Z Belo krajino v srcu

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | apr. '19

Družina Nemanič: vnukinja Dori, hčerka Natalija, oče Jurij, vnuk Jan, mama Stanka, snaha Mirna, vnukinja Eva in sin Julij ml.

Svetovno priznani enolog dr. Julij Nemanič je bil štiri leta član izvršnega odbora Mednarodne organizacije za trto in vino (OIV) v Parizu. Je dobitnik mnogih priznanj, tudi francoskega viteškega križca (Chévalier de mérite d'agricole) za zasluge v vinarstvu. In je tisti »čarodej«, ki je belokranjska vina popeljal do najvišje kakovosti. Veliko je potoval, hkrati pa vsa ta leta redno obdeloval tudi svoj vinograd. O njegovem zanimivem življenju sva se pogovarjala v Metliki v družinski hiši, ki stoji tik pod hribom, imenovanim Veselica. Svojih 80 let »dobro skriva«, saj sta oba z ženo Stanko neverjetno mladostna. Ali ima za tako vitalnost zasluge tudi modra frankinja, bogata z antioksidanti?

Pod njegovim vodstvom so v Metliki med drugim presenetili tudi s prvim vrhunskim rdečim vinom v Posavju – metliško črnino 1976, ki je bila 100-odstotno iz modre frankinje. Kasneje (po letu 1990) pa je mednarodno strokovno javnost osupnil podatek, da vsebuje vino iz modre frankinje med vsemi vrstami modre frankinje na svetu največ resveratrola – čudežnega antioksidanta.

Otroci smo zlezli v sod in ga čistili

Družina Nemanič izhaja iz vasi Drašiči, kjer že več kot 250 let deluje skupinska Soseska zidanica. Očetu Antonu in mami Angeli se je rodilo šest otrok, štirje so ostali živi. Lahko bi rekli, da so vsi zrasli s trto in delom, saj so že kot predšolski otroci pomagali v vinogradih pobirati rezje in v kleteh prali sode: »Bili smo dovolj drobni, da smo lahko zlezli v sod in ga temeljito poribali s sirkovo krtačo. To smo delali doma in pri sosedih in si tako prislužili simbolično nagrado ali celo dinarček.« Delo je bilo del igre, prav tako pa tudi usvajanje novega znanja. Starejša sestra Mima ga je, preden je šel v šolo, naučila poštevanko do deset. In učiteljica je seveda hitro ugotovila, da zna pri računstvu več kot marsikateri izmed učencev iz višjih razredov, saj so bili vsi v istem prostoru. Kasneje pa so mu bolj ležali jeziki kot matematika. Doda pa, da je imel sprva pri branju kar nekaj težav. »Stara mama me je poslušala in opazila, da pri zlaganju črk in zlogov preveč hitim in se zato zapletam. V enem samem popoldnevu me je naučila povezovati črke v zloge in te v besedo. To je čudovit dokaz, kaj pomenijo ljubeče, a konkretno opozorilo, prava pomoč in spodbuda pa tudi potrpežljivost. Seveda sem nato hitro napredoval, in ko je prišel šolski inšpektor, me je učiteljica izbrala za branje in bil sem pohvaljen.«

Ko pa bi moral po 4. razredu v nižjo gimnazijo v Metliki, se je oče odločil, da ga potrebuje doma, saj naj bi nekoč prevzel domačijo. »Pa se je drugače zasukalo, nazadnje je domačijo prevzel najmlajši Martin, ki je odličen gospodar. Brat Toni se je že prej zaposlil kot šofer v Beti, Mima, ki si je želela postati učiteljica, pa se je poročila na kmetijo.« No, Julij je takrat še eno leto hodil v šolo v Drašičih in morda bi tam tudi ostal, če ne bi mama Angela (iz znane vinogradniške družine Plut) in učiteljica skupaj prepričali očeta, da mora naprej v šolo. V nižjo gimnazijo je nato hodil v Metliki, na višjo pa v Črnomlju, takrat je živel v internatu. Intelektualno okolje in šport, ki je bil zelo popularen (dva gimnazijca sta bila v atletiki državna prvaka, dva slovenska), sta ga navduševala. »Rad se spominjam tudi gimnazijskih plesov pa vaj in nastopov folklorne skupine. To je bilo za mlade kmečke fante sanjsko življenje.« Leta 1957 pa je skupaj z Ivanom Klobčarjem in Petrom Popovičem sodeloval na tekmovanju slovenskih gimnazij v oddaji Pokaži, kaj znaš. Črnomaljska gimnazija je osvojila tretje mesto in nagrado: televizor (to je bil prvi televizor v Beli krajini in gimnazija je bila nanj upravičeno ponosna) ter koncert simfonikov RTV z Bojanom Adamičem ter pevci Marjano Deržaj, Majdo Sepe idr. v Kulturnem domu Črnomelj.

Že v gimnaziji je bil odločen, da bo študiral agronomijo in se po diplomi vrnil domov v Belo krajino. O tem pa je bil še trdneje prepričan, ko se je vrnil s štirimesečnega poletnega dela v Franciji: »Kot maturanta sva s sošolcem Ivanom Rajkom dobila delo na dveh kmetijah, še zlasti ena je bila izredno napredna.« Vsrkaval je znanje in nove pristope ter razmišljal, kako dobrodošle bi bile te novosti za napredek kmetijstva v Beli krajini. Potrebo po znanju je poudarjal že njegov oče, ki se je rad udeleževal predavanj prof. Skalickyja iz Kmetijske šole Grm. Oče pa se je včasih posvetoval tudi s Pezdirčevim stricem, ki je imel končano nižjo kmetijsko šolo, in sin Julij je rad šel z njim. Tega kmeta je občudoval, ker je imel odgovore na vsa očetova vprašanja in je svoje nasvete znal tudi utemeljiti. Julija pa je imel zelo rad tudi vujec, mamin brat Martin Plut, takrat najvidnejši vinogradnik daleč naokoli. Že kot otrok ga je Julij opazoval pri pokušini vin, poslušal njegove komentarje in opise vin. Ko pa je bil študent, ga je stric vabil k pokušnjam, saj so njegova 'nedolžna' čutila zaznala nianse. »Ko sem bil že zaposlen v zadrugi, sem z vzorcem vina večkrat na mopedu odbrzel k njemu na posvet.«

 Prva ledena trgatev in čuvaj s puško ...

Tudi ko je bil na študentski praksi v Nemčiji, je imel v mislih Belo krajino. Ob rizvancu (Müller Thurgau), nežnem vinu, je pomislil na Vinomer, kjer je metliška zadruga poskusno zasadila vinograd s to sorto. Toda kot se je izkazalo kasneje, je bila ta lega za rizvanec prenizka in peronospora ga je preveč ogrožala. V Nemčiji je bil na posestvu Eilfingerberg, last nadvojvode od Württenberga, ki je slovelo po predikatih. Tam se je mladi Julij prvič srečal z žlahtnim požirkom jagodnega izbora, ki so ga bili deležni ob nedeljskih kosilih. In ta »božja kaplja« mu je burila domišljijo in odprla nove možne razsežnosti v vinarstvu. Tako je začel »sanjati« o predikatnih vinih: »To bi morali vpeljati tudi v Beli krajini,« si je rekel. In ko so ga v metliški kleti kot mladega agronoma zadolžili za vodenje vinogradov in kleti, je to obljubo tudi izpolnil.

Pod njegovim vodstvom je Metliška vinska klet imela prvo pozno trgatev v Posavju in s tem presenetila domačo stroko. Dr. Nemanič večkrat poudari, da je imel za svoje ideje vso podporo pri takratnem direktorju inž. Janezu Gačniku. Njihova kakovost vin je rasla in število vinskih strokovnjakov se je povečevalo. Bili so dobra ekipa, motivirani za napredek in zelo pripadni Beli krajini. V takem vzdušju so se rojevala odlična vina: prvi v Sloveniji so pridelali vino rozé, za katerega so naročila kar deževala. In po uspešnem uveljavljanju predikatnih vin so prvi v takratni skupni državi pridelali tudi ledeno vino. Ker je bil to zelo pomemben, a tudi tvegan projekt, je vinograd varoval čuvaj s puško. Ljudje so radovedno ogledovali skoraj zmrznjeno grozdje, in da ga ne bi ne oni ne ptice preveč pokušali, je skrbel čuvaj. Svoje delo je vzel tako resno, da je delavcu iz metliške kleti, ki pa ga ni poznal, zasegel grozdje, ki ga je nabral po naročilu »šefov« za vzorec. Tudi sama trgatev grozdja je potekala izjemno natančno. List z navodili je pomagal, da so odbirali samo najboljše jagode. Od takrat naprej prihajajo iz Bele krajine odlični predikati. Kako tudi ne, saj imajo tamkajšnji vinarji odličnega mentorja, potrpežljivega učitelja, predanega Belokranjca, ki verjame v njihovo trto in njihove ljudi.

Dr. Nemanič je bil član mednarodne ekspertne skupine O. I. V., zadolžene za izdelavo novih pravil za ocenjevanje vin. Po petih letih dela je bil leta 1994 na svetovnem vinarskem kongresu ta »pravilnik« potrjen. Ko je bil zaposlen na Kmetijskem inštitutu Slovenije v Ljubljani, je bil osem let predsednik mednarodnega ocenjevanja VINO Ljubljana (najstarejše ocenjevanje vin – od leta 1955, Montreal pa od leta 1983). »Priznati moram, da sem imel tudi veliko sreče, saj me je služba na inštitutu popeljala v svet in tako sem iz prve roke spoznaval novosti.« Mi pa dodajmo, da je tudi sooblikoval stroko. Kot strokovnjak za vina je bil med drugim povabljen tudi na Japonsko, kjer je bil gost cesarjevega dobavitelja vin dr. Toshihika Tsukamota. Slovenijo in vina je dopoldne predstavil študentom, popoldne pa poslovnežem. Presenečen je bil, saj so v avditoriju sedeli tudi menedžerji velikih korporacij, imeli kup vprašanj in bili izjemno pozorni poslušalci.

Najlepše je doma

Ob osebnem jubileju so prihajale čestitke od vsepovsod, posebno čast in spoštovanje pa so mu izkazali člani Kluba prijateljev metliške črnine in KZ Metlika, saj so na praznovanje povabili lepo število Belokranjcev ter prijatelje in sodelavce tudi izven Bele krajine. Portret Sama Kralja, ki ga je dobil za darilo, izraža njegovo bistvo – razmišljujoč, plemenit človek, ki izžareva prijaznost in upanje. »Upanje,« pravi, »zelo potrebujemo, saj vinogradništvo pri nas ne omogoča preživetja. V zadnjih desetletjih se je skrčilo kar za tretjino. Lahko smo ponosni na kakovost slovenskih vin in pestrost ponudbe, nikakor pa ne na organiziranost panoge. Upanje polagamo tudi na sedanjo kmetijsko ministrico, ki je vnukinja znanega vinarja Čurina s Koga. Želim ji veliko uspeha pri dolgoročnem načrtovanju vinogradništva.«

Dr. Nemanič je ustvaril izjemno kariero. Poudari, da je njegova žena Stanka zaradi tega plačala veliko ceno. »Precej sem bil odsoten, ko sta bila otroka majhna, kasneje pa zaradi potovanj in službe v Ljubljani; domov sem prihajal le za konec tedna. Stanka pa je večinoma sama nosila veliko breme skrbi za otroka in naš dom.« Se pa domačim lahko zdaj bolj posveča. Tako kot on sta tudi oba otroka ostala v Beli krajini. Čeprav ima Julij ml. službo v Novem mestu (je gradbeni inženir in vodi podjetje Armat), živi z ženo Mirno ter 14-letnima dvojčkoma Evo in Janom v Metliki. Tako kot hčerka Natalija in njena Doroteja, ki jo kličejo Dori. Prav na dan našega obiska je bila stara 25 let. Da je dobil vnukinjo, je izvedel v Amsterdamu, ko se je vračal z ocenjevanja vin v Montrealu. Za njeno ime pa je bil izbran prav dedkov predlog.

Za svoj poklic pa bosta morda dedkovo področje izbrala Eva ali Jan – časa za razmislek je še nekaj ...

Lidija Jež 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media