Odprt arhiv za vse obiskovalce

Žalujemo vsak po svoje

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Dobro počutje | maj '19

 ZDRAVJE PSIHOLOGIJA 

Dr. Polona Ozbič

Smrt bližnje osebe je eno najtežjih doživetij v življenju. Vsak izmed nas se na izgubo odziva drugače, odvisno od tega, kako pomemben nam je bil umrli. Četudi vsi strokovnjaki poudarjajo, da je žalovanje zelo osebno čustvo, ki ga vsakdo doživlja na svoj način, pa ostaja temeljna resnica, da so to trenutki, ko žalujoči ob sebi potrebuje podporo družinskih članov, sorodnikov, prijateljev …

Umiranje, smrt, pogreb in žalovanje se v sodobnem svetu vse bolj umikajo v neko zasebno sfero, žalost in jok postajata znak šibkosti. Ne želimo videti žalostnega obraza, ne želimo ob sebi žalosti, vse pogosteje slišimo, »ne hodim na pogrebe«. Smrt se je prenesla v bolnišnice in domove za starejše, saj svojci pogosto nimajo ne možnosti ne znanja, da bi sami negovali hudo bolnega človeka. Ljudje umirajo bolj ali manj sami, svojci imajo na razpolago le nekaj trenutkov za slovo, marsikje niti tega več ne.

K temu je precej pripomogla tudi pravna regulativa, ki natančno določa, kako postopati s truplom, kdaj ga odpeljati, kakšen je postopek; izvedbo in organizacijo pogreba prevzemajo pogrebni zavodi, kjer se žalujoči pogosto znajdejo povsem nepripravljeni in soočeni s hladnimi vprašanji uslužbencev, ki od njih zahtevajo, da se odločijo o načinu pokopa, velikosti (in ceni) krste ali žare, o datumu pogreba, cvetju – same tehnične stvari, ki ne dovoljujejo ne žalovanja ne pravega slovesa. Žalujočim je za slovo namenjen le krajši čas, ko žaro ali krsto pripeljejo v mrliško vežico.

Skupno slovo

Pomen obredov ob smrti pa je, kot pravijo strokovnjaki, še vedno za večino žalujočih zelo pomemben. Pogreb je pomemben tudi zato, ker posameznik v procesu žalovanja predeluje tudi posamezne situacije, ki so se tam zgodile. Za večino svojcev je zelo pomembno, da je bil pogreb »lep« ali »tak, kot si ga je zaslužil«, kot preprosto rečejo. Žalujoči se kljub šoku spomnijo, kdo se je prišel poslovit, pogosto celo, kaj jim je kdo rekel.

Tisti, ki prihajamo s podeželja, se spominjamo, da so predvsem starejši nekdaj praviloma umirali doma in do pogreba tudi ležali doma, v ta namen so izpraznili največjo sobo v hiši. Umrlega so sami umili in ga oblekli. V dneh do pogreba so k domačim prihajali sosedje, sorodniki in znanci, se z njimi pogovarjali, obujali spomine, žalujoči pa je ob pripovedovanju o bolezni ali nesreči umrlega iz sebe spravljal žalost. Žalujoči so imeli občutek, da niso sami, opraviti so si dali s hrano in pijačo, kar je spadalo k bedenju. Pokojnika niti ponoči niso pustili samega, sedeli so pri krsti in molili ali se pomenkovali. Po pogrebu je sledilo ponovno snidenje na domu umrlega z molitvijo ali le druženjem, če umrli ni bil veren. Vse to se je ponovilo čez sedem dni, tako imenovana sedmina, ko se je predvidevalo, da je najhujša žalost minila in so se žalujoči zmožni postopno vključiti v življenje, a še potrebujejo oporo. Sosedje so s tem dali domačim tudi občutek, da v žalosti niso sami. Poleg molitve in druženja so bile obvezne hrana in pijača in zgodbe o umrlem. Niso bili redki primeri, ko so na sedminah zapeli in tudi harmonika je zaigrala, še posebej, kadar je bil umrli znan kot veseljak. Če so žalujoči potrebovali pomoč pri delu ali kako drugače, so se o tem navadno pomenili ob tej priložnosti. Teh obredov, ki so bili v pomoč žalujočim, praktično več ni. 

Žalovanje je proces

Žalovanje je proces in je povsem naraven odziv na izgubo osebe, ki nam je bila blizu in je imela pomembno vlogo v našem življenju. Niti dve osebi pa ne žalujeta na enak način, tudi če živita skupaj. Prav tako ni pravega ali napačnega načina žalovanja. Namen žalovanja ni izbrisati bolečine ali izgube, pač pa reorganizacija življenja, preusmeritev življenjske energije na druga življenjska področja. Nikoli pa ne moremo določiti časovnega okvira, potrebnega za žalovanje. Traja tako dolgo, kot je potrebno, običajno dlje, kot si mislimo.

Dr. Polona Ozbič, pedagoginja, ki je doktorirala iz psihologije na področju žalovanja, je za svojo doktorsko delo opravila raziskavo s stotimi žalujočimi, ki so ljube osebe izgubili v zadnjih dveh letih pred raziskavo in so z njo sodelovali prostovoljno. Opozori na zmotno mnenje, da bomo otroke obvarovali, če jim ne bomo povedali za smrt bližnjih. Zavedati se je treba, da otroci žalujejo drugače kot odrasli, a to ne pomeni, da žalosti ne občutijo in da z njimi o tem ne smemo govoriti, da njihove žalosti ne bi še povečali. »Otrok vse čuti, čuti žalost mame, očeta, sorodnikov. Otroku povemo resnico na način, ki je primeren njegovi starosti, in ga ne izvzamemo iz žalovanja družine. Če je dovolj velik, mu s primernimi besedami razložimo, kaj je pogreb, kaj se bo tam dogajalo, in se lahko sam odloči, ali bo šel na pogreb, sicer pa lahko grob z njim obiščemo kasneje, se pogovorimo o umrlem in se od njega skupaj poslovimo.«

Po izgubi se lahko počutimo prazne in neme, kot bi bili v šoku. Morda pri sebi opazimo določene fizične reakcije, kot so tresenje, nespečnost, težko dihanje, mišična šibkost, suha usta, izguba teka. Pogosti so občutki globoke žalosti, mnogo ljudi ugotavlja, da je njihovo obnašanje drugačno od običajnega, prav tako je neobičajno njihovo razmišljanje. Čustva, ki žalujočega prevevajo, imajo lahko zelo širok spekter in segajo od začetnega šoka, če gre za nenadno smrt, jeze na osebo, ki nas je zapustila, do občutka krivde. Krivdo občutimo, če menimo, da umrlemu nismo dovolj pomagali, mu nismo stali ob strani, nismo z njim preživeli dovolj časa, se z njim nismo pogovorili o smrti … Vse to je povsem normalno in bo sčasoma minilo, poudarjajo strokovnjaki. Ko mine intenzivno žalovanje in je po izgubi preteklo že nekaj časa, je pomembno, da se začnemo spominjati lepih trenutkov z umrlim. To ne pomeni, da ob tem ne bodo tekle solze, da nam prsi ne bo trgala bolečina, a s tem si pomagamo, da izguba sama in oseba, ki je odšla, v našem spominu dobivata novo mesto in nov pomen.

Na to, kako dolgo bomo žalovali, vplivajo številni dejavniki: starost, zrelost, fizična in psihična stabilnost, kultura, duhovnost, verska pripadnost, družinska dediščina in druge življenjske izkušnje. Čas žalovanja je odvisen tudi od tega, kako se je izguba zgodila. Reakcije svojcev ob pričakovani smrti se precej razlikujejo od reakcij pri nenadni oziroma nepričakovani smrti. Polona Ozbič pravi, da o pričakovani smrti govorimo takrat, ko umrejo ostareli ali težko bolni ljudje. Njihovo smrt smo pričakovali, in če je šlo za dolgotrajno bolezen, svojci ob odhodu občutijo tudi olajšanje. Žalujoče pogosto slišimo: »Saj se je rešil!« To pa ne pomeni, da je žalost zato manjša, svojci zaradi olajšanja dostikrat začutijo tudi krivdo. O delno pričakovani smrti govorimo takrat, ko umre oseba, ki se ji je v zadnjem času zdravje občutno izboljšalo, potem pa je nenadoma vsega konec. Žalujoči se pogosto spopadajo z lastnimi očitki, da za umrlega niso naredili vsega, zakaj niso poiskali drugega zdravniškega mnenja, alternativnega zdravljenja … Povsem drugačne pa so reakcije ob nepričakovani oziroma nenadni smrti, pa naj gre za prometne ali druge nesreče, zastoj srca, kap, infarkt, nepojasnjene smrti ali samomor. Prva stvar, ki jo ljudje občutijo, je popoln šok in nedojemanje. Veliko ljudi kasneje pove, da se prvih ur po prejemu novice sploh ne spomni.

Pogovarjajmo se o smrti

Po besedah dr. Polone Ozbič so udeleženci v raziskavi povedali, da jim je bilo ob smrti svojcev precej lažje, če so vedeli, kakšen pogreb si je pokojnik želel, če se je na pogrebu zbralo veliko ljudi, ker so imeli občutek, da je bil pokojni spoštovan, in če so se lahko sami odločali, katero obleko bodo nosili na pogrebu. Zadnje je presenetljivo, saj malokdo pomisli, da bi izbira oblačila lahko bila pomemben element v procesu žalovanja, a za mnoge ljudi je pritisk okolice glede pogreba in oblačila očitno zelo hud.

Marsikateri namreč povedo, da se je njihovo počutje precej izboljšalo, ko so slekli črnino, ki jih je še dodatno utesnjevala in »morila«. Zato je vse več ljudi, ki za pogreb izberejo oblačila temnejših umirjenih barv, ne pa stroge črnine. Ali pa črnih oblačil po pogrebu ne nosijo več. Pri tem so zagotovo v prednosti svojci, ki živijo zunaj kraja pogreba, predvsem v mestih, kjer se ljudje med seboj manj poznajo in ni tovrstnih pritiskov. »Temnejša oblačila sem oblekla samo, kadar sem se vrnila na grob v domači vasi; doma, v mestu, sem nosila običajna oblačila, to mi je pomagalo, da me ni vse spominjalo na pokojnega očeta. Mami pa je bilo tam v majhnem kraju huje, ostala je povsem sama in skrušena. Ko smo jo otroci po nekaj mesecih prepričali, da je slekla črnino, je bilo veliko govoric, celo sodelavke so ji očitale, da je hitro pozabila na očeta,« pripoveduje Metka.

Žalujejo tudi drugi

V zadnjem času so – vsaj v večjih mestih – precej pogosti pogrebi v družinskem krogu. Svojci takšno odločitev pogosto razložijo tako, da »ni več nikogar živega med pokojnikovimi prijatelji« ali pa jih sami ne poznajo. A mnogi sopotniki in znanci umrlih so ob tem prizadeti, saj bi se od svojih umrlih prijateljev radi poslovili.

Morda si je njihov umrli želel pogreb v družinskem krogu ali pa so se tako odločili sorodniki sami. Če se svojci odločijo za obred slovesa v družinskem krogu, je njihovo željo treba spoštovati, meni Polona Ozbič. Ljudje, ki se pogreba zaradi različnih vzrokov niso udeležili, se imajo možnost posloviti od umrlega kasneje na njegovem grobu ali drugi lokaciji, pogosto kakšno društvo ali skupina prijateljev organizira večer, kjer se spomnijo preminulega. »Še vedno pa lahko svojcem poveste, da bi se od njihovega bližnjega tudi vi radi poslovili na pogrebu, in se o tem pogovorite z njimi. Vedno se najde možnost za slovo, ker pa je pogreb v naši kulturi prepoznan kot osrednji družbeni obred, ki je namenjen širši skupnosti, je težje sprejeti dejstvo, da se lahko poslovimo od umrlega pred pogrebom ali po njem na pokopališču ali drugje,« meni Ozbičeva. »Pred 25 leti je moja kolegica in dobra prijateljica naredila samomor. Da je umrla in so jo že pokopali, smo izvedeli šele iz osmrtnice v časopisu. Družina se je tako odločila zaradi majhnih otrok, njene prijateljice pa smo jim to zelo zamerile. Dolga leta me je to preganjalo, videvala sem jo v mislih, 'srečevala' v mestu, dokler nisem pred časom poklicala njene sestre in jo prosila, da me odpelje na njen grob v kraju, kjer so jo pokopali. Zdi se mi, da sem jo šele zdaj pokopala tudi v svojem srcu,« svojo izkušnjo opiše Janja.

Ob žalujočih pa se pogosto v neprijetnem položaju znajdejo tudi njihovi prijatelji, znanci, sodelavci. Kaj reči človeku, ki žaluje, ko se po pogrebu vrne v službo ali ga srečamo na ulici? Ali naj ga kaj vprašamo, se delamo, da ni nič drugače, da gre življenje naprej? Kaj storiti, če začne jokati? Za začetek: ne uporabljajte floskul, kot so: taka je bila božja volja, življenje gre naprej, saj se lahko ponovno poročiš, saj lahko še imata otroke, biti moraš močna, ne joči … Če ne veste, kaj bi rekli žalujočemu, mu izrecite sožalje, stisnite roko ali ga objemite, če ga dovolj dobro poznate. »Kar koli bomo naredili, se moramo zavedati, da je to naš odziv na žalujočega. Tudi ignoriranje je odziv in je prej znak naše negotovosti, kako naj pristopimo k žalujočemu, kot zavestna odločitev, da želimo z njim vzpostaviti stik, se mu približati, biti ob njem, se pogovarjati z njim. Kadar smo negotovi in posledično ne vemo, kaj bi naredili, mu lahko to povemo in ga vprašamo, kaj bi si on želel od nas. Tako se izognemo ugibanju, kaj bi bilo najbolje narediti, pri tem se lahko namreč tudi precej zmotimo. Kadar se žalujoči med pogovorom z nami ali ob naši prisotnosti (z)joče, mu to dopustimo in bodimo ob njem. Z jokom se bo čustveno razbremenil kot tudi v pogovoru z nami, vse to mu bo v pomoč, čeprav mu je med jokanjem zelo hudo,« pravi Polona Ozbič.  

»Ko mi je nenadoma umrl mož, niti 50 jih ni imel, in sem se vrnila v službo, mi je samska mlajša sodelavka rekla, da me povsem razume. Kar zameglilo se mi je pred očmi: kako boš ti mene razumela, če nisi z nekom živela 20 let, rodila njegovega otroka, z njim gradila skupno življenje,« svojo bolečo izkušnjo pove Mojca. Zato strokovnjaki svetujejo, da teh besed ne uporabimo, če sami nimamo podobne izkušnje, kot jo ima žalujoči, saj ga ne moremo zares popolnoma razumeti, čeprav smo o tem morda prepričani. Vsaka izguba je namreč drugačna in isti človek se drugače odziva na smrt starša, partnerja ali otroka. Izrečemo sožalje in žalujočemu prisluhnemo, mu damo priložnost, da pove tisto, o čemer bi rad spregovoril. Če molči, ne drezamo vanj. Prav tako ne začnemo razlagati svojih izkušenj, če nas žalujoči ne vpraša.

Marsikateri bi človeku, ki preboleva izgubo, radi pomagali, pa ne vedo, kdaj je primerno žalujočega povabiti ven, na kavo v lokal, na kakšno prireditev. Dr. Polona Ozbič priporoča taktnost: »Ne boste zgrešili, če ga boste poklicali in ga povprašali, kaj si želi, in izrazili željo, da bi ga radi povabili ven. Sam vam bo povedal, kaj mu odgovarja.«

Nekateri pravijo, da so bili zelo počaščeni, ko so jim znanci ali celo neznanci pripovedovali lepe stvari o pokojniku, drugi pravijo, da jih je to motilo ... Kaj je primerno? »Žalujoči pogosto povedo ali pokažejo, da želijo govoriti o svojem bližnjem in da jim je pogosto težko, ker nimajo sogovornika. Ker smo ljudje različni, ni enotnega odgovora, kdaj je to primerno. Saj občutimo, kdaj se o umrlem želi pogovarjati. Če mu ob tem postane neprijetno, lahko menjamo temo ali ga vprašamo, ali bi se želel raje pogovarjati o čem drugem.«

Tudi o dilemi glede izrekanja sožalja s SMS-sporočili, na družbenih omrežjih ali pisno pravi: »Vsekakor je bolje, da izrečemo sožalje, kot da ga ne izrečemo. Pomemben se mi zdi tudi način, kako sožalje izrečemo. Smiselno je izhajati iz žalujočega in pomisliti, na kakšen način bi si on želel, da mu ga izrečemo. Če je žalujoči naša bližnja oseba, bo morda najprimernejše, da ga pokličemo in/ali obiščemo in mu takrat izrečemo sožalje.« Če smo umrlega dobro poznali, svojcev pa ne, je prav, da pošljemo pisno sožalje in o umrlem napišemo stavek ali dva.

V zvezi s pogrebom obstaja še eno precej občutljivo vprašanje: pogreb je velik strošek, ki pogosto svojce materialno povsem izčrpa. Ali je primerno svojcem darovati denar, saj veliko ljudi meni, da na pogreb ne sme priti »praznih rok«, pogosto pa svojci cvetje in sveče odklanjajo. Strokovnjakinja pravi, da je tudi v tem primeru svojce smiselno vprašati, ali si želijo, da namesto rož, venca, sveč … prejmejo denar. Naj sami povedo, kaj si želijo. Zakaj pa ne bi vzeli denarja, saj je pogreb velik strošek. »V našem naselju je pred časom umrla gospa, ki smo jo vsi dobro poznali, želela pa je raztros. Ker smo vedeli, da sta bila z možem zelo na tesnem z denarjem, saj ju je njeno alternativno zdravljenje povsem finančno izčrpalo, sem predlagala, da zberemo denar in ga podarimo možu. Sosedje so bili najprej osupli, potem jim je kar odleglo, zbrali smo 600 evrov, več kot ima vdovec pokojnine. In čeprav mu je bilo nerodno, dobro vemo, da smo naredili nekaj zelo dobrega,« je izkušnjo opisala mlajša Ljubljančanka. Pri tem ji je pomagala izkušnja iz njene vasi, kjer so se nekdaj vsi dobro poznali med seboj in sta njena starša takšno prakso uporabila vedno, ko sta vedela, da pokojnikovi sorodniki potrebujejo denarno pomoč.

Irena, 60, je pred osmimi leti izgubila sina v nesreči pri športu, ki je bil njegova strast in smisel. Star je bil 33 let. Kot pravi, je »bila bolečina velika, jaz pa povsem izgubljena, nisem vedela, kako naj se s to veliko bolečino spopadem in živim. Čez dan je nekako šlo, ko so se prijatelji, prijateljice in sorodniki vrteli okoli mene in mi delali družbo. Problem je bila noč. V svetlih nočeh sem hodila naokoli, na pokopališče in se spraševala, zakaj se je to zgodilo meni. Zakaj, zakaj? Sama vprašanja, odgovora pa nobenega. Trije meseci so bili grozni in ugotovila sem, da je moj dom postal kletka, jaz pa ujetnica.«

Prvi korak iz takšnega stanja je naredila, ko je sprejela delo v planinski koči, kjer je bolečino odgnala s svojo ljubeznijo do kuhanja, planin in narave, in so ji dnevi ob delu in druženju s planinci začeli minevati hitreje. Drugi korak je bil, ko se je s prijateljico odpravila v Makedonijo, kamor naj bi tisto jesen spremljala sina pri njegovem športnem podvigu. Vso njegovo planinsko in športno opremo je podarila njegovemu dobremu prijatelju v Makedoniji. Pred tem jo je morala doma seveda pregledati in razporediti, »pri tem pa so tekle solze, ki sem jih morala dati iz sebe. Bila pa sem pomirjena, ko sem videla, da bodo njegove stvari koristile drugim.« S prijateljico sta obiskali vse poti, na katerih je v preteklosti spremljala sina, ki je bil, kot pravi, ves čas v njenih mislih. »Tretji korak pa sem naredila, ko sem po treh mesecih slekla črnino. Ugotovila sem, da me je tudi črna barva delala žalostno, in takoj ko sem jo zamenjala za tople in pisane barve, je bilo tudi moje počutje veliko boljše.«

Besedilo:Jožica Hribar, fotografija: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media