Zdrav duh v zdravem telesu

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | apr. '19

Mica se je pravkar upokojila in se še ne znajde z vsem tem prostim časom. Gleda druge, koliko dela imajo z vnuki – ko bo imela ona sama vnuke, bo seveda vse drugače. Zdaj pa je še prosta – kot tudi nekatere sosede ... Torej gre lahko z njimi na kavo v bližnjo slaščičarno, da malo spozna upokojensko življenje.

»Pridruži se nam, vsako jutro telovadimo tamle v parku. Res se dobro počutim, odkar skrbim za svoje telo,« jo vabi Ana.

»Jaz grem vsak dan s kolesom do konca doline, to mi daje moč, da bom imela poleti dovolj kondicije za počitnice s kolesom,« žari Alenka, ki je prekolesarila že vse evropske kolesarske poti. Seveda njej to ni težko, saj kolesari tudi njen mož.

»Pridruži se meni, vsak dan tečem okoli vasi, tudi v dežju in snegu. Ko bo veliki maraton, bom tam in ga bom brez težav pretekla!«

»Kremno rezino, prosim,« je rekla Mica, ko je prišel natakar. »In kavo s smetano.«

Niti opazila ni hitrih pogledov drugih za mizo, slišala pa je, da so naročile samo čaj ali kavo – nobena nobene sladkosti iz polnih vitrin!

»Ne bo nobena ničesar drugega? Jaz plačam,« je ponudila.

Strastno so začele razlagati svoj odnos do kalorij, nasičenih maščob, glutena, laktoze in drugih nevarnosti, ki grozijo človeškemu telesu. Res, kako skrbijo za svoje telo, da ga ohranjajo zdravega in v kondiciji, vsaka čast!

»Kaj pa ti, Tina? Tečeš ali kolesariš ali telovadiš vsak dan?« je vprašala sosedo, ki je ves čas molčala, pred sabo pa je tudi imela samo čaj.

»Ne, nisem tako pridna, trudim pa se vsak dan vsaj hoditi uro ali dve. Telo potrebuje gibanje. Ampak na nekaj drugega mislim vedno bolj in se trudim: tudi duh potrebuje vadbo! Kaj mi bo zdravo telo, če bom imela bolnega duha? Staro geslo pravi, zdrav duh v zdravem telesu, mi smo pa prvi del kar zanemarili. Skrbimo za telo z zdravo hrano in telovadbo, da bi skrbeli za duha v tem zdravem telesu, pa kar pozabimo!« je razpredala Tina.

»Ha, z duhavadbo!«

»Ja, smešna beseda, ampak ali veš, da tudi besede telovadba včasih niso poznali in so temu rekli lepodržne in druge vaje

 »Res, za vadbo duha sploh nimamo besede.«

»Mene pa zanima, kako se pa greš to tvojo vadbo.«

»Ja, kaj vadiš?«

»Najprej sem se tudi jaz odpovedala ničvredni in škodljivi hrani, to je slabim novicam, plehkim oddajam, hrupni glasbi, neumnim filmom in sploh vsemu, kar mi po nepotrebnem obremenjuje misli in povzroča zmedene in slabe občutke. Mir si dam, podarim si ga! To je za začetek,« je razlagala Tina.

»Tudi jaz to vem, preveč televizije tudi meni povzroča zmešnjavo v glavi.«

»V ta mir poskušam prinašati dobre misli in dobre občutke.«

»Kako?«

»Ugotovila sem, da je v glavi prostora samo za eno misel naenkrat – poskušam misliti dobre misli, kaj lepega in prijaznega, zase in za druge.«

»Misli vendar kar pridejo.«

»Same pridejo ...«

»Vem. Toda slabo ali hudo misel lahko takoj odženem, če sem le pozorna na to. Če pa se začnem ukvarjati z njo, raste in se debeli.«

»Ja, to pa tudi jaz vem. Slabe misli in skrbi se kar napnejo, kot bi se nakuhale, in jih je vedno več in puščajo hudo slab občutek.«

»Odženem jih! Namesto njih mislim dobre misli. Bolj to vadim, bolje mi gre.«

»Kot vse, v čemer se vadimo ...«

»Ja. In dobre misli mi v srcu puščajo dober občutek. Tudi to sem ugotovila: tudi v srcu je prostora samo za en občutek naenkrat. Če zasedem svoje srce na primer s hvaležnostjo, slabi in hudi občutki izginejo ...«

»Hvaležnost?«

»Ja, pomisli, za kaj vse smo lahko hvaležni! Neskončno vsega ... od velikih in vsesplošnih reči do majhnih in osebnih ... Jaz sem si kar naredila zvezek hvaležnosti, kamor vsak dan zapisujem vse, česar se spomnim, in seznam se veča in hvaležnost raste.«

»V glavi ali srcu?«

»Res ne vem, ali je hvaležnost misel ali občutek. Povsod je, v glavi in srcu. In me dela srečno in mirno, kadar jo treniram. In počasi postaja moja drža do sveta drugačna, ljubeča in vesela, lepa. Kot telo po lepodržnih vajah ...«

»Zdrav duh v zdravem telesu ...«

»Ja, ne bi marala v zdravem telesu postati zoprna, zagrenjena, namrgodena starka – hočem biti prijazna, vedra, ljubezniva gospa. To se mi zdi še pomembnejše, kot da treniram samo svoje telo, da bo zdravo ...«

Srkale so čaj in molčale in vsaka zase premlevale, kaj je res pomembno.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media