Skozi stara trgovska mesta do Uzbekistana

Prosti čas | apr. '19

Svilna cesta, starodavna karavanska pot, je po kopnem in morju povezovala Kitajsko z Malo Azijo in Sredozemljem. S svojimi legendami o skrivoma prenesenih kokonih še danes buri domišljijo in v sebi nosi pridih skrivnostnosti. Trgovanje po njej naj bi se začelo v 1. st. pr. n. št., prva kitajska svila pa naj bi prišla do Rima v času Julija Cezarja in je takoj postala znak prestiža. Z vzhoda na zahod, seveda tudi obratno, so potovale dolge karavane. Najbolj med 2. in 13. stoletjem, potem pa so mongolska osvajanja kot tudi odkritja pomorskih poti v 15. in 16. st. do Indije in Kitajske povzročila njen zaton.

Na račun trgovine so cvetela tudi mesta ob njeni poti, izmenjavalo se je znanje, širila sta se pretok idej in religija. Na pol poti med Bližnjim vzhodom in Kitajsko so tudi Hiva, Buhara, Samarkand, ki smo jih obiskali na potepu po Uzbekistanu, deželi, kjer puščava zajema domala 80 odstotkov celotne površine. Meri približno 440.000 km² oziroma 22 Slovenij in naseljuje slabih 27 milijonov prebivalcev, pretežno Uzbekov večinoma muslimanske vere.

Uzbeška republika, neodvisna od leta 1991, je celinska država v Srednji Aziji, na severu in zahodu obdana z mogočnim Kazahstanom, kjer je tudi puščava Kizilkum (»rdeča puščava«), na vzhodu s Kirgizijo in Tadžikistanom, tam poteka veriga Tjan Šana oziroma Nebeškega gorovja do obronkov Pamirja na jugovzhodu z vrhovi čez 4.000 metrov, na jugu pa dežela meji na nemirni Afganistan in Turkmenistan.

Muzej na prostem

Čas svilne poti smo začeli odkrivati v srednjeveškem mestu Hiva, ki leži ob levem bregu Amu Darje (ki so ji v času Aleksandra Velikega rekli Oxus), in je leta 1997 praznovalo 2.500 let nastanka. V pisnih virih je sicer prvič omenjeno v 10. st., v času cvetočega trgovanja je bilo zadnje počivališče za karavane, ki so prečkale puščavo na svoji poti proti Perziji. V zgodnjem 17. st. postane glavno mesto istoimenskega kanata Hiva v zgodovinski pokrajini Horzem. Mesto je razdeljeno na dva dela, zunanje mesto – Dičan Kala, ki je bilo zaščiteno z 11 vrati, in notranje – Ičan Kala, ki ga obkroža 10 metrov visoko obzidje iz 17. st.; tu stojijo mošeje, na primer Džuma s stebri in minaretom, nedokončan minaret, ki ga krasijo zelene in rumene ploščice, medrese (verske šole) pa še mogočen minaret, mavzoleji, palače, iz katerih so vladali kani. Zaradi izvrstne srednjeveške muslimanske arhitekture je Ičan Kala že od leta 1990 pod Unescovo zaščito.

Pred enim od štirih vhodov v mesto stoji spomenik znamenitemu matematiku, astronomu, filozofu, geografu in tudi prevajalcu Al Hvarizmiju, izumitelju sistema hindujsko-arabskih številk (vključno z ničlo). Rodil se je prav v Hivi (okoli leta 780), velik del življenja pa je delal v Bagdadu, kjer je tudi umrl (okoli leta 859).

Nato se je naša karavana podala v osrčje turkmenske puščave Karakum (»črna puščava«). Postali smo ob Amu Darji, najdaljši reki Osrednje Azije (2.540 km), ki izvira v gorovju Pamir, teče po izredno suhem uzbekistanskem ozemlju in se s Sir Darjo, če ji uspe priteči, izlije v Aralsko jezero na skrajnem severozahodu države. Aralsko jezero, imenovano tudi morje, se je v zadnjem stoletju občutno zmanjšalo zaradi intenzivnega namakanja oziroma porabe vode (tudi zaradi pretiranega pridelovanja bombaža).

Eden od biserov svilne ceste

Buhara, tretje največje mesto Uzbekistana, katerega začetki segajo v 5. st. pr. n. št., je leta 1997 pod pokroviteljstvom Unesca prav tako praznovalo 2.500 let svojega obstoja. V cvetočih časih so se v več kot 60 karavanserajih ustavljali trgovci iz Indije, Kitajske, Irana in od drugod. Mesto Buhara je bilo veliko znanstveno in kulturno središče na svilni poti, to še posebej velja za 9. in 10. st., ko je mestu vladala perzijska dinastija Samanidov. V njem je ustvarjal tudi Abu Ali Ibn Sina, poznamo ga pod imenom Avicenna (10., 11. st.), ki je napisal medicinsko enciklopedijo Kanon zdravniške znanosti. Kratko življenje s širino je boljše od dolgega, a ozkogledega življenja, je bilo njegovo življenjsko vodilo.

Občudujemo staro mestno jedro s kompleksom Po-i-Kalyan, glavnim trgom, v katerem kraljuje 46 metrov visok minaret iz 12. st. Temelji navpičnega stebra iz opeke zaradi peščenih tal segajo več kot 10 metrov v globino. Je eden redkih minaretov v teh krajih, ki se ne nagibajo, pa tudi ena redkih zgradb v mestu, ki ji je Džingiskan na svoji osvajalski poti prizanesel; menda se mu je gradnja zdela veličastna. Manj veličastna se je morala zdeti Sovjetom, ki so čez nekaj stoletij s topovskimi kroglami streljali nanj. Skupaj z mošejo Kalyan in medreso Mir-i-Arab tvorijo celoten zgodovinsko pomemben kompleks mesta.

Kar težko se je ločiti od tega trga, ne da bi si ogledali še medreso iz 15. st., ki z astralnimi ornamenti ohranja spomin na velikega astronoma Ulugbega. Velja se zamisliti nad napisom na vhodu: »Vdihavanje znanja je sveta dolžnost vsakega muslimanskega moškega in ženske.«

Džingiskanov pohod je preživel še mavzolej Ismaila Samanija iz 9. in 10. st., zadnje počivališče članov Samanidske dinastije, verjetno zato, ker je bil zunaj obzidja. Zgrajen je v obliki kocke iz žgane opeke, položene tako, da daje vtis mreže, pokriva jo polkrožna kupola. Obiščemo še letno palačo buharskih emirjev, ki zelo spominja na podobno v Isfahanu v Iranu. Veliko perzijskih mojstrov je nedvomno delovalo tudi tukaj. Nato pa se povzpnemo na mestno trdnjavo Ark (»mesto na hribu«) z obsegom zidovja skoraj 800 m in višino zidu med 16 in 20 m. V srednjem veku je bila trdnjava Ark celotno mesto z emirjevo palačo, kovačijo, mošejo, vladnimi uradi, skladišči, trgovinami, zapori in trgom za javna srečanja. V tistih časih je na eni od sten visel velik usnjen bič, simbol emirjeve moči.

Včasih je potreben tudi oddih zaradi velike količine zgodovinskih podatkov. Takšen je bil »skok« do jezera Ajdarkul, ki je nastalo kot posledica naravne nesreče, ko je leta 1969 Sir Darja zalila bližnji rezervoar. Od blizu smo začutili razsežnost ogromne puščave Kizilkum, si priredili prijeten večer s pesmijo in plesom ob ognju in se za eno noč predali nomadskemu življenju v tradicionalnih jurtah. Nad Nurato smo se zamislili, kako je Aleksander Veliki z bližnjega hriba nad njo nadzoroval Nuro in vso daljno okolico. Pod zemljo je napeljal vodo iz izvira, oddaljenega nekaj kilometrov, in ta sistem je še danes deloma v rabi.

Mešanica starega in novega

Bili smo polni pričakovanja, kaj nam ponuja Samarkand, mesto, ki velja za eno najstarejših na tej poti. Po novejših arheoloških izkopavanjih je njegova dediščina stara več kot 2.700 let. Osvojil ga je Aleksander Veliki, pozneje postane ključni center na trgovskih poteh iz Kitajske, Afganistana, Irana, Indije, Kavkaza. Križišče in talilni lonec kultur v tem delu sveta, tudi shramba za materialno bogastvo z osvojenih ozemelj. Tu so pustili arhitekturne mojstrovine Grki, Arabci in Mongoli.

Srce starega mesta je trg Registan (»peščeno mesto«) s tremi medresami, ki ga je začel graditi Timurlenk (Tamerlan – Železni Šepavec ali Timur). Med njimi je tudi Ulugbegova (15. st.), ponovno z astralnimi ornamenti. Bolj kot vladanje ga je zanimala znanost, posebno astronomija, matematika in filozofija (po virih naj bi se pri izračunu za trajanje leta zmotil za 2 minuti in 6 sekund).

Občudovanja vreden je tudi mavzolej Gur-Emir (»grob vladarja«), ki je pravzaprav arhitekturni kompleks z modro kupolo, katerega notranjost je okrašena z lesenimi vrati s čudovito rezbarijo, biserovino in srebrom in okenskim steklom v vseh mogočih barvah. V grobnici ležijo sarkofagi Timurja, njegovih sinov, vnuka; ob Timurjevem vznožju je grob Ulugbega. Največji nagrobnik v mavzoleju pripada Timurjevemu duhovnemu učitelju Mir Baraku. Vsi sarkofagi so iz marmorja, le Timurjev je iz bloka temno zelenega žada.

Seveda nas je zanimala tudi mošeja Bibi Hanum (»najstarejša žena«), posvečena Timurjevi ženi, ki naj bi bila usmrčena zaradi nesrečnega poljuba arhitektu, ki brez njega ni hotel nadaljevati svojega dela. Mošeja velja za največjo v Srednji Aziji.

V tem prekrasnem mestu, ki ga je Unesco zaščitil leta 2001, in njegovi okolici je še veliko zgodovinskih znamenitosti, ki so vredne ogleda in tudi omembe: od spominskega kompleksa Shah-i-Zindah z mavzoleji, mošejami, razvrščenimi ob ozki srednjeveški ulici, kjer so pokopani Timurjevi sorodniki, mavzoleja Ismaila al Buharija, ki je napisal zbirko hadisov (več kot 7000 besed, rekov, dejanj preroka Mohameda), ki je za sunitske muslimane druga najsvetejša knjiga za Koranom, do Ulugbegovega observatorija, s pomočjo katerega je želel izmeriti natančen položaj zvezd in planetov. Njegov zvezdni katalog so v Evropi prvi izdali v Oxfordu leta 1665.

Potepanje po Uzbekistanu smo zaključili v Taškentu (»kamnito mesto«), ki svoje ime nosi od 16. st. Nekdaj je bil pomembna postaja na svilni poti, od leta 1930 pa tudi glavno mesto te dežele. Tudi to mesto je večkrat menjalo vladarje in bilo večkrat porušeno. Večje obnove je bilo deležno v času Timurlenkove vladavine, potem ko so ga pošteno porušili Džingiskanovi vojaki (13. st.) in nomadska ljudstva. Zgodovinski del mesta je bil porušen v odporu proti sovjetski prevladi leta 1917, preostali del pa še v potresu leta 1966. Tako je danes to 2,5-milijonsko mesto na nadmorski višini skoraj 500 m popolnoma moderno mesto s tipično socialistično arhitekturo, v njem so obeležja nekdanjim socialističnim voditeljem zamenjali kipi, posvečeni Timurlenku, ali pa velike abstraktne skulpture.

Po vsebinsko bogatih ogledih, strjenih v relativno kratek čas, je treba znati zvečer tudi uživati v hladu ob vodi ali ob dobri hrani, na primer ob tradicionalnem pilavu. Geografska lega v osrčju Srednje Azije Uzbekistanu narekuje značilno celinsko podnebje z vročimi poletji in hladnimi zimami. Odkrivanje te dežele je tako najprimernejše okoli prvega maja, morda še v začetku junija, ko so temperature prijetne. Po deželi je zelo varno potovati, ljudje so praviloma videti zadovoljni in so prijazni in odprti.

Besedilo: Vilma Kavšček