrbeti za onemogle starše.
Da je za dolgotrajno oskrbo pri nas namenjeno premalo javnih sredstev, kaže tudi študija OECD. Slovenija se po deležu javnega denarja, porabljenega za dolgotrajno oskrbo vseh, ki jo potrebujejo, torej ne le starejših od 65 let, temveč tudi mlajših, uvršča pod povprečje razvitih. Za dolgotrajno oskrbo se porabi nekaj manj kot odstotek BDP. Skandinavske države in Nizozemska namenjajo dolgotrajni oskrbi celo med 2,5 in 3, Nizozemska pa celo 4 odstotke BDP.
»Smo na razpotju: ali bomo poskušali iti v smeri držav skandinavskega tipa ali pa Balkana, kjer breme storitev nosijo starostniki in njihovi svojci,« pravi Bizjak. »Žal se na domove za starejše pri nas še vedno vse preveč gleda kot na sistem, ki naj od bolnišnic za bistveno manj denarja prevzame starostnike s hujšimi kroničnimi boleznimi, nesposobne za samostojno življenje, potrebnega denarja za to pa država ni pripravljena zagotoviti ... Hodimo po noževi konici.«
Domovi v precepu
V zadnjih dveh letih se domovi srečujejo s težavami. »Nekateri naši javni domovi ne sprejemajo več novih stanovalcev, saj zaradi pomanjkanja osebja ne morejo ponuditi ustrezne kakovosti storitev. V naslednjih letih se bo kadrovski problem še zaostril, « opozarja Anamarija Kejžar, asistentka na Fakulteti za socialno delo, do konca preteklega leta direktorica doma za starejše v Tržiču. V nekaterih delih države, recimo blizu avstrijske meje, trepetajo, da bi se večje število osebja odločilo za zaposlitev v avstrijskih bolnišnicah ali domovih. »Poleg tega so se nekateri domovi že znašli v rdečih številkah.«
Razmerje med ljudmi, ki potrebujejo pomoč, in tistimi, ki pomagajo, se dramatično spreminja na slabše. S tem se povečuje tudi tveganje, da ljudje, ki potrebujejo pomoč, le-te ne bodo dobili v zadostni meri ali pravi čas, opozarja Anamarija Kejžar. Delež starejših pri nas že lep čas hitro narašča. Skoraj petina prebivalstva je stara več kot 65 let.
Pritisk na domove za starejše se povečuje. Po ocenah že zdaj primanjkuje okoli 5.000 postelj. Pritisk se bo še okrepil v naslednjih letih, ko se bodo med sedemdesetletniki znašli pripadniki zelo številčne povojne baby-boom generacije.
Ob tem pa država v zadnjih desetih letih ni odprla nobenega novega javnega doma. Krepi se le mreža zasebnih domov, ki za delovanje dobijo koncesijo od države. Zasebnih je že 40 odstotkov vseh zmogljivosti.
»Glede na to, da so potrebe po nastanitvi v domu velike in jim javni domovi ne morejo zadostiti, je podeljevanje koncesij po eni strani razumljivo, saj je država na ta način razbremenjena investicij,« pravi Anamarija Kejžar. Toda izkušnje nekaterih evropskih držav po njenem mnenju dokazujejo, da oskrba v domovih za starejše spada med tista občutljiva področja, od katerih država ne sme preprosto dvigniti rok. »Po desetletju privatizacije storitev dolgotrajne oskrbe so na primer v Veliki Britaniji ugotovili, da storitve včasih niso bile samo nezadostne, ampak celo ogrožajoče,« opozarja.
Domove za starejše pri nas po zakonu nadzorujeta socialna in zdravstvena inšpekcija. Toda nadzor je šibek. Kot je pred časom poročal neodvisni portal Pod črto, socialna inšpekcija vsak dom obišče enkrat na tri leta. Največ pritožb je zaradi pomanjkanja osebja in zaračunavanja storitev. Kot ugotavljajo raziskave, približno četrtina starejših od 65 let v času svojega življenja sploh ne potrebuje nobenih storitev dolgotrajne oskrbe, vsak deseti starostnik pa potrebuje pomoč, ki stane desettisoče evrov. To velja na primer za osebe z demenco, katerih število hitro narašča.
Tako veliko denarja večina ljudi ne more privarčevati, četudi bi hotela. Razvitejše in socialno občutljivejše države zato že dalj časa oblikujejo posebno obliko zavarovanj za dolgotrajno oskrbo, s katerimi se tveganje, podobno kot pri zdravstvenem zavarovanju, porazdeli na celotno družbo.
Vzdržno financiranje skrbi za starejše naj bi uredili tudi pri nas. Narejenih je bilo že več predlogov zakona o dolgotrajni oskrbi, vendar ga nobena v zadnjih petnajstih letih ni bila sposobna sprejeti. »Državi je sedanje stanje pogodu, saj je zaradi obremenitve starostnikov in njihovih svojcev zanjo poceni,« se boji Bizjak.
Ureditev tega občutljivega področja je med volilno kampanjo obljubljal tudi sedanji premier Marjan Šarec. »Starostniki so gradili našo državo, naš standard, vsak po svojih močeh. Zato sem prepričan, da mora država velik del bremena prevzeti in razbremeniti svojce in lokalne skupnosti,« je dejal med prepričevanjem volivcev.
Mnogi starejši so do obljub oblasti skeptični. Ko potrebujejo njihove glasove, jim politiki obljubljajo nebesa, po izvolitvi pa na izrečeno gladko pozabijo. Bo tudi tokrat tako?
Zakaj dodatna doplačila?
Društvo Srebrna nit, ki si prizadeva za dostojno življenje starejših, je ogorčeno nad doplačili za nadstandard in dodatne storitve. »Cene oskrbnin so glede na pokojnine že zdaj tako visoke, da domovi niso dostopni za vse, ki bi potrebovali domsko oskrbo,« opozarjajo v javnem pismu, ki so ga razposlali na različne pristojne institucije.
Društvo zahteva spremembe pri zaračunavanju nadstandarda, kamor spadajo dodatki za bivanje v enoposteljni sobi, lastno kopalnico ali sanitarije. Pozivajo tudi k takojšnji ukinitvi plačevanja dodatnih storitev. Mednje spadajo diete, priprava in prinos čaja pa tudi nekatere druge storitve, ki jih starostniku pomaga opraviti osebje – kopanje ob pomoči negovalke, britje, striženje nohtov na rokah in nogah, pomoč pri oblačenju in vstajanju, priprava na specialistični pregled, nameščanje elastičnega povoja, ukrepe proti zatiranju okužb itd. Vsaka stane po nekaj evrov na dan.
Bizjak očitke zavrača. Kdor prebiva v nadstandardnem prostoru, že zaradi pravičnosti to tudi posebej plačuje. Trdi, da doplačilo za dodatne storitve plačujejo le starostniki, ki se odločijo zanje, a so uvrščeni v najnižjo in najcenejšo kategorijo, v kateri osebna pomoč pri vsakodnevnih opravilih ni predvidena, ker je stanovalci, razen morda začasno, ne potrebujejo. Pri zahtevnejših kategorijah, pravi, pa so te storitve že vračunane v oskrbnino in doplačevanja ni. »Taka so pravila,« pravi Bizjak. Enako je zatrdila direktorica kranjskega doma Zvonka Hočevar. Prepričana je, da je taka ureditev stanovalcem v korist in ne škodo.
