Mesto belih noči 

Prosti čas | maj '19

Piše se leto 1702. Bregovi lene reke Neve so eno samo gradbišče. Na močvirnem Zajčjem otoku mrgoli mrčesa po prvi pomladni odjugi. V mogočni brunarici je živahno, na veliki leseni mizi se razprostirajo plahte, papirnati načrti mojstra iz Italije, nad njimi pa se sklanjata Bartolomeo Francesco Rastrelli, italijanski arhitekt, in njegovo veličastvo Peter I. Veliki. Ta snuje postavitev morskega okna v svet materi Rusiji po vzgledu renesančnih mest tedanje Evrope. Tu je danes Petropavlovska trdnjava, kjer stoji katedrala z najvišjim pravoslavnim zvonikom na svetu in kjer so pokopani vsi ruski carji. Od tod vsak dan salve iz dvanajstih topov naznanijo poldan.

Letališče Pulkovo v Sankt Peterburgu ni nič posebnega, osebje tujce sprejme rutinsko brez nasmeha in dobrodošlega pogleda. Taksisti se vendarle trudijo za posel in v drugačnem tonu nagovarjajo potnike. Javni promet je zgleden in poceni. Metroji so hrupni in hitri, pri blagajni kupiš žeton za pol evra za vožnjo do izstopne postaje.

S Katarino izstopiva na postaji Nevski prospekt. Tu mrgoli ljudi, lesketajo se katedrale in palače. Na vsakem koraku se sliši nam skorajda razumljiva govorica; včasih zmanjka samo malo, vendar se da razumeti. V hotelu govorijo angleško, pred vhodom sta vedno dva varnostnika, sobe so zgledne, na televiziji pa so samo ruski programi. Na mobitelu nikoli ne dobiš pravega signala, razen če tam kupiš novejši telefon, česar pa nisem poskušal.

»Pitr«, kot mu ljubkovalno pravijo Rusi, samo po dobrih tristo letih od dogodka na Zajčjem otoku, je sedemmilijonsko mesto, drugo največje v Ruski federaciji. Poseben pečat je St. Peterburgu (od leta 1924 do 1991 se je imenoval Leningrad, še prej Petrograd) vtisnila carica Katarina Velika, čistokrvna Nemka iz takrat pruskega, danes poljskega Ščečina. Zakoličila je temelje imperija in ga potisnila do Črnega morja, izvedla je številne reforme, ustvarila galerijo Ermitraž, ki jo postavljamo ob bok največjim muzejem sveta. Vdihnila je dušo slovanskemu imperiju, pa čeprav je bila le ruska snaha, pomembnejša od Petra Velikega. Katarina pa je slovela tudi po številnih ljubezenskih razmerjih s svojimi podaniki, zlasti oficirji, ki so bili hitro odpuščeni ali bogato nagrajeni. 

Mostovi v zraku 

V pomladnih mesecih preživljajo Petrograjčani svetle noči, ko je teme samo za vzorec med eno in tretjo uro zjutraj. Na Nevskem prospektu (imenujejo ga tudi avenija Aleksandra Nevskega, ker se konča pri samostanu z istim imenom), glavni ulici v Sankt Peterburgu, ki se razteguje v dolžini skoraj petih kilometrov, je noro. Na vsakem oglu razbijata pank ali rokenrol. Mladi pevci kot na avdicijah tekmujejo z originalnimi proletarskimi besedili iz preteklih časov. Tu so elitne trgovine in restavracije pa angleški pubi, kjer tečeta pivo in vodka v potokih. Od časa do časa pritegnejo pozornost motoristi z akrobatskimi vožnjami ali pa lesk bele noči razpara ropot zadnjega modela športnega ferrarija.

Tujih turistov je komaj za vzorec. Spomladi prihaja sem mnogo domačih obiskovalcev iz vzhodnega dela in Moskve, opaziti pa je tudi nekaj Azijcev. Nadvse živahno je na največjem trgu, ki se razprostira nasproti Admiralitete (sedež ruske vojne mornarice) pred Zimskim dvorcem. Trg, poln obiskovalcev, obstane v zgodnjem svitu nekaj po polnoči, ko zatrobijo ladijske troblje. Na bregovih Neve je ob rahlem svitu pozornost nočnih gostov uprta v mostove na reki (vseh je kar 22), ki se začnejo dvigati. Ceste se postavijo navpično in takrat zdrsijo mimo po komaj še temačni Nevi konvoji tovornih ladij proti Finskemu zalivu in obratno iz finske smeri. To traja vse do štirih, ko sonce že obliva zlato kupolo svetega Izaka in zelene strehe nikoli spečega mesta.       

Pisatelj Nikolaj Vasiljevič Gogolj, domačin, je posvetil mestu kar nekaj zgodb, znal je namreč ujeti utrinke časa izpred dobrih sto let: »Ničesar lepšega ni, kot je Nevski prospekt, vsaj za Petrograd; njemu pomeni vse. Koliko je vsega, s čimer se lahko ponaša ta ulica, lepotica našega glavnega mesta. Vem, da niti eden njenih bledikastih prebivalcev ne bi zamenjal Nevskega prospekta za vse zaklade sveta.«

Muzej Ermitraž v Zimskem dvorcu

V palači arhitekta Rastrellija je sloviti muzej Ermitraž, ki hrani eno največjih svetovnih umetniških zbirk, ki jih je naročila ali odkupila carica Katarina Velika. Palača je bila mišljena kot carski zimski dvorec, ki je bil tesno povezan z Leninom, boljševiško revolucijo in oklepno ladjo Auroro. Le-ta je bila žal ob najinem obisku na obnovi v ladjedelniških delavnicah.

V dvorcu je kar 1057 dvoran in soban, približno 350 jih je urejenih v muzejske namene. V posebnem oddelku je paviljon, odprt leta 1826, kjer je razstavljenih 332 portretov ruskih vojaških poveljnikov iz časa vojn z Napoleonom. Ermitraž je znan po posebnih stanovalcih – mačkah, ki so imele nalogo spopadati se z glodavci. Še danes kratkočasijo turiste, ki v kolonah čakajo na nakup vstopnic pri avtomatih. Prijazna kustosinja Irina s ponosom oriše njihovo popularnost: »Naše muce so skoraj tako znane kot naše zbirke.« Carica Elizabeta, hči Petra Velikega, je leta 1745 z dekretom ukazala poiskati najboljše mačke v Kazanu ob Volgi in jih nastaniti v zimskem dvorcu, kjer so glodavci povzročali veliko težav. Med drugo svetovno vojno so žal mnoge končale v loncu, saj je mesto doživljalo tragedijo nacističnega obleganja. A po koncu vojne so jih vojaki z veseljem prinašali iz vseh delov Sovjetske zveze. Vsako leto praznujejo praznik v njihovo čast, hkrati pa so odprli tudi spletno stran, na kateri pozivajo meščane k posvojitvi katere od njih. Danes mačke nimajo vstopa v razstavne dvorane, kjer je na ogled okrog 60.000 mojstrovin evropskih slikarjev, med katerimi so tudi Cezanne, Gauguin, da Vinci in drugi.

Belo mesto Sankt Peterburg ali »Pitr« je vredno ogleda in je eden izmed največjih slovanskih biserov evropskega dela velike Rusije. Na obiskovalcu pusti svojstven pečat, podobe širokih avenij, čudovitih pozlačenih cerkvic ter številnih kanalov z ladijskim prometom so nepopisne. Med cerkvami izstopajo mnoge, poleg Kazanske Marije še posebej katedrala svetega Izaka, ki je zaprta za ogled, z nje pa je čudovit panoramski razgled. Njena kupola, obložena z nekaj tonami zlata, je vidna že od daleč.

Sodoben problem v mestu pa so zmikavti, ki nemudoma izkoristijo priložnost, če se jim ponudi. So pravi mojstri svojega posla, njihov cilj so turisti, ki se brezskrbno sprehajajo z nahrbtniki, založenimi s kreditnimi karticami, gotovino ali nakitom. Tako na policijski postaji 78 prijazni policisti pišejo zapisnike s pomočjo prevajalcev in se zabavajo od primera do primera.

Besedilo in fotografije: Peter Novak