Idrijske Rake in Divje jezero

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | apr. '19

Nekateri idrijski rudniški zdravniki so zlasti v 18. stoletju, ko je botanika slovela kot vrhunska naravoslovna veda, v okolici slovečega rudnika vneto raziskovali rastlinski svet. Njihova odkritja so dobila pomembno in še danes cenjeno mesto v evropski znanosti. Vabimo vas torej na pot ob Rakah, umetni, a slikoviti strugi, po kateri so idrijski tehnični geniji že v 16. stoletju napeljali vodo iz Belce in Divjega jezera, da bi gnala velike rudniške naprave.

Pot ob Rakah je edina v Idriji, ki se ponuja za lagoden sprehod, kajti to staro mesto se sicer ob vsem svojem obodu pri priči zažene v strmine. Ob tej poti boste aprila že lahko odkrivali številne naravne zaklade, ki so jih tako sijajno odkrivali in opisovali idrijski naravoslovci. Pot ob Rakah se imenuje po njih. Takoj ob njej – samo čez rečico in cesto – leži Divje jezero, največji kraški izvir pri nas. Obhod jezera zahteva nekoliko več previdnosti in primerno obutev, nikakor pa ne veliko napora, saj njegova površina obsega borih 23 arov. Prijetna pot je iz mesta dolga pol ure hoda. Če pa se pripeljete iz ljubljanske smeri, zavijete levo dva kilometra pred Idrijo na odcepu proti Idrijski Beli, ki po 400 metrih pripelje do jezera.

Torej rudnika ni več, Rake pa so ostale. Zajameta vas veličasten mir gozdne narave in spogledovanje s skrivnostnimi temnimi tolmuni Idrijce, ki teče pod Rakami, spremljajo vas žuborenje in klokotanje, zaganjanje in zastajanje vode v vegastem koritu Rak. Morali bi polistati po veliki naravoslovni knjigi, da bi lahko našteli vsa naravoslovna čudesa, ki so jih z veliko ljubeznijo do narave odkrivali zdravniki; morda tudi v vnemi, kako priti do zdravilnih rastlin. Na sprehodu vas bodo o tem obveščale tudi pojasnjevalne table. Ker Rake ležijo na prisojni strani rečne doline, so spomladanske rastline tu gosteje nasejane. Povzemamo jih po izčrpnem knjižnem vodniku Ob rakah: siva jelša, rdeča vrba, brest, rumeni dren, zeleni teloh, kajpak zvončki in trobentice, citrončki, pljučnik, čemaž, rjavi sršaj, praproti pozidna rutica in jelenov jezik, razne vetrnice, beli in navadni repuh, volčja jagoda in stotere druge rožice, med katerimi vas utegnejo razveseljevati poskoki naših najmanjših ptičk, kot sta kraljiček in palček stržek.

Jezero z več obrazi

Jezero pa je zdaj mirno, zdaj divje, včasih prav razdivjano. To temačno temnomodro zemeljsko očesce sredi razbrazdane idrijske deželice leži kakor v zemeljskem kotlu. Z južne strani ga zapira stometrska prepadna stena krednega apnenca, v kateri je lepo viden navpičen prelom. Jezero je ovalne oblike, dolgo 65 metrov, široko pa 30 metrov. To veliko slovensko naravno znamenitost so že pred dvesto leti začeli obiskovati slavni prirodoslovci, polihistorji in prirodoslovno navdihnjeni monarhi. Tudi če niste podkovani v prirodoslovju, boste s pojasnjevalnih tabel, postavljenih ob poti okoli jezera, izvedeli tako rekoč vse, po čemer je Divje jezero znamenito. Če se vam mudi, lahko jezero obhodite že v desetih minutah, kar bi bilo seveda greh. Kraj je poklican za to, da si človek v njem dušo priveže ali odveže, tako da lahko potem zbrano občuduje naravo.

Divje jezero se razdivja takrat, ko po dolgi upognjeni zemeljski cevi udarijo z njenega dna vode, ki se zbirajo na višavju visoko nad njim. Takrat voda pod velikim pritiskom bruha tudi nekaj metrov visoko. V sušnih dneh nima odtoka, zaradi česar je spokojno, kot da je zamišljeno in utrujeno po divjem zgodnjepomladanskem vretju, po katerem je dobilo ime. Je mogočen kraški izvir, v katerem po večjih nalivih ali otoplitvah bruhajo na dan velikanske količine vode s planote Črnega Vrha. Izdolblo se je na prelomnici dveh silnih zemeljskih gmot, ki se še zmeraj »bodeta«. Nad jezerom kot vrh ledene gore vidimo to prelomnico: navzdol ukrivljene kamnite sklade, ki pod hudimi pritiski ponikajo pod gladino in naprej v zemeljskih nedrih uprizarjajo svojo nikoli končano dramo. Voda pa kot voda: spodjeda, kar je mehkejšega, polega in dolbe prehode. In vre na dan, če ji je v zemlji pretesno. In teče v vse, kar je nižjega; Divje jezero s svoje nadmorske višine 595 metrov v najkrajšo, komaj petdeset metrov dolgo, slovensko reko Jezernico, ki se izliva v Idrijco tik pod Rakami. Potapljači se še niso prebili do skrivnostnih začetkov jezera. Ali se sploh kdaj bodo? Trije raziskovalci so do tja morda prišli, a se niso od tam nikoli več vrnili. Vemo le, da je ta 120 metrov globoki sifon eden najglobljih v Sloveniji.

Na brežinah si lahko ogledate, kaj endemičnega, znanstveno novega so tu našli Joannes Antonius Scopoli (1723–1788), Balthasar Hacquet ((1739–1815), Franc Hladnik (1773–1844) in drugi: tevje, kranjski jeglič, dlakavi sleč, ki je preostanek iz ledene dobe. Kranjski jeglič, nežen otrok divjih voda, bo razprl svoje rdeče-vijoličaste cvetove v tem muzeju na začetku poletja. Vse te rožice so nedotakljive, zakaj Divje jezero je zaščiteno že domala 50 let, od leta 1972 pa je urejeno kot muzej v naravi. Kot muzej, v katerem bije zatišno srce narave.

 Besedilo in fotografije: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media