Domače melodije so ji pri srcu
Dobre stare viže
Jožica Svete je po rodu Notranjka iz Kamnika pod Krimom, kasneje so se preselili v bližnjo vas, Dolenjo Brezovico pri Preserju. Glasba je bila doma že v družini, pela je v šoli, najprej v zborčku, kasneje tudi na koru. Gospa, ki je igrala na orgle, je pohvalila njen glas in ji namignila, naj poskusi zapeti v oddaji Pokaži, kaj znaš. Nagovarjali so jo tudi drugi pevci pa prijateljice in sošolke ... in se je odločila.
Šla je na Radio Ljubljana, vsa trda od strahu je zapela pred strogo komisijo, a je nalogo dobro opravila, bila je sprejeta in tako je začela peti popevke. V Ljubljani je obiskovala tudi glasbeno šolo, kjer se je šest let učila solo petja pri profesorici Majdi Stoviček.
Spoznala je vse, ki so bili udeleženi v slovenski popevki, in tako se je hitro vključila v družbo pevcev, ki jih je občudovala že kot osnovnošolka. Prišli so festivali, prvi uspeh pa se je zgodil leta 1964, ko je še zelo mlada stopila na oder Slovenske popevke in zapela Sonce sije na Portorož, ki je kasneje postala njena prva zimzelena skladbica. Sicer pa je za televizijski in radijski arhiv posnela celo vrsto slovenskih narodnih in priredb tujih skladb.
Avseniki
Najprej je začela peti popevke, in sicer v zlatem obdobju. Kateri pa je bil prvi stik z narodno-zabavno glasbo?
»Lahko bi rekla, da je bil to niz oddaj z naslovom Novi ansambli, nove melodije. Tam sem nastopila z Majdo Renko, zapeli sva o mazurki, tudi z Ivanko Kraševec sva zapeli Imam tri srca in fante rada, pa naj bo zima al' pomlad … Tedaj pri nas še nismo imeli radia in televizije, zato smo hodili vsak četrtek k sosedom poslušat Četrtkov večer. Otroci smo stali pred radiem, in ko smo slišali Avsenike, je bil tam pravi dren. Vse njihove pesmi smo znali zapeti!«
Tedaj so bili silno priljubljeni tudi Beneški fantje pa Štirje kovači. In tudi te so radi poslušali, vsak ansambel je bil po svoje zanimiv. A čutila je, da so bili Avseniki že takrat nekoliko nad drugimi ansambli. »Kakšni lepi žametni toni so prihajali iz njihovega klarineta, enako bogat je bil zvok trobente in harmonike Slavka Avsenika. Sicer pa sem zelo rada poslušala tudi Zadovoljne Kranjce,« se spominja.
In se je zgodilo – pridružila se je ansamblu Avsenik. Franc Koren je postal upokojenec, Slavko in Vilko Avsenik pa sta si zaželela triglasno petje, in sicer moški bariton ter ženski alt in sopran. Tako sta se Emi Prodnik pridružila Alfi Nipič in Jožica Svete. Prvi njen nastop z Avseniki je bil 4. aprila leta 1974 v Hali Tivoli ob 20. obletnici obstoja ansambla Avsenik. Bila je uspešna in tako se je začelo.
Januarja in februarja so se učili peti in igrati nove skladbe, morali so na pamet znati vsa besedila v nemščini in slovenščini. Marca so vedno odleteli v Berlin, da so nove skladbe posneli, od aprila do junija so nastopali, poletna meseca sta bila čas za počitek, jeseni pa so spet nastopali, a so bili še pred božičem spet doma. Z Avseniki je sodelovala skoraj dvajset let, potem pa se je končalo, ker Slavko Avsenik ni mogel več igrati zaradi težav s hrbtenico. »In šli smo vsak po svoji poti, toda nikdar več ni bilo tako, kot je bilo z Avseniki,« doda in pove, da jo je leto kasneje k sodelovanju povabil Igor Podpečan, vodja ansambla Zlati zvoki. Z njimi je pela štiri leta in pol, kasneje je sodelovala tudi z Alfijem Nipičem in njegovimi muzikanti. A četudi je bila z dušo in srcem predana domači glasbi, se je kdaj pa kdaj spet lotila tudi petja popevk, a jim ni bila več predana tako kot nekdaj. Narodno-zabavna glasba ji je za vekomaj osvojila srce. Tako je pred nekaj leti zbrala ansambel, ki se imenuje Jožica Svete in njeni Primorci. Že kar nekaj časa namreč živi v Novi Gorici.
S svojimi Primorci je posnela dve skladbi Kikiriki polka in Stara lipa, z Mojco Bitenc in Rudijem Šantlom pa viži Deklica s črnimi očmi in Našemu kralju, ki je posvečena Slavku Avseniku. In želela je, da jih posnamejo tako, kot sta pevce učila Slavko in Vilko, ki je vedno hotel, da pojejo Avsenikove pesmi pravilno, s poudarki, v ritmu, vsako besedo je bilo treba razumeti, jo zapeti z dušo.
In njen vsakdan? »Imam 19-letno vnukinjo Karin, ki jo imam zelo rada, zame je najlepša punčka. Vsako leto greva skupaj na morje v Grčijo in se imava zelo lepo. V prostem času pa rada rešujem križanke, kolesarim, hodim na različne prireditve, se vozim z vlakom. Še vedno grem na obisk k prijateljem v Nemčijo in Avstrijo.
