Turizem po meri ljudi in narave

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | maj '19

Zadovoljen 96-letni nono Jože ob hčerki Slavici in vnuku Petru

Jože Kašca iz vasi Soča si je od nekdaj želel imeti svojo gostilno, a mu tega ni uspelo uresničiti. Je pa željo vsaj delno uresničil pri svojih 65 letih, in sicer je postavil kamp. Njegovo delo uspešno nadaljuje vnuk Peter Della Bianca, ki je s svojo inovativnostjo in odgovornim odnosom do narave nadgradil dedove ideje, kamp razširil in ga moderniziral.

Po krepkem stisku roke in sveži podobi nisem mogla verjeti, da ima Jože že 96 let. Le noge ga več ne držijo prav dobro. Natančno se spominja marsikatere vragolije pa tudi marsikaterega zelo resnega dogodka iz preteklosti, včerajšnji dogodki pa mu uhajajo iz spomina. Bil je partizan in prestal je marsikaj težkega. Kasneje je postal logar in svoje delo je opravljal z velikim veseljem vse do upokojitve. Takrat je začel novo kariero.

Hiša, kamor se je priženil, stoji med Sočo in cesto, ki pelje proti Trenti, na drugi strani reke pa je v mirnem kotičku uredil kamp Korita. Dobrih dvajset let ga je uspešno vodil, ko pa so mu pri 83 letih pojenjale moči, ga je predal vnuku Petru. »Recepcija kampa je bila njegovo kraljestvo; lahko smo mu pomagali marsikje, le dela v recepciji ni izpustil iz rok. Marsikdo pravi, da mu je kamp prinesel novo vitalnost in mu podaljšal življenje,« pripoveduje njegova hčerka Slavica Della Bianca. Spomni se, da sta bila prva gosta v kampu novoporočenca Lili in Jan Berglez, ki sta se tu ustavila med poročnim potovanjem. In vse od takrat se redno vračata v kamp Korita.

Rad je pomagal

Jože Kašca je užival kot logar: »Lepo je bilo pomagati ljudem, jim priskrbeti kurjavo, jih razveseliti. Pa živeti z gozdom, letnimi časi, ki so v gozdu še bolj izraziti ...« Bil je tudi lovec, ki je marsikaj doživel: »Celo medveda sem srečal, ki je šel naravnost proti meni. Nič ni pomagalo, da sem imel puško – take zveri se človek ustraši. K sreči sem ohranil trezno glavo, da sem se obrnil v drugo smer.«

Kot otrok je bil »ribič«. Reka Lepenca, ki teče tik pod njegovo rojstno hišo, je bila bogata s postrvmi in otroci so jih lovili na vse načine. »Nekoč je ribiški čuvaj prišel k moji mami in jo opozoril, naj me malo brzda, ker ne bo več toleriral mojega divjega ribolova. Pa ni nič zaleglo, takoj ko je odnesel pete, sem že spet lovil postrvi v tolmunu pod hišo.« Spominja se tudi šole, ki je potekala v italijanskem jeziku. Ko so prišli k učiteljici na obisk italijanski vojaki, je ta učence kar pustila in odšla z njimi, otroci pa so si privoščili kakšno vragolijo. Rad se spominja mladosti, ko je imel motor in se je vozil od hiše do hiše. Povsod je bil priljubljen, najbolj pa je bil vesel, ko se mu je nasmehnila Pavla, bodoča žena. Po poroki se je preselil na njen dom; oče ga je zelo lepo sprejel, njena mama pa je bila takrat že precej bolna. Zato rek, ki ga rad pove, da je zet pri hiši hlapec, v tem primeru ne drži.

Vedno je bil neustrašen in pripravljen pomagati. Ko se je sovaščanka, mati šestih otrok, zagozdila visoko v planini, ni bilo nikogar, ki bi ji pomagal. Jože pa se je takoj odločil, da ji skupaj z nekaj prijatelji priskoči na pomoč. Bilo je hladno in nočilo se je že, ko je s težavo priplezal do skale, kjer je bila ženska tako izčrpana, da je v prividu videla svojo mamo, kako prihaja k njej. Da bi bilo reševanje še težje, je Jože med skalami izgubil svetilko, vendar je sovaščanko uspešno navezal in jo s prijatelji previdno potegnil s skale. Zaradi izčrpanosti in teme je niso mogli pripeljati v dolino; zakurili so ogenj in čakali na jutro. Za to junaštvo mu je družina rešene ženske še vedno hvaležna.

 Lisica namesto kužka

Nekaj spominov doda še hči Slavica. Pred nekaj meseci se je upokojila in iz Bovca pogosteje prihaja v domačo Sočo, kjer živi oče in v sosednji hiši sin z družino. Zelo lepi spomini jo vežejo na otroštvo. Spomni se, ko je oče prinesel domov poškodovanega orla, ki je čez krila meril skoraj dva metra. Nekoč je prinesel lisičko, ki sta je bili s sestro Mileno zelo veseli. »Dolgo sva jo imeli namesto kužka; to se nama je zdelo normalno, za marsikoga pa je bila lisička, ki sem jo poimenovala Vilpi, prava zanimivost. Ko je odrasla, je sledila svojim nagonom; opazovali smo jo, kako je ukradla kos pršuta in ga odnesla v skrivališče, kasneje se je lotila tudi domačih kokošk. Takrat sta jo starša oddala v ljubljanski živalski vrt, jaz pa sem za njo neutrudno žalovala.« Gospa Slavica je od malega vedela, da bo učiteljica. Gimnazijo je obiskovala v Tolminu, zato je živela v dijaškem domu, kasneje pa je v Ljubljani diplomirala na pedagoški akademiji. Prvo leto po diplomi je učila v šolskem centru v Tolminu, nato v domači vasi Soča, zadnjih dvajset let pa v Bovcu. Po mamini smrti je še bolj skrbela za očeta. Ta je hvaležen za njeno skrb, pohvali kosilo, kadar mu ga skuha, vendar pripomni, da je bila mama »zares dobra kuharica«.

Bovška himna in še marsikaj

Z nami je tudi Peter, ki mu je dedek predal kamp. »Dokaj mehak je bil ta prehod; morda je bil prvo leto še malce nejeveren, kmalu pa je spoznal, da mi lahko zaupa.« Kamp je na območju Triglavskega narodnega parka, tik nad reko Sočo in naravno znamenitostjo – Mala korita. Gostom ponuja aktiven dopust v naravi in jih hkrati ozavešča o pomembnosti ohranjanja okolja ter življenja v harmoniji z naravo. Dodal je vse popularnejše lesene šotore, po kampu so razporejene lesene mize s klopmi in ognjišča, v tem slogu sta urejena recepcija in lokal, gostje pa imajo tudi brezplačni dostop do interneta. Omogoča rafting, soteskanje, spuste s kajakom, kanujem ali rečnim bobom ter snorkljanje. Kamp ob glavni cesti, ki pelje iz Bovca proti Vršiču, je obenem izhodišče za planince ali kolesarje, ki raziskujejo lepote Posočja; v bližini je mogoče jahati ali pa hoditi po poteh soške fronte. »Stalno vlagam v kamp,« pravi Peter, mama Slavica pa doda, da jo ta njegova »korajža« pri novih projektih včasih kar malo zaskrbi, toda na srečo se vedno dobro izteče in vsaka nova naložba se potrdi kot pravilna.

Peter ima kup idej in pobud za sodelovanje na področju bovškega turizma. Zadnja, ki jo postopno že uresničuje, je razpršeni hotel v vasi Soča. Povezovanje, sodelovanje in razvoj, ki je v soglasju z naravo, je njegov moto in vse to mu dobro uspeva. Poleg vsega pa je Peter Della Bianca glasbenik, dobrih 15 let je že na sceni, mnogi se ga spomnijo po koncertih, ki jih je imel po Sloveniji in v tujini, izdal je CD-ploščo, napisal je himno za bovški maraton in še marsikaj. Je kantavtor, ki piše – tudi v narečju – včasih hudomušne stihe, včasih razmišljujoče, glede na to, kakšna glasba mu privre iz srca. »Zadnje čase le tu in tam še kaj napišem,« pravi. Ker mu za vse, kar rad počne, zmanjkuje časa, postaja glasba predvsem njegov konjiček.

Ne dovoli pa si, da bi mu zmanjkalo časa za oba otroka. Ava je resna 13-letnica, hkrati pa zelo drzna, ko gre za skoke v mrzlo Sočo. »Dobesedno brzdati jo moram, saj bi skakala tudi z mostu,« pripoveduje Peter. Sin Amon, ki je star 10 let, pa je »šovman« – igra kitaro, piše pesmi in melodije. Vsak po svoje razveseljujeta vse okoli sebe. Peter se je s svojo partnerico Mileno bolje spoznal, ko je v očetovem kampu delala med študentskimi počitnicami. In ko jima je nono zaupal kamp, sta bila ne le zakonski, ampak že utečen poslovni par. Zato je Milena »pozabila« na poklic, za katerega je študirala – obramboslovje.

V mladih letih se je nono Jože s svojo ženo Pavlo hotel preseliti na Most na Soči, kjer je imel takrat prvo službo logarja, danes so vsi veseli, da jima ta namera ni uspela, pač pa so vsi skupaj ostali na tem koščku raja ...

Besedilo in fotografija: Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media