Ne slišimo, ne vidimo dobro
Sogovornike smo vprašali, ali še dobro slišijo televizijske in radijske oddaje in ali lahko preberejo zapise na embalaži izdelkov ali aparatov.
Janez Cepin, upokojeni profesor, Ljubljana: »Podnapisi tudi v slovenskih oddajah in filmih so zelo dobra ideja, s katero se popolnoma strinjam. Že kar dalj časa opažam, da slabše spremljam nekatere oddaje zaradi slabe izgovarjave nastopajočih, pa tudi ob nekaterih filmih naletim na ta problem. V zadnjem času se jezim nad slabim zvokom ob nedeljah zvečer, ko gledam na prvem programu televizije sicer zanimivo slovensko kriminalno serijo.«
Zdravka Bundalo, upokojena tajnica, Kranj: »Imam težave, ko se trudim prebrati navodila, napisana na embalaži kozmetičnih krem, tudi čistil in praškov za gospodinjstvo. Črke so tako majhne, da jih v trgovini ne morem prebrati niti z očali, doma pa le s povečevalnim steklom. Nekateri izdelki so opremljeni celo z več nalepkami, ki jih moraš najprej odlepiti, da se le dokoplješ do navodil v slovenščini. Mislim, da ni prav, ker ne potrebujemo navodil v tujih jezikih, ampak v jeziku države, v kateri se izdelki prodajajo.«
Nataša Verčič, vzgojiteljica, Kranj: »Moti me ta obsedenost s hitrim govorjenjem predvsem po televiziji, ki mu je pogosto težko slediti. Starejši ljudje imajo sami upočasnjen govor in tudi želijo slišati razločno izgovarjavo ter razumljive razlage. Zato predlagam, da bi bila frekvenca govora počasnejša in da bi bile oddaje za starejše podnaslovljene. Prepričana sem tudi, da poplava besed pri hitrem govorjenju ne zagotavlja kakovostne razlage snovi. Nasprotno! Zamegli predstave o povedanem, pa naj bo to poročanje, informiranje ali obveščanje.«
Tatjana Gričar, upokojena socialna delavka, Gobovce pri Radovljici: »Motijo me premajhne, nečitljive črke v različnih navodilih tako za uporabo tehničnih aparatov kot tudi na garancijskih listih, ki so včasih še prav površno natisnjena. Pri prehrambnih izdelkih ni dosti bolje, zato mislim, da bi morali biti različni izdelki opremljeni s čitljivimi in razumljivo prevedenimi opisi, s primerno velikimi črkami, ki pošteno naštejejo vsebino. Ozaveščeni kupci ne kupimo več prav vsega, kar je zavito v všečno embalažo ali pokrito z vsiljivo reklamo. Proizvajalci bodo morali spremeniti svoje trgovske taktike, in sicer v korist potrošnikov.«
Marija Strajnar, upravna tehnica, Medvode: »Pri govornih oddajah me res kakšna beseda zmoti in ujezi. Največkrat delajo napake na radiu, žal pogosto uporabljajo tuje pa tudi popačene slovenske besede. Tudi na televiziji premalo pazijo na zborno slovensko izreko. Pripomnila bi še, da poslušalci hitremu ritmu govorjenja težko sledimo. Poročanja, obveščanja ali razlage snovi zato ne razumemo in ne dojemamo sporočil v zadostni meri. Zato predlagam, da bi bile govorne oddaje bolj umirjene.«
Jelena Mihevc, upokojena diplomirana upravna tehnica, Ljubljana: »Zelo me moti preglasna glasba v večjih in novejših kinocentrih. Pogosto so pri predstavah vsi zvoki preglasni in stresni za ljudi. Zato raje zaidem v mestne kinodvorane. Menim, da so tudi reklame po televiziji preglasne. Moteče je predvsem takrat, ko so reklame predvajane med oddajami in filmi. Glasnost predvajanja ne vpliva veliko na slišnost, prej povzroči, da zaradi nje ne razumemo sporočila.«
Darka Solce, upokojenka, Ljubljana: »Za zdaj še nimam težav s sluhom. Strinjam pa se, da bi podnapisi olajšali spremljanje oddaj in filmov v slovenščini marsikomu, sploh pa starejši generaciji, ki je veliko pred televizijskimi zasloni. Seniorjem je televizija tudi edino razvedrilo, nekateri je niti ne gledajo, ampak samo poslušajo.«
Josipina Mlakar, upokojena delavka, Kotel pri Novi vasi: »Povsem soglašam s tem, da je vsebini nekaterih oddaj in slovenskim filmom na televiziji težko slediti. Razlogov je več. Pogosto je izgovarjava nerazločna, govorijo prehitro, vsebino besedila dodatno zabrišejo še različni vložki, posebno glasbeni. Za nas starejše, ki nam je sluh že malo opešal, bi bili podnaslovi dobrodošla rešitev.«
