Štirje trebijski grunti so se obdržali skozi stoletja

Zgodbe | maj '19

ODSTRTE PODOBE – TREBIJA, GORENJA VAS

Razloženo naselje z gručastim jedrom nad izlivom potoka Trebišnika v reko Poljansko Soro leži v Poljanski dolini med Gorenjo vasjo in Žirmi, v zatišni dolini pod hribom Planina in gričem Ločile. Pri Trebiji se regionalna cesta razcepi v dva kraka: eden se ob Sori nadaljuje v Zgornjo Poljansko dolino, drugi pa se ob Hobovščici vzpne na preval Kladje in spusti v Cerkno. Hkrati je v vasi tudi odcep stranske ceste v Staro Oselico z župnijsko cerkvijo sv. Pavla iz 17. stoletja. Razgledniška fotografija, ki je nastala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, prikazuje središče naselja, v katerem so poleg šole ob desnem robu in novozgrajenega Doma pod Planino prevladovale štiri velike kmetije (grunti): Županova, Jelarjeva, Andrejčeva in Bizjakova. Z zadnje je doma naš tokratni sogovornik 78-letni Franc Ušeničnik, upokojeni univ. dipl. inž. agronomije in dolgoletni direktor Semenarne Ljubljana.

Bizjakova kmetija, ki jo vidimo ob levem robu slike fotografa Grošlja iz Žirov, ima za sabo, kot navaja avtor izčrpne krajevne kronike Anton Bogataj, dolgo zgodovino. »Nekdanja hiša je bila z ožjim delom obrnjena na vaško cesto, ki pelje v Staro Oselico. Zraven nje stoji velik hlev, vse je blizu in praktično. Med hišo, ki so jo leta 1982 podrli in zgradili novo, in hlevom je zelena trata, prek katere je razgled na tri strani neba. Pa tudi pogled na dogajanje na cesti, na kateri je bilo vedno veliko ljudi, ki so hodili v Staro Oselico k maši ali po opravkih v Škofjo Loko. Mogočno, belo ometano stanovanjsko poslopje, prostoren hlev in kozolec z zidanimi stebri so bili znamenje gospodarske moči in ugleda kmetije. To je bil njihov ponos in bogastvo. S pridnostjo, resnim delom vseh rodov so postali in ostali znana in močna rodbina v oseliški fari.« Njen začetek sega na začetek 18. stoletja, ko je po podatkih iz cerkvenega urbarja tu gospodaril Andrej Čadež, njemu pa so sledili Matevž Miklavc, Janez Filipič, Matevž Filipič in Jurij Filipič.

Na mestu nekdanje šole je igrišče

»Moj stari oče Pavel Ušeničnik, doma iz sosednje vasi Kladje, je Filipičev grunt, ki je ostal brez naslednika, kupil leta 1890 in se še istega leta poročil z Ivano Demšar s Hotavelj, s katero sta imela sedemnajst otrok. Dvanajsti je bil moj oče Lovro, ki je kmetijo prevzel leta 1939,« pravi Franc Ušeničnik in nadaljuje, da »o tem priča tudi obsežna izročilna pogodba med očetom Pavlom in sinom Lovrom, ki natančno določa pravice izročitelja in doto za vsakega brata oziroma sestro, ko zapusti hišo. Prejemnik kmetije je moral dobro gospodariti, da je lahko vse izplačal. Jasen dogovor je preprečil morebitne nesporazume in vsi so v miru odšli ter se radi vračali na svoj dom. Oče se je oženil z Marijo Demšar iz Loma nad Volčo, ki pa je že pri 41 letih postala vdova, ob petih otrocih je prevzela vajeti na kmetiji in jih po sedemnajstih letih (leta 1977) predala najmlajšemu sinu Miranu, ta pa nasledniku Juretu. Letošnjega 1. septembra bo minilo 100 let od maminega rojstva in 80 let, odkar se je primožila na Bizjakovo kmetijo. Na njej se zdaj ukvarjajo z mlečno živinorejo (štirideset glav govedi) in gozdarstvom, od skupnih 55 ha je 11 ha obdelovalnih površin, 35 ha gozda, drugo pa so senožeti.«

Šolski pouk se je na Trebiji, in sicer v hiši posestnika Antona Primožiča, začel leta 1891 in je potekal ob torkih in četrtkih. Prvi učitelj je bil Franc Rant, ki je 69 učencev poučeval branje, slovnico in pisanje, računstvo, prirodoslovje, zgodovino in petje. Zaradi prostorske stiske in dobrega obiska šole so leta 1914 ob križišču ceste, ki pelje proti Podgori, zgradili novo šolsko poslopje. Marca leta 1943 so ga partizani požgali, da Nemci ne bi mogli v njem urediti postojanke. Po vojni so se takoj lotili obnove in leta 1947 je bil med učenci prvega razreda tudi šestletni Franc Ušeničnik, ki ga je prvi dve leti poučevala Iva Slapar, naslednji dve leti pa njen mož Niko. Čeprav je bil ta učiteljski par na Trebiji le štiri leta, sta veliko naredila za kraj in ljudi. Poleg predanega dela v šoli sta oživila kulturno-umetniško dejavnost in pomembno prispevala, da so s pomočjo vaščanov in kmetijske zadruge leta 1949 zgradili novo šolo z dvema učilnicama in stanovanjem za učitelja. Delovala je do leta 1972, ko so jo kot podružnico osnovne šole Gorenja vas zaprli. Nato je 30 let propadala pred očmi tistih, ko so jo zgradili in se v njej učili, dokler je niso leta 2002 podrli in na tem mestu uredili igrišče.

Naš sogovornik Bizjakov Franci oziroma Anci je po štirih letih šolanja v domačem kraju najprej dve leti obiskoval šolo na Trati v Gorenji vasi, ki je upodobljena na spodnji sličici razglednice, leta 1908 odposlane v Trst. »Tu so nam ponudili tudi možnost bivanja v internatu, toda ker sem bil preveč navezan na svoj dom na Trebiji, sem se v šolo – v vsako smer po sedem kilometrov – raje vozil s kolesom. Zdaj je ta šola že dolgo prazna, saj so na drugem mestu leta 1971 postavili sodobno devetletko in jo poimenovali po pisatelju Ivanu Tavčarju,« pravi in doda, da je zadnji dve leti hodil v nižjo gimnazijo v Poljanah.

Nekoč so imeli tudi kopališče

Velika izstopajoča zgradba sredi razgledniške fotografije iz leta 1959 je zadružni dom, ki ga je z udarniško pomočjo ljudi zgradila kmetijska zadruga in so ga kasneje poimenovali Dom pod Planino. V njegovem pritličju sta bili trgovina na desni in gostilna na levi strani, v zgornjih prostorih pa so bile dvorana za razne prireditve in turistične sobe, se spominja Franc Ušeničnik in pristavi, da je tu kmalu nastalo priljubljeno stičišče vsega dogajanja v vasi, kjer so se zadrževali tako izletniki kot domačini. Krajevni zgodovinar Anton Bogataj pa še navaja, da je restavracija, ki jo je vodila kuharica Jerica Plestenjak, slovela po izvrstni hrani. Ponujala je tudi ocvrte piščance in ocvrti krompirček, vampi pa so bili tako okusni, da je še dr. Gregorčič, zdravnik iz Gorenje vasi, redno zahajal v restavracijo.

Na pobudo tedanjega trebijskega učitelja Josipa Krapša so ustanovili turistično društvo, zajezili Poljanščico pri Škribovcu ter uredili kopališče s skakalnico in kabinami. Zaradi lepe narave, kopanja, ribolova, izletniških možnosti ter dobre hrane in lepo urejenih prenočišč so na Trebijo prihajali turisti od vsepovsod: z Gorenjskega, iz Ljubljane, Zagreba in Beograda pa tudi z Nizozemskega. Toda po politično zaukazani preselitvi domače kmetijske zadruge v Gorenjo vas in nato Škofjo Loko, pogostem menjavanju upravnikov doma, uničenju kopaliških naprav v poplavi leta 1965 in vse šibkejši dejavnosti turističnega društva je obisk hitro splahnel. Prostore v domu je najprej za tri leta najelo podjetje Kroj in v njem izdelovalo konfekcijo, nato so ukinili trgovino, medtem ko se je za silo obdržala gostinska dejavnost. Ob propadajoči stavbi, katere solastnika sta krajevna skupnost in zasebni gostinec, so se sicer rojevale različne ideje, kako bi jo lahko koristno uporabili (dom starejših občanov, izpostava Centra slepih in slabovidnih Škofja Loka, hotel), a njena podoba je le slabša in slabša.

Vendar pa se naselje Trebija nenehno širi, saj se število prebivalcev, zaposlenih v Gorenji vasi, Žireh, Škofji Loki, Kranju in Ljubljani, zlasti v zadnjem času naglo povečuje. Po podatkih slovenskega statističnega urada je leta 1900 v kraju živelo 89 prebivalcev, leta 1961 jih je bilo 112, lani pa 209, veliko je mladih družin z več otroki. Nove hiše si gradijo tako domačini kakor priseljenci od drugod, saj občina Gorenja vas - Poljane vzorno skrbi za urejanje infrastrukture tudi do najbolj oddaljenih vaških predelov.

Boris Dolničar