Brez razlik pri oskrbi
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Ker se nam s podaljševanjem življenjske dobe ne podaljšujejo tudi leta zdravega življenja, lahko pričakujemo, da bomo potrebovali vsaj katero izmed storitev dolgotrajne oskrbe. Zato mora država poskrbeti za sistem, v katerem bodo storitve enako dostopne vsem, ki jih bodo in ko jih bodo potrebovali, je bilo slišati na okrogli mizi o dolgotrajni oskrbi, ki jo je organizirala Slovenska tiskovna agencija (STA).
Po besedah generalne direktorice direktorata za dolgotrajno oskrbo na ministrstvu za zdravje Klavdije Kobal Straus naj bi to dokončno uredil zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi ga novembra poslali v javno obravnavo. Po novih izračunih bi za njegovo uresničevanje potrebovali še 150 milijonov evrov, ki bi jih dobili z obveznim dodatnim plačilom vseh delovno aktivnih ljudi in upokojencev, je pojasnila. Da je sprejetje zakona ena izmed prioritet sedanje vlade, je zatrdil Uroš Prikl, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, a je njegove besede pospremilo nejeverno mrmranje občinstva …
Predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka Jože Ramovš je omenil, da moramo narediti sistem, ki bo human, zlasti pa finančno in kadrovsko vzdržen. Na ta način bi veliko starejšim omogočili samostojno življenje v lastnem domu, kar ustreza sodobnim konceptom staranja. Ker se prebivalstvo v Sloveniji stara hitreje kot v drugih državah, bi morala po njegovem država v socialno oskrbo vlagati vsaj poldrugi odstotek BDP-ja. Zdaj za to področje namenja 0,9 odstotka, kar je precej manj od povprečja drugih evropskih držav (1,2 odstotka). Le-te problematiko dolgotrajne oskrbe rešujejo na različne načine: Italijani s priseljenci, ki velikokrat delajo napol legalno, Avstrija ima dobro razvito pomoč na domu, saj jo je načrtno razvijala, Nemci so veliko vlagali v prostovoljstvo in neformalne oblike oskrbe, Hrvati odpirajo manjše družinske domove za starejše, v katerih je že vsaj tisoč slovenskih državljanov …
Potrebe po pomoči na domu med starejšimi zelo naraščajo, celo po 20 odstotkov na leto, a so pri teh storitvah starejši zelo diskriminirani, je poudarila Rožca Šonc, vodja programa Starejši za starejše pri Zvezi društev upokojencev Slovenije. Po zakonu so občine dolžne subvencionirati vsaj 50 odstotkov cene pomoči na domu. Odločajo se po svojih zmožnostih, zato morajo starejši oziroma njihovi svojci za enake storitve doplačevati zelo različne zneske, odvisno pač od tega, v kateri občini živijo. Ponekod pa storitev niti ni voljo. Pri dolgotrajni oskrbi je dobrodošla pomoč neformalnih oskrbovalcev, to so svojci ali prostovoljci, vendar njihov prispevek ni ustrezno ovrednoten, je poudarila.
Ljubljančani so nekoliko na boljšem, saj subvencija Mestne občine Ljubljana za pomoč na domu znaša 80 odstotkov. Vendar pa se oba izvajalca – tako Zavod za oskrbo na domu kot tudi Zavod Pristan – srečujeta s pomanjkanjem kadra, je povedala vodja odseka za socialno varstvo na oddelku za zdravje in socialno varstvo Tanja Hodnik. Dodala je, da bi morali nujno uskladiti pravilnike o cenah pomoči na domu, da ne bi več prihajalo do razlik. Obenem je omenila še pomanjkanje domskih kapacitet na območju Ljubljane. Da bi zadostili povpraševanju, bi morali zgraditi še pet domov za starejše, od teh bi enega potrebovali takoj.
