Ključne volitve
Za slovenske zmage
Konec maja bomo državljani Evropske unije izbirali svoje zastopnike v Evropskem parlamentu. O delovanju te vseevropske ustanove praviloma običajni volivci ne vemo veliko, še najbolj nam ostaja v spominu prerekanje med evropsko »levico« in »desnico«, pri čemer ta razmejitev že dolgo ne izraža dejanskih razmer, čeprav še vedno velja, da imajo največji vpliv poslanci Evropske ljudske stranke in socialisti. V obeh skupinah so tudi poslanci iz Slovenije, vendar ti v resnici nimajo omembe vrednega vpliva. Njihovi nastopi v Bruslju ali Strasbourgu še najbolj odmevajo na domači politični sceni, pri čemer je nekoliko nenavadno, da naši »desni« predstavniki podpirajo ravnanja »suverenistov«, torej tistih članic Evropske unije, ki nasprotujejo doslednemu uveljavljanju evropskih vrednot. Še posebej, ko gre za spoštovanje vladavine prava. Pred tokratnimi volitvami v Evropski parlament velja pritegniti ocenam, da je treba podpreti tiste, ki si v resnici prizadevajo za »več Evrope«. Z drugimi besedami, Evropska unija bo upoštevanja vreden dejavnik, če bo znala opredeliti skupne zunanjepolitične, varnostne in gospodarske cilje ter bo pri svojem delovanju dosledno spoštovala mednarodne zaveze, spoštovala človekove pravice in zavarovala okolje. Taka politika je tudi temelj demokracije in graditve Evrope, kakršno so zasnovali njeni utemeljitelji neposredno po drugi svetovni vojni.
Udeležba na evropskih volitvah je praviloma nižja kot na volitvah v »domači« parlament. V Sloveniji je pred petimi leti prišla na volišča komaj četrtina upravičencev. Upamo, da bo tokrat drugače. Zdaj smo Evropejci na prelomnici, zdaj gre za odločitev, kam bo vodila naša pot. Ali se bomo prihodnjih izzivov lotevali z vizijo skupne prihodnost ali pa bomo capljali za navodili svetovnih centrov moči. Zlasti tistih, ki z ustvarjanjem kriz ogrožajo mir. Zato se moramo bati raznovrstnih populistov, ki obujajo stare zamere in se skušajo z novimi delitvami ljudi in narodov dokopati do oblasti. V naši zavesti še odmeva nedavni izpad italijanskih politikov v Bazovici, v katerem je sodeloval celo predsednik Evropskega parlamenta Tajani. Povejmo naravnost, da za take politike ne sme biti prostora v Evropskem parlamentu, v katerega bo tudi tokrat izvoljenih osem poslancev iz Slovenije.
V predvolilnem času se bomo zagotovo naposlušali zagotovil vseh kandidatov za to zelo dobro plačano mesto, kako so privrženi povezanosti, solidarnosti, človekovim pravicam, vladavini prava … Njihova načelna podpora evropskim vrednotam je seveda razumljiva, saj jim sedež v Evropskem parlamentu vsak mesec »navrže« približno 6500 evrov osnovne plače, k temu pa je treba dodati še številne »bonuse«, ki jih dobijo kot člani različnih delovnih teles. No, udeležba pri oblikovanju evropske zakonodaje je lahko kar dobro plačana služba. Morda bi bilo spodbudno, ko bi imeli volivci možnost odpoklicati poslanca, ki se je izneveril svojim predvolilnim obljubam.
Na evropski ravni je bilo bolj malo odmevnih razprav slovenskih poslancev. Morda lahko pohvalimo prizadevanje za ohranitev dostopa do pitne vode, saj so tudi na tem področju velike korporacije skušale »privatizirati« to temeljno pravico. V resnici bi morali zakonodajalci tako v nacionalnem kot evropskem okviru bolj kot interese strank in z njimi povezanim kapitalom upoštevati potrebe ljudi, ki naj bi jih zastopali. Zdaj to ni tako in v tem je tudi poglavitni razlog, da državljani oblasti ne doživljajo kot delovanje za skupno dobro, bolj gre za koristi dokaj ozkega kroga bogatinov, ki se na demokracijo spomnijo, ko jim ta pomaga povečati njihov dobiček.
Vsa leta obstoja Evropske unije je v kritični javnosti slišati, kako je bruseljska birokracija svetlobna leta oddaljena od življenja ljudi, ki naj bi jih predstavljala. Eden v nebo vpijočih primerov zapravljanja je v dejstvu, da ima Evropski parlament dva sedeža – enega v Bruslju in drugega v Strasbourgu. Prihodnjim slovenskim poslancem v Evropskem parlamentu bi zato predlagali, naj za enega svojih ciljev zastavijo odločitev, da bo po novem imel parlament le en sedež. Naš predlog je, da bi to bil Strasbourg. Navsezadnje je to mesto tudi okoljsko primernejše kot Bruselj, kjer poslanci velikokrat le »mešajo meglo«.
