Prešeren je vas poimenoval »oltar Gorenjske«

Zgodbe | apr. '19

ODSTRTE PODOBE – ZASIP

Ko je mladinski pisatelj in risar samouk Franc Rojec kot davčni izvrševalec služboval v Radovljici, je leta 1900 narisal tudi tri motive razpotegnjenega naselja v Blejskem kotu, na osnovi katerih je celovški založnik Alois Beer izdal objavljeno večslikovno razglednico. Vas je prislonjena ob južno prisojno pobočje hriba Hom (834 m), od koder je čudovit razgled na Bled in njegovo okolico, zaradi katerega jo je pesnik France Prešeren poimenoval »oltar Gorenjske«. »V zgodovinskih listinah je Zasip z imeni petih svobodnih kmetov prvič omenjen med letoma 1075 in 1090. Od nastanka pričujoče razglednice, torej v zadnjih skoraj 120 letih, se je število prebivalcev naglo povečevalo, saj so jih leta 1900 našteli 300, lani pa nekaj čez 1000, torej se je več kot potrojilo,« pravi 80-letni upokojenec Polde Kolman, ki se je z Bleda, kjer je imel dolga leta znano kemično čistilnico, semkaj preselil pred 45 leti.

Slikovito vas, ki jo sestavljajo zaselki Zasip, Sebenje, Mužje in Piškovica, na severu omejujejo Radovna z 1,6 kilometra dolgo sotesko Vintgar, na zahodu železniška proga Podhom–Bled jezero, na vzhodu Sava Dolinka, na jugu pa se ravninski svet odpira proti dva kilometra oddaljenemu Bledu. Poleg vstopa v sotesko iz Podhoma lahko v njen spodnji del pridemo tudi iz Zasipa.

Župnijsko cerkev je poslikal Leopold Layer

Blejski vintgar je lastnik mlina, žage in restavracije ter dolgoletni župan Gorij Jakob Žumer skupaj z blejskim kartografom in fotografom Benediktom Lergetporerjem odkril februarja leta 1891. Takoj sta se odločila, da je treba to čudovito sotesko, globoko več kot 200 metrov, čim prej urediti in odpreti za javnost, še zlasti za goste, ki so letovali na Bledu. Poseben gradbeni odbor se je v okviru olepševalnega društva iz Zgornjih Gorij lotil dela in v naslednjih dveh letih zgradil 530 metrov galerij in mostov ter 26. avgusta 1893 sotesko odprl za turistični obisk. Vintgar je oblikovala reka, ki zbira vode iz kraških izvirov in podtalnice v dolini. Radovna se ob vstopu v Blejsko kotlino zaradi čelne morene bohinjskega ledenika pri Krnici v ostrem zavoju obrne proti severovzhodu in teče po ozki dolini do zaselka Vintgar v Podhomu. Zaradi velikega padca se je reka razmeroma hitro zarezala v apnenčasto pobočje s kratko, toda ozko in globoko sotesko, ki se konča s 13 metri visokim slapom Šum. Ta padec so leta 1903 izkoristili za manjšo hidroelektrarno, katere električno energijo so najprej uporabljali pri gradnji bohinjske proge (zlasti pri vrtanju predorov Hom in Karavanke), kasneje pa za potrebe jeseniške železarne. Malo pred slapom sotesko prečka 33 metrov visok in 65 metrov dolg kamnit železniški most, ki so ga zgradili med letoma 1904 in 1905. Celotna soteska je kot naravna znamenitost del Triglavskega narodnega parka.

Največjo panoramsko podobo Zasipa je risar Franc Rojec naredil z izjemne razgledne točke na pobočju Homa, kjer 645 metrov nad morjem stoji podružnična cerkev sv. Katarine, ki je obdana z dobro ohranjenim kamnitim zidom in je prvič omenjena okoli leta 1500. Ima ravno stropano srednjeveško ladjo in grebenasto obokan prezbiterij iz zgodnjega 17. stoletja, pred fasado z ostanki furlanskih fresk pa je lopa s prižnico. Oltar sv. Matije iz leta 1621 v stranski kapeli spada med najstarejše zlate oltarje. Nekdaj so na dan zavetničinega godu (25. novembra) pri cerkvici zaklali staro kravo – bauho, ki jo je vsako leto daroval drug kmet iz Zasipa in Mužij. Kdor koli je ta dan prišel na Hom, je dobil skodelico juhe, kos mesa in kruha, kar so izkoristili zlasti revnejši ljudje. Ta navada se je ohranila do konca 18. stoletja, ko je cesar Jožef II. ukinil romarske poti.

Med zanimivo pripovedjo je naš sobesednik, dober poznavalec krajevne zgodovine, omenil tudi zgodbo o zakladu, ki naj bi se skrival pod pragom cerkvice. Pred odhodom Napoleonove vojske v Rusijo je neki francoski general leta 1812 tu zakopal železno skrinjo, v kateri so bili denar in dragulji za plačilo vojakom. Ko je bil kasneje med bojem smrtno ranjen, je skrivnost zaupal prijatelju. Leta 1860 je k cerkvici sv. Katarine prišla trojica iz Kanala na Primorskem ter s pomočjo načrta in kompasa izkopala zaklad. Zgodba je še dolgo burila domišljijo, tako da so ljudje kasneje večkrat brskali v njeni okolici, a brez uspeha.

Na panoramski risbi poleg Mostarjeve kmetije na desni strani izstopa župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je bila pod vodstvom takratnega župnika Jožefa Gollmayerja in po načrtih arhitekta Lovrenca Pragerja na mestu precej manjše prednice zgrajena leta 1778. Je centralno zasnovana baročna stavba z zvonikom nad fasado. Ladja kvadratnega tlorisa s prirezanimi vogali in prezbiterij sta obokana s plitvima kupolama, bočni kapeli in vhodni del s pevskim korom pa banjasto. Slike na glavnem in obeh stranskih oltarjih so delo kranjskega baročnega slikarja Leopolda Layerja, iz njegove delavnice izvira tudi slika križevega pota. V letih 1996, 2008 in 2011 je bila zasipska cerkev temeljito obnovljena.

V zasipski šoli je poučevala pesnica Vida Jeraj

Stavba na spodnji risbi, označena z napisom »Učilnica«, je leta 1895 zgrajena ljudska šola, čeprav so zasipski otroci k pouku, ki se je odvijal v mežnariji, hodili že od leta 1847. Prvih šest let je v novi šoli poučevala učiteljica in pesnica Frančiška Vovk, ki je bila znana po tem, da ni delala razlik med revnimi in bogatimi ter je vsakemu učencu rada pomagala in svetovala. Leta 1901 se je omožila s Karlom Jerajem, članom dunajske dvorne opere, violinistom in skladateljem, in se najprej preselila na Dunaj, leta 1919 pa v Ljubljano. Vida Jeraj se je v svojih pesmih približala moderni, vendar je ostajala pri opisih narave ter ljubezenskih in romantičnih razpoloženjih; pisala je tudi otroške pesmi. Od leta 1962 zasipski učenci obiskujejo blejsko osnovno šolo. Najstarejšo vaško gostilno H. Šilarja je pozneje kupil Anton Burja, a se je vseskozi, vse do danes, ko je v najemu in se še vedno ponaša z izvrstno hrano, imenovala Pri Kureju.

Druga razglednica oziroma fotografija prikazuje začetek gasilske povorke leta 1954, ko so gasilci skupaj z vaščani zgradili prvi požarnovarnostni bazen. Tesna povezanost med domačini in člani Prostovoljnega gasilskega društva Zasip je značilna vse od njegovega nastanka pred 113 leti. Maja leta 1906 so ga ustanovili Zasipljani Anton Zupan, Peter Šorl, Peter Peternel, Janez in Franc Vidic, Janez Golc, Matevž Zupan, Janez Zupan in župnik Ignacij Fertin. Le štiri leta pozneje so na podarjenem župnijskem zemljišču zgradili gasilski dom, ki je postal središče vsega dogajanja v vasi, v njem pa je po prvi svetovni vojni delovalo tudi prosvetno društvo. Nato sta sledili nenehno strokovno usposabljanje in posodabljanje gasilske opreme: od prve motorne brizgalne leta 1935 in prvega Tamovega vozila leta 1985 do najsodobnejše opreme in tehničnih sredstev za zaščito in reševanje ter Mercedesovega vozila za gašenje in Renaultovega za prevoz moštva. Ob tem pa se je članstvo z devetih ustanovnih članov povečalo na 136, ki od leta 1981 delujejo v novem domu.

Med pogovorom nam je Polde Kolman dejavnost zasipskih gasilcev in druge krajevne zanimivosti sproti dokumentiral s fotografijami, razglednicami in drugimi viri iz njegove obsežne zbirke, ki je shranjena v več kot desetih albumih in zajema, kot pravi, celotno Gorenjsko (od Škofje Loke in Kranja do Rateč in Planice). Pa tudi drugega gradiva (filatelističnega, numizmatičnega, bibliofilskega ipd.) se je veliko nabralo, saj ga je zbirateljstvo prevzelo že pri sedmih, osmih letih in ne popušča. Čeprav v svoji skromnosti nerad sliši, da je z vztrajno zbirateljsko vnemo v dobrih 70 letih postal varuh zasipskega in blejskega oziroma gorenjskega zgodovinskega spomina, vendar je to res.

Boris Dolničar