Hiša, v kateri najdejo zavetje stare igrače

Zgodbe | maj '19

Dragica Markun z eno od svojih veselih tombol.

Pred skoraj dvajsetimi leti, ko je še delala kot vzgojiteljica, si je Dragica Markun iz Šenčurja pri Kranju zaželela, da bi v roke spet dobila punčko, s kakršno se je igrala kot otrok. Začelo se je iskanje. Zaželene punčke ni dobila, je pa začela zbirati stare igrače. Ne samo teh, še mnogo drugih predmetov, večinoma povezanih z otroki, je otela pozabi in jih razstavlja v svojem muzeju igrač, ki ga je poimenovala kar Hiša čez cesto.

Stara domačija, ki stoji ob cesti na Miljah pri Kranju, je skoraj do zadnjega kotička napolnjena s starimi igračami, gospodinjskimi in kmečkimi predmeti ter maketami. A ne gre preprosto za muzej, saj je Dragica, tudi ustanoviteljica in predsednica društva z istim imenom, že prav kmalu spoznala, da mora hiša živeti, zato vanjo privablja s številnimi dejavnostmi in petjem.

Kako je nastajala njena obsežna zbirka? »Kot rečeno, začela sem hoditi po bolšjih sejmih in starinarnicah in kupovala sem predvsem punčke. Doma je že začelo zmanjkovati prostora,« začne pripovedovati. V Šenčurju, kjer živi, je hodila mimo stare domačije, ki ji je bila nadvse všeč. Prosila je lastnico, ali bi lahko v njej otrokom iz vrtca prikazala zgodbico z lutkami (v tistem času se je ukvarjala tudi z lutkarstvom in izdelovanjem lutk). V tisti hiši je začel nastajati prvi muzej punčk. V dogovoru z lastnico je obnovila celotno hišo, dobesedno z lastnimi rokami. »Zelo sem praktična in veliko stvari znam narediti sama, tudi pozidati, če je treba …« Čez nekaj let pa so ji odpovedali gostoljubje. Ko se je že sprijaznila s tem, da bo morala muzej zapreti in se ne bodo več družili s pevci, je zazvonil telefon. Eden izmed pevcev ji je povedal, da so ji »zrihtali« hišo. In to je bila ta stara domačija na Miljah pri Kranju. Lastnica Marija Arzenšek je bila navdušena nad idejo in še danes je aktivna članica društva ter veliko prispeva k temu, da muzej lahko živi. Dragica je skupaj s pevci in likovniki opravila veliko dela in Hiša čez cesto je zaživela že čez tri mesece. 

Soba za druženje

Pelje me v sobo za druženje s krušno pečjo in mi tam pokaže najstarejše punčke, stare so od 70 do 90 let in spravljene v posebni omari z vitrino. Nekatere so narejene iz papirmašeja, druge iz celulojda, tretje iz porcelana. Pri porcelanastih punčkah so včasih lahko kupili le glave, druge dele telesa so starši naredili sami iz lesa ali blaga. Punčke so po vojni dobivali tudi v paketih pomoči, ki jih je prebivalcem takratne Jugoslavije pošiljala UNRRA (Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo), zato se je med Dragičinimi punčkami znašla črnka.

Hiša čez cesto je do vrha napolnjena s starimi igračami.

V tej sobi se vsak prvi petek dobijo ljubitelji ljudskih pesmi. »Dobivamo se kar tako, brez pravega zborovodje, pojemo iz ljubezni do petja in ljudske pesmi. Usedemo se za mizo, kakšno rečemo in potem pojemo,« razlaga Dragica in hkrati pove, da ni nič obvezno. »Kdor pride, pride … nobenih opravičil in najav ne potrebujemo.« Prav zato je pri njej lahko tako zelo sproščeno. Celo zdravilno, kakor ji je rekla ena od pevk, sicer zdravnica po poklicu. 

Prirejajo tudi literarne večere, na katere občasno povabijo znane goste. Priljubljeni so pogovorni večeri ob čaju z gosti, ki so nekaj posebnega doživeli ali premagali težko bolezen. V Hiši čez cesto potekajo tudi različne delavnice. Nazadnje so se učili pletenja košar, v načrtu pa imajo še tečaj izdelovanja copat iz cunj. Za veliko noč vsakič izdelujejo pirhe, za božič postavijo jaslice … Omeniti je treba še slikarsko srečanje, na katerem so že sodelovali: Društvo likovnikov Cerklje, likovna skupina KUD Univerzitetnega kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojza Kraigherja iz Ljubljane ter slikarska sekcija pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Domžale.

Od družabnih iger do barbik

S punčkami se je vse začelo. Ta na sliki so stare od 70 do 90 let.

V muzejski zbirki so v ospredju predmeti, ki so povezani z otroki. Vidim medvedke, natančno takšne, s kakršnimi smo se nekoč igrali, pa tudi veliko starejše. V sobi je precej otroških posteljic, zibk, vozičkov … Eden izmed vozičkov je star od 150 do 180 let, večina pa jih je iz obdobja pred 2. svetovno vojno in po njej. Eno od zibk je dobila od para, ki se je pred petdesetimi leti poročil na Kmečki ohceti v Ljubljani, bila je njuno poročno darilo. Med punčkami je tudi nekaj barbik, večinoma so stare okoli petdeset let.

Med starimi družabnimi igrami je leseno namizno kegljišče, s katerim se igrajo otroci, ki pridejo v muzej. Pa njena vesela tombola – didaktična igrača, ki jo je kot vzgojiteljica zasnovala sama. »Otroci v vrtcu so se z njeno pomočjo zelo hitro učili različnih stvari, na primer prepoznavanja rastlin.« Nekaj jih je podarila pediatrični kliniki in prav pred kratkim je na televiziji videla, da se otroci tam še vedno igrajo z njimi.

V posebni omari ima shranjene predmete prvotne lastnice, predvsem elegantna oblačila in klobuke. Bila je doma pri Bohinc' na Miljah, a je po poroki z oficirjem dolga leta živela v Beogradu. Mož je padel v vojni, ona pa se je vrnila domov ter se pozneje poročila z gospodarjem te domačije. Še vedno je bila rada lepo oblečena in je na vasi precej izstopala. 

V posebnem prostoru ima še gospodinjske predmete in otroške kuhinjske pripomočke. Pokaže mi pripomoček za navijanje las (škarje, ki so jih segrevali v žerjavici), mesarski cekar, kahle, kuhinjske tehtnice, likalnike na žerjavico, naprave za praženje žita, masovnik, sezuvalnik čevljev, kolovrat. Tudi igračka kuhinja ima že častitljivo starost – 90 let. Na steni so vezeni prti, ki so včasih viseli v kuhinjah. Dragica se lahko pohvali celo z vozom (garami), ki so ga uporabili pri snemanju filma Cvetje v jeseni. In še s številnimi drugimi vozovi in vozički, ki so jih nekoč uporabljali pri kmečkih opravilih. Na primer sani, s katerimi so iz bližnje Kokre vozili pesek, kar je kmetom v zimskem času predstavljalo dodatni zaslužek. V prostoru, ki je bil nekoč hlev, so razstavljene makete zabaviščnih parkov (tudi Gardalanda) in železniških prog. 

Dragica Markun v Hiši čez cesto preživi več časa kakor doma. »Uživam, saj se družim z ljudmi, od katerih se lahko veliko naučim, slišim veliko zgodb, saj prihajajo od vsepovsod.« Spomni se gospe, ki so jo oblile solze, ko je videla eno od punčk na polici. Pripovedovala ji je o tem, kako je za Miklavža vedno dobila takšno punčko. A le za tri dni. Potem je punčka skrivnostno izginila. Odrasli so ji rekli, da je izginila zato, ker ni bila dovolj pridna, v resnici so si starši punčko samo izposodili, ker niso imeli denarja.

Zbirka starih otroških vozičkov, najstarejši ima 150 let.

Za otroke občasno priredi delavnice. Včasih pride čevljar in pokaže, kako se izdelujejo copate, potem pa jih izdelajo sami. Pod podom ličkajo in rofkajo koruzo … Otroci uživajo, še tisti najživahnejši se ob praktičnih delih umirijo. Potem se lahko igrajo stare družabne igre (špana, namizno kegljišče, tombola, marjanca) pa tudi stare kmečke igre (koza klanf, hoja s hoduljami, podkvice metat' …) ali pa se vozijo s starimi vozički. Kadar pa je čisto sama v hiši, si zavrti ploščo na gramofonu. Glasba z vinilnih plošč ima zanjo poseben čar in ob poslušanju zelo uživa. 

Besedilo in fotografije: Maja Korošak 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media