Pol stoletja že igra na trobento
Dobre stare viže
Trobentač Franc Kompare je doma iz Mengša, kjer so leta 1985 postavili temeljni kamen EGS, evropskega glasbenega središča. Do zamisli je prišlo, ker je pred tem mengeška godba praznovala stoletnico obstoja, v kraju pa je bilo vanjo vključenih veliko glasbenikov, tudi tovarna Melodija ter izdelovalci harmonik in kitar.
Prvi ansambel, v katerem je Franc igral, se je imenoval Veseli vandrovčki. Nekaj let po odsluženi vojaščini se je pridružil ansamblu Vita Muženiča, z njim igral tudi po Ameriki in Kanadi in leta 1984 nastopil celo na olimpijskih igrah v Sarajevu. Po desetletju igranja pa je zbral svoj ansambel Marela, ki je bil tesno povezan tudi z delom profesorja Franca Lipičnika, ki je takrat vodil Mengeško godbo.
K sodelovanju je povabil Primoža Kosca, klarinetista in saksofonista ter avtorja skladb. Basist in pozavnist je bil Janez Avbelj, na harmoniko je igral Robi Smolnikar, kasneje ga je zamenjal Dušan Drobnič, s kitaro pa je godce odlično spremljal Rado Černe. Pevski duet sta bila zakonca Jožica Gabrijel in Frane Vidic. Največji uspeh ansambla Marela pa se je zgodil leta 1989 v Dresdnu pred 165 tisoč gledalci ob padcu Berlinskega zidu. Igrali so svojo glasbo v slovenskih narodnih nošah.
V Mengeški godbi je bilo takrat dejavnih veliko glasbenikov, ki so igrali v različnih domačih ansamblih – od Alpskega kvinteta, ansamblov Franca Miheliča, Tineta Stareta, Vita Muženiča in Stoparji do ansambla Marela. Zadnji je bil svoj čas med najbolj odmevnimi slovenskimi ansambli na tujem, snemali in izdajali so plošče, v primerjavi s kvinteti pa so imeli nekoliko drugačen, samosvoj zvok, saj so v zasedbo vključili tudi saksofon, trobento in pozavno, kar je neredko zvenelo tudi kot sving in dixieland. Nemajhno pozornost so hkrati namenjali besedilom. Nastopali so tudi na različnih festivalih in si prislužili sedem zlatih orfejev.
Ob praznovanju tretjega desetletja delovanja je ansambel Marela izdal dvojno CD-ploščo s 25 skladbami z naslovom Domovini za 25 let. Našim lepim krajem so namreč posvetili izbrane skladbe: Z Bleda v Bohinj, Pozdrav s Triglava, Meglice nad Bohinjem, Lipica, Ohcet v Ljubljani …
Od domače k zabavni glasbi
A čez čas se je tudi Marela »zaprla« in trobentačeva glasbena pot je začela teči pretežno zunaj voda narodno-zabavne glasbe. S svojo trobento se je začel posvečati napevom. Ti, kot pravi, pomirjajo dušo. Samostojna glasbena pot ga je pripeljala tudi do sodelovanja s hčerko Nino, danes že uveljavljeno glasbenico. Rdeča nit njegovega ustvarjanja pa je nenehno iskanje nečesa novega, drugačnega. »To imaš v sebi ali pa nimaš. Mati mi je nekoč dejala: "Tebi je to nadarjenost dal Bog in ti jo moraš dati naprej, kako boš to storil, pa najbolje veš sam." Danes imamo pri nas toliko dobrih ansamblov, a je škoda, da vsi posnemajo Avsenika in Slaka in ne igrajo tistega, kar čutijo, kar prihaja iz njih,« meni trobentač.
Pri odločitvi, da se poda na samostojno glasbeno pot, mu je svetoval tudi filozof dr. Anton Trstenjak. »Nekoč sem ga peljal z avtom in me je vprašal, kaj delam, pa sem dejal, da sem z ansamblom prepotoval ves svet, on pa mi je odvrnil, naj prepustim zabavanje ljudi mlajšim, sam pa naj naredim kaj svojim letom primernega. Pa sem ga vprašal, kaj bi to bilo, in mi je odvrnil: "Trobenta v slogu Claydermana, pomirite Slovence, sicer se bodo med seboj pomendrali!" In ta gospod je z nekaj stavki povsem obrnil mojo glasbeno pot,« se spominja.
Tako Franc Kompare ustvarja tudi viže v zabavnem slogu in ena dokaj odmevnih plošč je posneta s priredbami pesmi Stanke Kovačič, naše nepozabne pevke domače glasbe, z naslovom Glasba za sladokusce. Domače viže izpod peresa Borisa Kovačiča je Franc Kompare zaigral v slogu zabavne glasbe in tudi v različnih ritmih. »Plošča mi je zelo všeč, na njej so same instrumentalne viže, ki jih lahko posluša tako žena doma pri likanju ali pospravljanju kot tudi mož med vožnjo. Posneli pa smo jo tudi zato, da bi imele naše plesne šole še slovensko glasbo, da ne bi bilo treba zaradi plesa kupovati ameriških plošč,« opiše namen stvaritve. Pred kratkim pa je prišla na trg tudi glasba Braneta Klavžarja, ki je nekaj posebnega, saj je na plošči najprej Klavžarjev posnetek, za njo pa ista skladba v sodobnem slogu.
Tudi čez lužo se je Franc Kompare večkrat podal, štirikrat je nastopal pri Slovencih, z njim sta bila tudi hčerka Nina in citrar Tomaž Plahutnik. Nina sicer poučuje petje v logaški glasbeni šoli in predava tehniko petja na visokih šolah. S harmonikarjem Marjanom Kregarjem pa je izdala tudi dve CD-plošči.
