Odprt arhiv za vse obiskovalce

Pokojninska blagajna se krepi, manj  gre iz proračuna

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Dobro je vedeti | apr. '19

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) je poslovno leto 2018 sklenil z izravnanimi dohodki in odhodki v višini 5.295.175.086 evrov. Iz poročila, ki ga je svet zavoda obravnaval konec februarja, so dohodki in odhodki v primerjavi z načrtovanimi za leto 2018 nižji za dober odstotek. To je spodbuden podatek, ki kaže, da ima pokojninska reforma ZPIZ-2 pozitivne učinke in prispeva k dolgoročni finančni stabilnosti sistema.

Pokojninska blagajna je druga največja blagajna, saj predstavlja več kot polovico državnega proračuna. Glavni vir so davčni dohodki, to so prispevki za socialno varnost in drugi davki. Ta delež je v letu 2018 ponovno porasel v primerjavi z letom 2017, in sicer za 2,9 odstotka, kar znaša 78,7 odstotka vseh dohodkov, in je od leta 1996 najvišji. Posledično se je razumljivo znižal delež transfernih dohodkov. K višanju deleža teh dohodkov prispevajo tudi prispevki za socialno varnost od začasnega in občasnega dela dijakov in študentov. Ta obveznost obstaja od 1. februarja 2015. Dijaki in študentje pa obenem pridobijo pokojninsko dobo.

Kako pomemben je dvig dohodkov iz prispevkov, lahko ugotovimo že iz podatka, da je bil v zadnjem desetletju delež iz prispevkov najnižji v letu 2013, ko je znašal dobrih 66 odstotkov, zaradi česar je bil višji delež transfernih dohodkov (iz proračuna) in je znašal več kot 33 odstotkov. Takrat so nekateri politiki poudarjali, kako veliko mora država iz proračuna prispevati za pokojninsko blagajno in da bo treba ukrepati, da se ta delež zmanjša. Zanima me, ali bodo letos, ko se bodo seznanili z letnim poročilom, ugotovili, da je bilo treba v letu 2018 iz proračuna zagotoviti le dobro milijardo evrov, torej 177 milijonov manj, kot je bilo predvideno s finančnim načrtom, oziroma 113 milijonov manj, kot je moral državni proračun zagotoviti v letu 2017, in priznali, da reforma deluje ter da drastičnih ukrepov za zdaj ne potrebujemo. Upokojenci vemo, da so obveznosti državnega proračuna vsako leto večje in da tak prihranek v letu 2018 ni majhen, zato pričakujemo, da bodo ta sredstva res namenjena najbolj kritičnim potrebam. Ko ocenjujemo potrebe pokojninske blagajne v primerjavi s podatki BDP-ja, lahko tudi z zadovoljstvom ugotavljamo, da se te potrebe v zadnjih šestih letih iz leta v leto manjšajo. Tako je bil delež odhodkov za pokojnine v BDP-ju leta 2013 še 11,74 odstotka, v letu 2018 pa 9,78 odstotka. Če upoštevamo le delež odhodkov za pokojnine iz obveznega zavarovanja, pa je ta delež še nižji in znaša v letu 2013 11,39 odstotka, v letu 2018 pa 9,72 odstotka. Omenjeni deleži nedvomno kažejo, kam bo treba v prihodnje usmeriti naša prizadevanja – v povečanje BDP-ja s kakovostnimi delovnimi mesti in boljšimi plačami. 

Ko govorimo o obveznostih državnega proračuna do pokojninske blagajne, pa moramo razlikovati med sredstvi iz naslova tekoče obveznosti in sredstvi iz naslova dodatne obveznosti, kar pomeni, da mora državni proračun zagotoviti kritje razlike med dohodki in odhodki pokojninske blagajne v posameznem letu. Če primerjamo zadnje desetletje, lahko ugotovimo, da so se tekoče obveznosti državnega proračuna iz leta v leto zmanjševale. Leta 2009 je znašala ta obveznost še 459 milijonov evrov, leta 2018 pa samo še 168 milijonov evrov. Tudi dodatne obveznosti državnega proračuna se zmanjšujejo, saj je v obdobju najhujše ekonomske krize le-ta znašala krepko čez milijardo evrov. Največja je bila v letu 2014, in sicer okoli 1,4 milijarde evrov, v zadnjih treh letih pa se zmanjšuje. V letu 2018 je dodatna obveznost znašala le še okoli 839 milijonov evrov.

Naj omenim še en vir, to so sredstva KAD-a, ki v strukturi dohodkov pokojninske blagajne predstavljajo okoli odstotek. V zadnjem obdobju je KAD največ prispeval v letu 2010, ko je zagotovil 100 milijonov evrov, praviloma pa je dal po 50 milijonov evrov letno, razen v letu 2015, ko je prispeval 19 milijonov evrov, v letu 2014 pa ni prispeval nobenih sredstev. KAD bi se moral že zdavnaj preoblikovati v neodvisni rezervni demografski sklad, katerega poslanstvo naj bi bilo v prihodnje pomembno prispevati k cilju dolgoročne finančne stabilnosti sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato so člani sveta menili, da je skrajni čas, da se to uresniči.

Nizka rast števila upokojencev

Če si na kratko ogledamo odhodkovno stran v preteklem letu, lahko ugotovimo, da je bilo v strukturi vseh odhodkov zavoda 99,3 odstotka odhodkov namenjeno za pokojnine, prispevke za zdravstveno zavarovanje uživalcev pravic, za zagotavljanje socialne varnosti in nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Za stroške delovanja zavoda je bilo potrebno le 0,7 odstotka. V strukturi odhodkov predstavljajo največji delež odhodki za pokojnine – 84,4 odstotka, sledijo prispevki za zdravstveno zavarovanje upokojencev – 7,5 odstotka, transferji za zagotavljanje socialne varnosti – 4,5 odstotka in nadomestila iz invalidskega zavarovanja – 2,8 odstotka.

Na finančno poslovanje zavoda imajo seveda pomemben vpliv sami zavarovanci, na drugi strani pa tudi uživalci pravic oziroma upokojenci. Razveseljuje podatek, da je bilo v preteklem letu v povprečju 939.149 zavarovancev, kar v primerjavi z letom 2017 pomeni povečanje za 2,7 odstotka. Najbolj se je povečalo število zaposlenih pri pravnih osebah, in to za 3,5 odstotka. Opažamo pa tudi zmanjšanje števila zavarovanih po 18. členu ZPIZ-2, brezposelnih, prostovoljno zavarovanih kmetov in še nekaterih drugih. Kar zadeva uživalce pokojnin iz sistema obveznega zavarovanja, pa je spodbuden podatek, da je bilo v letu 2018 povprečno 617.299 uživalcev, to je le za 0,3 odstotka več kot v letu 2017. Ta podatek je druga najnižja rast v zadnjih 28 letih. Res pa je, da je število starostnih upokojencev poraslo za 1,1 odstotka več, zmanjšalo pa se je število invalidskih za 2,5 odstotka, družinskih in vdovskih skupaj pa za 1,9 odstotka. Kar zadeva uživalce starostne pokojnine, je pomembno poudariti, da je omenjena stopnja rasti med najnižjimi v zadnjih letih (najnižja je bila v letu 2016 – 0,8 odstotka). Strožji pogoji za pridobitev pravice do pokojnine ter bonusi in malusi, ki smo jih uveljavili z reformami od leta 2000 naprej, dajejo svoje pozitivne učinke. 

Zanimivi so tudi podatki, ki kažejo razmerje med povprečnim številom zavarovancev in uživalcev pokojnin iz obveznega zavarovanja v preteklem desetletnem obdobju. Če v prvih letih tega obdobja ugotavljamo padec tega razmerja, saj je v letu 2009 znašalo 1,66, najmanj pa v letu 2013 – 1,38, pa od leta 2014 naprej ugotavljamo rahlo povečanje, saj znaša v letu 2018 že 1,52 (v letu 2017 – 1,49).

V razpravi je bilo ugotovljeno, da se je v preteklem letu gmotni položaj upokojencev sicer nekoliko izboljšal, vendar s stanjem ne moremo biti zadovoljni, saj smo še daleč od dostojnih pokojnin, ki so cilj zadnje reforme in prihodnjih sprememb zakonodaje. Res je, da obstajajo pomembne razlike v višini pokojnin med tistimi, ki so dosegli 40 let pokojninske dobe in več, in tistimi, ki imajo le 15, 20 ali nekoliko daljšo pokojninsko dobo. Toda zagotovljena pokojnina za upokojence s »polno pokojninsko dobo« je znašala v decembru 2018 (z upoštevanjem obeh uskladitev v letu 2018) le 516,62 evra, z uskladitvami v februarju letos pa znaša 530,57 evra. Zato smo predstavniki upokojencev v svetu zavoda ponovno poudarili, da bi lahko stanje nekoliko izboljšali tudi s predvideno izredno uskladitvijo v letu 2019, za katero pa upamo, da bo lahko izvedena prej kot konec leta. 

Premalo kadrov

Podatki kažejo, da so bili nekateri cilji doseženi, celo preseženi, nekateri pa niso bili uresničeni. Med cilji, ki so spodbudni, naj omenim predvsem prizadevanja na področju popolnosti podatkov matične evidence zavarovancev. Konec leta je popolnost podatkov znašala že 98,4 odstotka (leta 2015 – 94,5 odstotka). Popolnost podatkov pomembno vpliva na trajanje postopka za uveljavljanje pravic in kakovost ter pravilnost same odločitve. Žal pa prizadevanja za skrajševanje časa reševanja zahtevkov na I. stopnji in II. stopnji niso obrodila pričakovanih rezultatov. Razlogov je več. Omenim pa naj le velik obseg dela in pomanjkanje kadrov. Tako se je povprečen čas obravnave vseh rešenih zahtevkov za uveljavljanje pravic na I. stopnji v primerjavi z letom 2017 podaljšal za sedem dni in je znašal 64 dni.

K nedoseganju zastavljenih ciljev na vseh področjih je prispevala tudi zaostrena kadrovska problematika na zavodu. V letu 2018 je delovno razmerje prenehalo kar 59 zaposlenim. V pokoj je odšlo 20 delavcev, 25 delavcev pa je odpovedalo delovno razmerje predvsem zaradi novih oziroma boljših možnosti na trgu dela in višjih plač. Pri tem pa je treba poudariti, da jih je od teh 45 zaposlenih kar 32 delalo na področju izvajanja zavarovanja. S perečo kadrovsko problematiko se zavod srečuje že daljše obdobje, saj se je soočal s hudimi vladnimi ukrepi glede dovoljenega števila zaposlenih. V nekem obdobju je moral zavod zmanjšati večje število zaposlenih kot drugi zavodi v javnem sektorju. Po dovoljenem številu je imel zavod konec leta 2018 le 795 zaposlenih, enako kot konec leta 2017. Zavod si že ves čas prizadeva za vodenje racionalne in kakovostne kadrovske politike, vendar pa se je stanje tako zaostrilo, da nalog, sprejetih v programu dela za leto 2019, ne bo mogoče učinkovito in racionalno opravljati, če ne bo prišlo do kadrovske okrepitve, zato je svet zavoda soglašal s predlogom, da se postopno zviša dovoljeno število zaposlenih, in to za 8 v letu 2019 in za 8 v letu 2020. Še posebej težko pridobijo zdravnike izvedence in strokovnjake s področja informacijske tehnologije. 

Anka Tominšek, fotografija: Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media