Življenja ne izberemo, smrt bi lahko
Recimo ji Magda. Živi v majhnem zaselku na Obali in ima 91 let. Mož ji je umrl pred dvajsetimi leti, sinova sta se odselila v slovensko prestolnico. Ima pet vnukov, a vsi so daleč od njene hišice na vrhu hriba, od koder se vidi morje. Srečna je, da pri svojih letih nima demence, še sama hodi na stranišče, se lahko umije, si še sama kuha in ima zunaj vrt. Če mora v trgovino, banko ali k zdravniku, jo tja odpeljejo prijazni sosedje. Pri večjih opravilih ji priskočijo na pomoč svojci.
Dobro pa se zaveda, da so vsi, ki ji pomagajo, zelo zaposleni in imajo vsi svoja življenja. Skrbi jo, kaj ji bo prinesla prihodnost. Pred leti so ji namreč diagnosticirali raka na dojki in prav pred kratkim je zdravniški kolegij potrdil, da se ji je rak razselil na pljuča, od tam pa še na rebra, torej kosti. Zaradi slabega srca so ji že pri prvi diagnozi odsvetovali operacijo. Potolažili so jo, da njen rak ni agresiven in da pri starejših navadno počasi napreduje ter da morda operacije sploh ne bi preživela.
Zdaj se boji, kaj bo z njo, če bodo bolečine postale neznosne in bo obležala. V dom starejših noče. Tudi zato ne, ker ima tako nizko pokojnino in bi morala otroka veliko doplačevati, saj nima prihrankov. Skromno hišo, v kateri živi, bi morda lahko prodala, a ne ve, ali bi kupec prišel dovolj hitro. Želi si, da bi umrla doma in bi imela nego na domu, če bi potrebovala pomoč. A tovrstne pomoči v Sloveniji še nimamo.
Ko je po televiziji slišala, da je Srebrna nit – združenje za dostojno starost konec februarja predstavila pobudo za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja, je bila navdušena. Zdaj drži pesti, da bo ta zakon hitro začel veljati. Prepričana je, da si moramo Slovenci to pravico izbojevati in o njej ne smejo odločati ne cerkev, ne država, ne birokratska ter neživljenjska zdravniška društva. Meni, da si življenja ne izberemo sami, smrt bi si pa v skrajni sili lahko, če bi bila evtanazija dovoljena. A seveda le, če bi neodvisen tim strokovnjakov potrdil, da ta in ta oseba izpolnjuje točno določene pogoje za evtanazijo.
Peticijo za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja je do sredine marca podpisalo več kot 4700 posameznikov in posameznic. Marsikateri so tudi zapisali, da se s pobudo strinjajo, ker sedanja ureditev v številne slovenske domove prinaša veliko trpljenja, tako fizičnega kot psihičnega, ter pogosto bolnim na koncu odvzame človeško dostojanstvo.
Pri Srebrni niti so z veseljem sprejeli sodelovanje eminentnih strokovnjakov s področja etike, prava in medicine, ki jim bodo pomagali, da bo osnutek tega zakona, ki ga pripravljajo, res dober, razumljiv in bo vsem razblinil strah o mogočih zlorabah. Ali lahko torej pričakujemo, da bo ta zakon še letos prišel v parlament?
Tehten premislek
Preden se odločimo za sprejetje zakona o evtanaziji, bi morali dobro urediti področje dolgotrajne oskrbe, predvsem pa nadgraditi sistem paliativne oskrbe in razširiti možnost spremljanja umirajočih v hospicu, so bili glavni poudarki simpozija o evtanaziji, ki ga je sredi marca pripravila Slovenska medicinska akademija.
V družbi smo do zdaj tem temam posvetili premalo pozornosti, zato je nujna široka, a strpna razprava, je bila skupna ugotovitev strokovnjakov, ki so poskušali pobudo za uzakonjenje evtanazije osvetliti z različnih plati. Pri nas umre približno 20 tisoč ljudi na leto, večina bi potrebovala vsaj osnovno paliativno oskrbo, ki jo lahko izvajajo v ustanovah ali na domu bolnika. Če se vanjo vključi zgodaj, je kakovost bolnikovega življenja boljša, simptomov je manj in preživetje je daljše. Žal pa te možnosti še zdaleč nimajo vsi umirajoči. Ravno iz izkušenj preslabo zdravljene bolečine ali slabega dostopa do pomoči pri depresiji ter posledično iz strahu pred trpljenjem izhajajo pobude za dostojno smrt, menijo v Zdravniški zbornici Slovenije, kjer nasprotujejo evtanaziji, pomoč pri samomoru pa imajo za neetično. Enako je stališče Slovenskega zdravniškega društva in Komisije RS za medicinsko etiko. Usmrtitev bolnika na njegovo željo je v nasprotju z načeli zdravniške stroke in njihovim temeljnim poslanstvom: ohranjati življenje ter lajšati bolečine in duševne stiske. Evtanazija ni in ne more biti medicinska usluga. Za številne zdravnike bi taka zahteva pomenila hudo moralno breme …
Predstavniki zdravniške stroke ne vidijo smisla v sprejemanju nove zakonodaje, saj lahko pacient že vnaprej izrazi svojo voljo. Zakon o pacientovih pravicah zagotavlja, da ima pacient, ki je sposoben odločanja o sebi, pravico zavrniti predlagani medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo (30. člen). S podpisom izjave o vnaprejšnji zavrnitvi zdravstvene oskrbe (34. člen) se lahko odloči, kakšna naj bosta njegova oskrba in zdravljenje, ko ne bo več sposoben odločati o sebi. Za zdravstveno osebje ni moralno ali etično sporno opuščanje nepotrebnih oblik zdravljenja ali dajanja zdravil z dvojnim učinkom za lajšanje bolečin, kar že počnejo, odločno pa zavračajo poimenovanje dovoljenih ukrepov pomoči ob koncu življenja kot »pasivno evtanazijo«, so poudarili.
Mnogo je vprašanj, kako preprečiti mogoče zlorabe, na primer konflikt interesov, kadar bi dovoljenje podpisali svojci; kako bi določili merila za končanje življenja pri osebah s hudimi psihičnimi motnjami; kako razrešiti dilemo, ali je šlo pri posamezniku res za zadnjo odločitev ali bi si morda še premislil … Slovenke in Slovenci smo nadpovprečno nagnjeni k samomorilnosti in avtodestruktivnemu vedenju, svarijo psihologi, kar je gotovo razlog za tehten razmislek.
Ni zanemarljivo niti dejstvo, da bi morali pred uzakonitvijo evtanazije spremeniti kazenski zakonik, saj je pomoč pri samomoru kaznivo dejanje, enako, kot če komu odvzameš življenje. Nujno pa bi morali spremeniti tudi Ustavo RS, kjer je v 17. členu zapisano, da je človekovo življenje nedotakljivo.
