Če imate radi svoje možgane, skrbite zanje

apr. '19

V zadnjih nekaj desetletjih se je izjemno povečalo zanimanje za raziskovanje možganov, ki veljajo za najzapletenejši in najskrivnostnejši del človeškega telesa. Raziskovalci so naredili preboj v razumevanju cele vrste značilnosti njihovega delovanja. Žal pa smo še vedno zelo daleč od tega, da bi razumeli, kako delujejo že, ko so zdravi: kako udejanjajo vse to, kar smo, kar zmoremo, česa se lahko naučimo … Še manj smo sposobni natančno opredeliti, kje in kako gredo stvari narobe pri različnih motnjah in boleznih, pravi dr. Maja Bresjanac, zdravnica in patofiziologinja na Inštitutu za patološko fiziologijo ljubljanske medicinske fakultete. Je predsednica Slovenskega društva za nevroznanost (SiNAPSA), ki vsak tretji teden v marcu organizira vedno odlično obiskan Teden možganov. Na številnih dogodkih po Sloveniji na kar najbolj poljuden način ozaveščajo laično in strokovno javnost o delovanju možganov.

Ali se vam zdi, da se zanimanje za možganoslovje, ki se mi zdi zelo simpatičen izraz, povečuje z naraščanjem števila nevrodegenerativnih bolezni?

Mislim, da se. Opažamo, da na naše dogodke prihaja dobršen del ljudi, ki imajo iz svojih družin izkušnje z različnimi motnjami v delovanju živčevja, od demence, depresivnih motenj, kapi ipd. Uspeh na drugih področjih medicine je botroval temu, da je smrtnost zaradi srčno-žilnih in rakavih bolezni nižja, kot je bila prej, zaradi tega stara leta dočakamo malenkost bolj zdravi. Je pa zaradi različnih razlogov bolezni in motenj možganov res vse več, tudi na račun večjega deleža starejših. Mislim pa, da je stigma v širšem družbenem diskurzu o teh boleznih vendarle manjša, kar je botrovalo temu, da se več pogovarjamo in ljudje priznajo, da se v družinah spopadajo s temi izzivi. To potrebujemo, saj tudi na ta način lahko spodbudimo državo k iskanju sistemskih rešitev v prid zmanjševanju tega bremena za posameznika in družine. Zavedati se moramo, da so bolezni dolgotrajne, močno krnijo kakovost življenja bolnika in okolice ter veliko stanejo.

A kot kaže, se medicina s temi izzivi, vsaj za zdaj, ne spopada zelo uspešno.

Čeprav smo z znanstvenoraziskovalnim delom dosegli napredek v kliničnih strokah, smo v spopadanju z boleznimi možganov premalo učinkoviti. Tudi sama imam tako izkušnjo. S sodelavci smo več let zelo zavzeto razvijali postopke, ki bi omogočali zgodnjo diagnostiko nevrodegenerativnih demenc, ki jih z gotovostjo prepoznamo šele po smrti. Če nimamo diagnoze dovolj zgodaj, je onemogočen razvoj zdravljenja. Ampak še vedno premalo poznamo vzroke in mehanizme razvoja teh bolezni. Napredek v medicini zato danes dopušča le lajšanje simptomov oziroma zmanjševanje posledic, ne pa še odprave vzrokov mnogih možganskih motenj.

Zakaj so možgani najkompleksnejši organ v telesu?

Velikokrat jih primerjajo z vesoljem, in sicer po številu elementov, ki jih sestavljajo. Vendar kolikor jaz razumem delovanje vesolja, so možgani bolj zapleten sistem. V možganih je osnovnih gradnikov, celic, ki jih sestavljajo, toliko, kolikor je recimo nebesnih teles, a ključna za delovanje možganov kot celote je množica povezav med njimi. Te tvorijo med seboj usklajena delujoča omrežja, katerih funkcija se z uporabo nadgrajuje. Dejansko se z vsem, kar izkušamo, se učimo, česar se spominjamo, naši možgani oblikujejo. Govorimo o plastičnosti možganov, ki jih z uporabo oblikujemo vse do konca življenja. Vendar nas na neki točki procesi nazadovanja in dodatno še bolezensko izgubljanje celic in njihovih povezav seveda začenjajo omejevati. Prej ali slej začnemo več izgubljati, kot lahko pridobimo.

Ključna lastnost človeških možganov je torej njihova plastičnost, sposobnost spreminjanja in prilagajanja.

Da, plastičnost je osnovna lastnost tega čudovitega tkiva. To je sposobnost oblikovanja novih vzorcev procesiranja informacij, preoblikovanja povezav med gradniki ter spreminjanja vedenja. Omogoča hitro, tekoče prilagajanje spreminjajočim se razmeram z učenjem, predvidevanje na podlagi znanja in izkušenj ter urjenje novih spretnosti, potrebnih za posameznikovo preživetje. 

Ali možgani sodelujejo pri večini procesov, ki se odvijajo v našem telesu?

Da, a ne razumemo še povsem, kako se s spremembami delovanja posameznih celic in povezav med njimi učimo odzivati na dražljaje in na podlagi izkušenj znamo predvidevati, kaj nas utegne doleteti. Vse to so čudovite lastnosti naših možganov, ki pri svojem delovanju tesno sodelujejo z vsemi tkivi in organi v organizmu.

Ena izmed motenj v delovanju živčevja možganov je tudi kronična bolečina. Osupljiv je podatek, da naj bi imel vsak četrti Slovenec kronične bolečine. To je vendar veliko …

Res je veliko.

Kronična bolečina je bolezenska že sama po sebi. Razlikuje se od akutne bolečine, ki največkrat nastane na primer ob okvari ali vnetju tkiva. Takrat se iz okvarjenih celic sprostijo snovi, ki dražijo živčne končiče in vzdržujejo bolečino, ki nas opozarja na okvaro in sili v zaščitno vedenje. Tako bolečino pogosto označimo s pridevnikom fiziološka. Pri zadnji je trajanje omejeno na obsežnost in trajanje okvare tkiva. Ko se tkivo zaceli, izzveni tudi bolečina. Pri kronični bolečini ni neposredne povezave med stopnjo bolečine in obsegom okvare tkiva. Včasih bolečine vztrajajo še dolgo po zacelitvi tkiv, drugič okvare sploh ni, ampak je bolečina posledica spremenjenega delovanja živčevja. Primer je kronični tenzijski glavobol ali kronične bolečine v križu. Človek ima lahko tako hude bolečine, da ga omejujejo in močno poslabšajo kakovost njegovega življenja.

Kot rečeno, je temelj kronične bolečine sprememba v delovanju živčevja. Včasih vznikne spremenjeno delovanje iz poškodbe, ki prekine živčne poti in povzroči spremembe v živčnih povezavah in vzdražnosti živčnih celic. Drugič so lahko za spremenjeno delovanje živčevja odgovorni procesi, ki jih ne moremo prepoznati z razpoložljivimi diagnostičnimi postopki, se pa dogajajo v ozadju. Ponavljajoče se draženje živčnih poti, ki so udeležene v procesiranju informacij o bolečini, nas pravzaprav nauči boleti. Tu spoznamo drugo plat plastičnosti živčevja. Pri kronični bolečini se namreč naučimo vzorcev delovanja živčevja, ki niso v prid preživetju. Če uporabimo izraz prilagodljivost, gre v tem primeru za škodljivo prilagodljivost – maladaptivno plastičnost.

Prej ste omenili, da naraščanje bolezni možganov obremenjuje posameznika in celotno družbo. Kaj lahko storimo?

Na letošnjem Tednu možganov in še posebej ob nacionalnem dnevu možganov smo želeli poudariti, da si strokovnjaki ne prizadevamo samo za razvoj boljših diagnostičnih metod in izboljšanje zdravljenja, temveč skušamo dati več poudarka strokovnim temeljem za izboljšanje primarne preventive. Javnost želimo spodbuditi, da znanje o učinkoviti skrbi za zdravje možganov, s katerim nam znanost že streže, začnejo čim bolj uporabljati v prid lastnim možganom in zdravoživosti. Pomemben korak v to smer je poglabljanje zavedanja, da je od dobrega delovanja možganov odvisna kakovost življenja v vseh življenjskih obdobjih.

Po svoje je zanimiv paradoks, da se možganov, organa, ki je ključen za zavest, večinoma ne zavedamo. O možganih niti ne razmišljamo. Zavedamo se drugih delov telesa. Zaznamo recimo, da nam srce neenakomerno bije ali nas boli v križu. Možgani pa nas ne opozarjajo nase. Tudi bolijo ne. To je zanimiva podrobnost. Čeprav se polna izkušnja bolečine (čutna, čustvena in kognitivna) oblikuje v možganih, možgansko tkivo samo ni bolečinsko občutljivo. Zavemo se jih samo, ko začenjajo povzročati težave in nas pustijo na cedilu. A tedaj je večinoma prepozno, da bi začeli skrbeti zanje.

Na podlagi lastne raziskave iz 2017 vemo, da ljudje v Sloveniji iščejo informacije o možganih in skrbi za njihovo zdravje, a v poplavi informacij težko prepoznajo verodostojne. Po drugi strani pa obstajajo znanstveni izsledki o tem, v kolikšni meri določene stvari, ki jih lahko sami naredimo, pripomorejo k boljši kakovosti življenja in daljšemu zdravemu delovanju živčevja. Zato smo v sklopu projekta Znanje za zdravje zasnovali spletišče zdravaglava.si, kjer bomo v prihodnje objavljali strokovno podprta priporočila o skrbi za zdravje možganov, povzetke znanstvenih objav s komentarji strokovnjakov, nove ugotovitve, priporočila …

In kako naj skrbimo za zdravje možganov?

Večinoma bi lahko rekli: kar je dobro za telo, koristi tudi možganom, marsikaj, kar delamo za zdrave možgane, dobro vpliva tudi na zdravje srčno-žilnega sistema, presnove itd. Pri tem mislim na zdrav način prehranjevanja, dovolj spanja, ustrezno gibanje, umovadbo ter aktivno preživljanje prostega časa. Med spanjem se spočijemo, možgani se »odklopijo« od čutnih zaznav. Spanec je pomemben za utrjevanje spominov. Kronično pomanjkanje spanca in motnje spanja so povezani z nevrološkimi obolenji, na primer z bolezenskim umskim upadom, glavoboli …

Z zdravim načinom prehranjevanja pokrivamo potrebe možganov in celotnega organizma po energiji in zagotavljamo sestavine za obnovo in razvoj, ki pa se spreminjajo glede na starost, aktivnost in zdravstveno stanje vsakega izmed nas. Pri tem ni pomembno le, katera živila sestavljajo naš jedilnik, ampak tudi to, kako je hrana pridelana in kako jo pripravljamo. Po znanstvenih raziskavah sodeč, je možganom, zdravju nasploh in dolgoživosti najbolj naklonjen način prehranjevanja, ki temelji na večinoma nepredelanih rastlinskih virih.

Ali reševanje križank kaj koristi?

Križanke so dober in prijeten izziv. A več ko jih rešujemo, boljši smo predvsem pri reševanju križank. Možgane bolj kot reševanje križank razgiba usvajanje novih veščin. Recimo učenje tujega jezika, drugačne tehnike plavanja, novih plesnih korakov ... Umovadba ali trening možganov nam pomaga ohranjati um vse življenje, izboljša spomin, pozornost, sposobnost sklepanja, hitrost procesiranja informacij ali katero koli drugo kognitivno funkcijo. Za urjenje posameznih kognitivnih funkcij lahko izvajamo specifične vaje, a znanstvene raziskave kažejo, da samo s tem ne izboljšamo splošnih umskih sposobnosti in ne preprečimo upada, ki jih prinašata starost in bolezen. Lahko bi rekli: urite le tiste umske sposobnosti, ki jih želite ohranjati.

Eno izmed priporočil je to, da si za zdravje možganov zagotovimo nekaj prostega časa, ki ga je najbolje koristno preživeti v skladu z lastnimi željami. Pri tem ni toliko pomembno, kaj natanko počnemo – pomembno je, da nas zanima, da se pri tem zabavamo in da to počnemo čim pogosteje, najbolje kar vsak dan. Prostočasne dejavnosti, ki so nam v veselje, ne pomagajo le blažiti upada umskih funkcij in nastopa demence, vplivajo tudi na splošno dobro počutje in zadovoljstvo z življenjem.

 Ali je res, da sedeč življenjski slog izredno škoduje možganom.

To je res. Številne študije so pokazale pozitiven vpliv gibanja na zdravje. Neposredna korist gibanja za živčevje izhaja iz povečanega nastajanja novih živčnih celic v nekaterih predelih možganov in s krepitvijo povezav med njimi. Gibanje pripomore tudi k boljši prekrvitvi možganov. Upoštevati moramo še posredne učinke, torej da imajo telesno bolj aktivni ljudje bolj zdravo srce in ožilje, nižji arterijski tlak, manj žilnih bolezni, boljšo presnovo, manj problemov z debelostjo in s tem tudi sladkorne bolezni tipa 2 …

Ni ga takega zadovoljstva in izboljšanega počutja, kot ga prinaša telesna dejavnost, ki nas fizično sprosti, spočije tudi um, izboljša počutje. Kljub očitnim kratkoročnim koristim pa se gibanje zlasti obrestuje na dolgi rok. Dolgoletne študije so namreč pokazale, da višja kot je bila stopnja telesne dejavnosti v srednjih letih, boljše je kognitivno zdravje – torej umske sposobnosti – v starosti. 

Pa saj zadnja leta veliko govorimo in pišemo o pomenu gibanja, to je verjetno eden najpogostejših zdravniških nasvetov pacientom …

Nasveti so v preteklosti temeljili predvsem na zdravorazumskem pristopu in izkušnjah zdravnikov. Danes pa priporočila vse bolj temeljijo na znanstvenih raziskavah, ki so učinke telesne vadbe (in drugih plati zdravega načina življenja) postavile na preizkušnjo in pod drobnogled. Zato danes vemo precej več o tem, zakaj je gibanje koristno, koliko telesne dejavnosti potrebujemo v različnih obdobjih in katere oblike telesne dejavnosti nam najbolj pomagajo ohranjati zdrav um v zdravem telesu. Nihče nas ne bo prisilil, da se več gibamo, tudi zdravnik nam tega ne more predpisati. Sami se moramo zavedati dragocenosti dobrega delovanja lastnih možganov in tega, kako lahko k temu prispevajo že nizke stopnje telesne dejavnosti. Kar koli je boljše kot nič. Boljše je iti po stopnicah kot z dvigalom, peš kot z avtom. Ampak bolj kot vsi nasveti pomaga premik v naši glavi. Usvojiti je treba, da nam gibanje koristi in je najcenejši in najboljši način preprečevanja bolezni. Seveda če telesno dejavnost povežemo še z ustreznim načinom prehranjevanja, počitkom in drugimi oblikami sprostitve. Pri vsem tem so lahko starejši dober zgled mlajšim: dedki in babice lahko z vitalnostjo in aktivnim življenjskim slogom mladim rodovom že zgodaj privzgojijo zdrav način življenja, ki jim bo koristil tudi pozno v življenju.

Anita Žmahar


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media