Legendarni modni fotograf in njegove muze
Stane Jerko z Nino Gazibara
Redko srečamo človeka, ki je več desetletij na videz isti. Prav tak je legendarni fotograf Stane Jerko, ki je prepoznal najlepše Slovenke in jim utrl pot v svet manekenstva. Pokončne drže, bistrega duha, prijatelji ga opisujejo kot vedrega, energičnega in iskrivega človeka, ki je znal ujeti s fotografskim objektivom 'nekaj več'. Specializiral se je za modno fotografijo, ki jo je skozi čas izpopolnil do vrhuncev. Za svoj več kot polstoletni opus je prejel številna priznanja, morda najpomembnejše pa je, da lahko pri osemdesetih reče: »Življenje je bilo v mojem primeru lepo.«
Ko je bil še fantek, ni hotel postati gasilec, dimnikar ali pilot, ampak je opazoval očeta, ki je fotografiral družino, vrt, rože in podobne stvari. »Sam je razvijal. Takrat so bili fotoaparati še na meh, imel je steklene plošče in bil sem zraven. Zanimalo me je, kako to poteka, poskusil sem, veselilo me je in tako se je začelo.« V petdesetih letih prejšnjega stoletja so mladi radi hodili na kopališče Štern (Ježica). Tam je bilo veliko lepih deklet. »Moje vrstnice so vedele, da fotografiram, želele so, da jih fotografiram. Doma sem čakal na pravo svetlobo, lepo vreme, sonce. Videl sem, da imajo drugi fotografi luči, pa sem kupil žarnice in reflektorje, si leta 1957 na podstrešju naredil prvi studio, kjer sem fotografiral dekleta. Pa tudi fante.« Spominja se, da so prišli tisti, ki so trenirali boks, »in ker sem imel luči, sem jih lahko postavil tako, da so se videle mišice in so bili videti atraktivni«. Prelomnica v njegovi karieri so bile fotografije klobukov ljubljanske modistke Alje Košak, ki jih je izdelovala tudi za Jovanko Broz in celo za angleško kraljico. »Odnesel sem jih na modno revijo Maneken, modna urednica Daša Pelhan je presodila, da imam smisel za modno fotografijo, in me povabila k sodelovanju.«
V objektiv je lovil najlepše Slovenke
V dolgih desetletjih je pred objektiv postavil na stotine manekenk, voditeljic, pevk, igralk in še bi lahko naštevali. Kako mu je uspelo? »Enostavno sem se jim predstavil, povedal, kdo sem in kaj bi rad, jih povabil na snemanje. Nobena me ni zavrnila. Seveda pa sem vedno ločeval med zasebnim in javnim življenjem. Človek mora to vedeti. Ne nazadnje je to delo kot vsako drugo.« Še danes pa se natančno spominja srečanj z nekaterimi najpomembnejšimi manekenkami, ki jih še pomnimo. »Začelo se je z Bernardo Rakovec (Jeklin), Majdo Sepe in Mojco Platner.« Anko Senčar je srečal leta 1971 na Gornjem trgu. »Od daleč sem videl, kako je lepa, z lepo postavo, dolgimi nogami, kako lepo koraka. Takoj je sprejela moje povabilo, fotografije so uspele, naredila je lepo mednarodno kariero, stike pa sva ohranila do konca njenega življenja, ko sem jo, že težko bolno, obiskal v domu upokojencev v Trbovljah in sva obujala spomine.« Še zdaj se spominjamo odlične Nine Gazibara. »Prvič sem jo srečal leta 1969, njen fant, pevec Bor Gostiša jo je pripeljal s seboj, ko sem ga fotografiral za njegovo ploščo. Takoj sem začutil, da bi lahko delal z njo, ji to povedal, naredila sva prve fotografije in slikam jo še zdaj.« Malo drugačna je zgodba z Natašo Kelhar. »Srečal sem jo na cesti blizu hotela Lev. Bila je moderno oblečena, imela je bež kostim s širokimi hlačnicami, podoben izdelkom Almire, in pojasnila mi je, da pravzaprav dela reklamo zanjo. Dolgo in lepo sva sodelovala.« Lepotico Bernardo Marovt pa je spoznal, ko je leta 1981 prišla na Center za sodobno oblačenje, kjer so iskali modele za modne revije, on pa za fotografiranje. »Kar hitro sva začela sodelovati. Mislim, da je naša najboljša manekenka, ki je uspela v tujini. Nosila je izjemne modne revije, se fotografirala za številne modne časopise, nobena Slovenka ni toliko delala v tujini.« Na Martino Kajfež ga je opozorila nekdanja manekenka Dinka Cetinski, povedala mu je, da ima njena prijateljica hčer, ki je tako dobra, da bi morala biti manekenka. »Naredila sva fotografije in res je bila dobra, a morda ne dovolj ambiciozna kot nekatere druge, in se je kar izgubila.« V zadnjih letih pa je tudi Stane Jerko dosegel svetovno slavo zaradi fotografij Melanije Knavs. »Spoznal sem jo leta 1987, ko so bile naše največje modne revije še v Festivalni dvorani. Bila je velika, vitka in dolgonoga, z lepimi lasmi, kmalu sem jo portretiral in posnetki so bili zelo dobri, sploh za začetnico. Bila je radovedna, hitro se je vklopila. Ko je postala prva dama ZDA, sem ji pisno čestital, a ni bilo odgovora.« Ko se je začela predsedniška bitka, pa so ga obiskali številni tujci. »Predstavniki več kot 90 tujih agencij, TV-postaj, revij, časopisov, od Tokia do Južne Afrike, ki so me našli in hoteli intervjuje in njene fotografije. Spraševali so me tudi o Donaldu, a o njem nisem hotel govoriti.«
Znanje naredi fotografijo
Gotovo se še spomnite slovenskih tekstilnih in usnjarskih velikanov modne industrije: Mura, Almira, Rašica, Angora, Novoteks, Industrija usnja Vrhnika, Jutranjka, Peko ... Tovarne oblačil in obutve so bile močne, vrhunske, prodajale so na več kot 20-milijonskem jugoslovanskem trgu in v tujini. Fotografi so imeli ogromno dela. Fotografirali so modne revije, modne sejme, pripravljali kataloge zanje. Stane Jerko je največ fotografiral za revijo Maneken. »Res mi je žal, da je vse propadlo. Po svoje je razumljivo, ker če se zmanjša trg na 2 milijona, ni mogoče obdržati industrije niti več deset tisoč delovnih mest. Zdaj je drugače, podjetja so propadla, blagovne znamke, ki so ostale, imajo dva, tri zaposlene, delajo pa zunanji zaposleni. Vesel pa sem, da je vsaj Lisca ostala kot top modna industrija za perilo in preživela. Očitno imajo najboljšega lastnika, ki ne išče samo dobička, ampak gleda na to, da se njegova tovarna razvija in prodira na vse konce sveta. Tudi ljudje s celega sveta cenijo njihove modne revije, kjer spoznajo, kaj je novega, da bodo znali naročati. In to je pravilen pristop. Oni se trudijo in imajo trg. Če ne vlagaš, tudi ne more nič nastati,« je prepričan Stane Jerko. Na vprašanje, kako gleda na tehnološki napredek fotografije v letih svoje dolge kariere, pa pravi, da vsako delo zahteva celega človeka. »Tako črno-bela fotografija kot zdajšnja digitalna. Če zdaj pogledam nazaj, je bilo z razvijanjem fotografij na začetku res veliko dela, a takrat se mi je to zdelo samoumevno. Pri vsaki stvari so pozitivne in negativne stvari, tako je tudi pri napredku fotografije. Tudi digitalna fotografija je po svoje zanimiva, ker jih veliko lažje popravljaš, če je na njih kaka napaka. Da o photoshopu sploh ne govorim. Ta tehnika je omogočila fotografom lažje delo. Še vedno pa velja, da več kot znaš, več časa porabiš, če hočeš narediti popolno fotografijo.«
Kaj je lepo?
»Lepo je, kar prija očem in sede v dušo,« je prepričan Jerko. »To je pravzaprav težko pojasniti, to se začuti. Za lepo fotografijo je potrebna notranja energija, ki jo človek ima ali pa je nima. Res pa je, da ima vsaka doba svoje lepotne standarde. V 60. letih prejšnjega stoletja so bila modna drugačna dekleta. Dejansko so morala biti bolj lepa, saj se fotografij ni dalo popravljati. Zdaj je lahko z nekaj pomoči vsaka lepa na fotografiji.«
Kaj nam svetuje, da bo fotograf lahko polepšal naš portret? »To je predvsem odvisno od človeka. Če je sproščen in uživa v fotografiranju, bodo slike lepše. Če se ne prepusti, ne bo nikoli dobro. Dobro je, da vzpostavite s fotografom obojestranski odnos, se sami pozanimate, kaj narediti, da bi bili videti boljše, pa bo fotograf lahko ustvaril dobro fotografijo. Zelo veliko žensk je takih, ki se ne marajo fotografirati, ker se tisti trenutek ne počutijo dobro. Pa jim rečem, kako rade se bodo čez dvajset let spominjale starih fotografij. Lepota se ne postara. Tudi ženska se ne stara, temveč zori in se medi,« nas potolaži legenda slovenske fotografije.
Stane Jerko še vedno hodi na modne prireditve, ureja svoj modni arhiv fotografij, ki je začel nastajati leta 1959, rad fotografira elegantne, lepo oblečene dame ob opernih premierah in na dobrodelnih plesih. Osrečujejo ga narava, sprehodi, družina in življenje, ki ga živi.
