Začel kot urar, zdaj pa je že pol stoletja glasbenik

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | maj '19

Dobre stare viže

Darko Atelšek

Začetek glasbene poti Darka Atelška sega v čas po letu 1965, ko je na klarinet igral v ljubljanski poštarski godbi na pihala, igrali so na koncertih pa na pogrebih na Žalah in za 1. maj. Preživljal pa se je tudi s poučevanjem. Kmalu ga je zamikala še klavirska harmonika in tako se je pridružil ansamblu Veseli Drenovci. Bil je to kvintet in pevski kvartet, saj jih je na odru stalo kar devet.

Od kod ime Veseli Drenovci? Onkraj njihove domačije v skalnati rebri rastejo drenova drevesa. Tam sta si v mladih letih z bratom Ferdinandom med pašo postavila leseno hiško, v kateri sta pogosto igrala na ročno izdelane piščali ter sanjala, da bosta nekoč zaigrala tudi na čisto prava glasbila. S trdno, z drenovo voljo, pravita, so se jima želje tudi uresničile.

Prva zasedba Veselih Drenovcev je igrala pretežno narodno-zabavno glasbo. Godci so z igranjem na veselicah, porokah, koncertih in proslavah obredli vso Slovenijo. A napevi zazvenijo še lepše, če jih obogatijo zapete besede, zato se jim je po nekaj letih pridružil še pevski kvartet. »V tej zasedbi smo naredili prve studijske posnetke in tako smo svojo glasbo ohranili še za današnje in prihodnje dni,« se spominja Darko Atelšek. Trideset let so bili skupaj in izdali štiri kasete oziroma LP-plošče. Poleg igranja v tem ansamblu je več kot dvajset let skrbel še za ubrano petje moškega pevskega zbora z Rečice, bil pa je tudi pevovodja in organist v farni cerkvi na Rečici ob Savinji.    

A glasbena žilica mu ni nikoli dala miru. Tako je nekega lepega dne zbral manjšo glasbeno skupino – Trio Darka Atelška s pevskim tercetom Melite Avsenak. Tudi s to zasedbo je veliko igral zamejskim Slovencem, udeleževali so se festivalov domače glasbe in prejeli kar nekaj odmevnih nagrad. Skupino je sčasoma pomladil z domačimi fanti, med njimi so bili tudi sinovi prvotnih Veselih Drenovcev. Čez čas se je ansambel preimenoval v ansambel Darka Atelška in ustvarili so kar nekaj uspešnic, kot so Muzikantarski salon, Raduha, Zdravica in Polka za muzikanta. Igrali so predvsem na porokah, »poročili« so več kot 800 parov, nekatere celo dvakrat …

Suška banda                     

A glasbena dejavnost je pustila sledi tudi v družini. Hčerka Jerica ter sinova Darko in Marko na očetovo veliko veselje nadaljujejo družinski glasbeni utrip. Tako ob posebnih priložnostih zaigrajo kot družinski ansambel Atelšek. Na prelomu tisočletja pa je Darko Atelšek izkoristil glasbeno zagnanost vrstnikov in prijateljev svojih otrok, dodal še nekaj muzikantov iz skupine Veseli Drenovci in nastala je Suška banda. Ansambel s tem imenom je v tistih krajih deloval že v času med obema svetovnima vojnama, po drugi pa Suške bande ni bilo več. Tako je nastala nova skupina z istim imenom. Vsako leto priredijo tudi koncert z zvrhano mero humorja, saj so v bandi sami šaljivci, za nameček pa nimajo le svojih pravih imen, ljudje jih namreč kličejo Robči, Frakelj, Kukovca, Nanda, Simč, Tonkow, Drejc, Golički ...

Glasbeni repertoar Suške bande je zelo širok, zaigrajo lahko venček dalmatinskih ali Rozamundo, jedro nastopov pa tvorijo slovenske skladbe. Najraje se držijo slovenske narodne zakladnice, na katero so kot glasbeniki zelo ponosni. CD-ploščo, izdano pred dvema letoma, so naslovili »Tri, štir …«. Zgornjesavinjski muzikant Darko Atelšek je pestremu programu svojega glasbenega ustvarjanja tako dodal zasedbo, ki je na domačem glasbenem prizorišču nekaj posebnega. »To ni ne godba na pihala ne orkester ne klasičen narodno-zabavni ansambel niti kar koli drugega, kar bi dišalo po kakšnem vzorcu. V zasedbi nas je dvanajst z različnimi glasbili, zelo radi pa tudi zapojemo,« opiše to nenavadno zasedbo njen vodja in dirigent.

»Prijateljeval sem tudi s Henčkom Burkatom, s katerim sva si glasbeno marsikdaj pomagala, igral pa je tudi na moji ohceti!» pove Darko s svojim značilnim nasmehom. A bil je tudi solist s harmoniko in celo šaljivec na odru. »Pa saj moraš biti za vse, če si pravi muzikant! V zadnjem času vodim še harmonikarski ansambel, ki je že marsikje uspešno zaigral, tudi pri Jožovcu v Begunjah je že bil. Moje življenje je glasba, čeprav sem bil v Ljubljani najprej v službi kot urar. A v mojem življenju se mora prepevati!» trdi ta savinjski veseljak in pol.

Drago Vovk, fotografija: osebni arhiv                                                                                                          


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media