Okruški iz dolgoletne filmske ustvarjalnosti
Tugo Štiglic se je preizkusil na številnih filmskih področjih. Bil je režiser, scenarist, montažer, asistent številnih slovenskih režiserjev. Samostojno je posnel več filmov za Viba film, za slovensko televizijo je pripravljal reportaže, dokumentarne in etnografske filme ter mladinske oddaje. Za svoj bogati filmski opus je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Prosili smo ga, da obudi spomine na svoje filme, režiserje in igralce, s katerimi je sodeloval, prigode in nepozabna doživetja.
Niti sam niti gledalci ne bomo nikoli pozabili njegove prve vloge, ko je pri devetih letih igral dečka Marka v kultnem slovenskem filmu Dolina miru, kamor ga je povabil njegov oče, znameniti režiser France Štiglic. »Seveda sem bil premajhen, da bi razumel globino in pomen tega filma. Kar začeli smo snemati. Toda bilo mi je všeč. Še posebej pa sodelovanje z ameriškim igralcem Johnnyjem Kitzmillerjem. Nisem še znal angleško, on je malo znal nemško, kar je bilo dobro za Lotti (zaigrala jo je Evelyne Wohlfeiler), ki je govorila nemško, tako da smo se nekako sporazumeli. Očaral me je, ker je bil izredno prijazen in topel človek. Vsi smo ga imeli radi. In ko so nas pred dvema letoma povabili na canski filmski festival ob 60. obletnici filma in nagrade, ki jo je dobil tam, je bilo prelepo. Hudo mi je bilo, ker ga ni z nami, saj je mlad umrl.«
Da bo film njegovo poslanstvo, je spoznal šele kasneje. Najprej se je vpisal na arhitekturo, a obupal, ker je bilo preveč matematike. »Ta mi ni šla najbolje.« Pa se je prepisal na umetnostno zgodovino in sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer se je našel in diplomiral v prvem roku. Kot študent je delal v Narodnem muzeju. Plezal na lestve, prenašal fascikle, »a bilo je lepo, ker sem spoznal veliko čudovitih ljudi, študijsko znanje pa mi je zelo pomagalo pri kasnejšem delu pri Šed filmu, kjer je pomembno znanje umetnostne zgodovine. Dober film je zame tudi lepota, predvsem pa dobra aktualna zgodba.«
Fotografija: arhiv Slovenskega filmskega centra (SFC)
Asistent v mrzli vodi
Še danes se rad spominja, ko je bil asistent pri Matjažu Klopčiču in snemanju njegovega filma Sedmina. »Res, da je bil včasih siten, vedno zelo zahteven, a veliko sem se naučil od njega. Spominjam se, kako sva šla v Zagreb po Radeta Šerbedžijo, ki je bil takrat še študent na zagrebški igralski akademiji in je že veliko obetal. Nikoli pa ne bom pozabil na Reljo Bašića, ki je igral sovražnega oficirja, nanj so naredili atentat, tako da so ga udarili po glavi in je padel v vodo. On je to naredil enkrat, pri ponavljanju scene pa sem dolgo ležal v mrzli vodi jaz.«
Asistiral je tudi Janetu Kavčiču pri snemanju filma Sreča na vrvici. »Janez je bil genialen režiser, ker je znal iz otrok potegniti najboljše. Tako ne čudi, da je bil film uspešnica, njegovi mladi igralci pa so se kasneje večinoma dobro uveljavili v gledališčih. Naj spomnim le na Vesno Jevnikar.« Kot filmski asistent pri Igorju Pretnarju in Rajku Ranflu je izvedel veliko novega. »Da sem odraščal pod okriljem priznanega režiserja, se mi je včasih štelo v plus, včasih pa mi je bilo tudi v breme. Oče mi ni toliko pomagal, kot so mislili. Ni se vmešaval v moje delo. Pustil me je pri miru. Ni hotel vplivati name. Ko sem mu rekel, da bom režiser, je odgovoril le: 'Boš že videl.'«
Prvi celovečerec
Pri Viba filmu so ga povabili, da bi režiral mladinski film po knjigi Vitana Mala Ime mi je Tomaž. »Ko sem prebral besedilo, sem vedel, da ga moram zelo spremeniti. V film sem vpeljal glasbo in ples v sodelovanju s koreografinjo Mojco Horvat, tako da je dobil povsem drugačno podobo in naslov Poletje v školjki,« se spominja Štiglic. Čeprav so mu slovenski kritiki očitali, da je preveč ameriški, ga je občinstvo takoj vzelo za svojega. Zanj je dobil številna mednarodna priznanja, zaradi velikega uspeha so posneli nadaljevanje. Vsi mladi igralci so čez noč postali izjemno popularni, prave zvezde, vabili so jih na gostovanja po vsej Sloveniji, v radijske in televizijske studie, bil je prodajna uspešnica, saj si ga je leta 1986 ogledalo 116.546 gledalcev. Seveda je za kakovost filma in igralcev zaslužen predvsem režiser. Ali je imel le srečo z izbiro mladih igralcev ali jih je izbral z namenom? »Predvsem smo imeli avdicijo, izbrali smo tiste, ki so nekaj znali, na primer plesati, pa smo obiskali vse plesne šole po Sloveniji in iskali talente. Davida Slugo, ki je igral Tomaža, smo našli v Plesni šoli Kazina, kjer je odlično plesal breakdance. Moja mlajša hči Kaja, ki je nastopila v vlogi Milene, je plesala klasični in džez balet, skratka vsi so nekaj znali, igrali na kako glasbilo, poleg tega pa so bili še odličnjaki.«
Med njegovimi kratkimi filmi izstopa filmski portret nekdanjega aktivista narodnoobrambne organizacije TIGR Justa Godniča z naslovom To človeka jezi. »V film sem vključil stare dokumentarne posnetke in njegovo pripoved, ko je govoril o hudih časih, ko so italijanski fašisti Slovencem povzročali toliko gorja, da se je bilo treba upreti. Godnič mi je povedal, kako je spremljal parado novih fašistov s čeladami in v uniformah, kot da se ni v preteklosti nič zgodilo, nič jih ni bilo sram, in 'to človeka jezi'. Tako on kot Primorci in njihova pokrajina so me očarali, še velikokrat sem se vrnil tja.«
Drobne radosti življenja
Tugo Štiglic rad gleda filme, in to dolgo v noč, včasih tudi tri zapored. »Rad imam dobre filme. Vem, da je za nastanek dobrega potrebno veliko naporov avtorja in vseh sodelujočih. Brez filmskih delavcev, ki imajo posebna znanja (scena, maska, kostum, glasba), ni mogoče narediti dobrega filma. Kakor tudi ne le s telefonom, kot mislijo nekateri mladi. Takšen izdelek še ni pravi film. To je bolj igračkanje.«
Vesel je, da je spoznal veliko čudovitih sodelavcev, s katerimi se druži še zdaj, ker so ostali prijatelji. Najbolj pa je vesel srečanj z obema hčerkama, saj ne živita v Sloveniji. Starejša Sanja je ambasadorka na Nizozemskem, mlajša Kaja pa živi v Chicagu, kjer ima svoje podjetje Stage Factor in skrbi za produkcijo ter vodi programe za različne dogodke. Žal mu je, da srečanja niso pogostejša. V svojem stanovanju ima nekakšen 'zid slave', prepoln številnih nagrad. Med njimi pa je tudi fotografija prelepe italijanske filmske igralke Gine Lollobridgida s podpisom, njunega srečanja se še vedno rad spominja.
