V Rovtarsko hribovje

Prosti čas | maj '19

VANDRAMO PO SLOVENIJI

Iz Gorenje vasi v Poljanski dolini pelje na Vrh Sv. Treh Kraljev (884 m), ki je najvišji vrh Rovtarskega hribovja, najbližja cesta skozi Todraž, Lučine, Goli Vrh in Smrečje. Na Vrhu je ob cerkvi obsežno parkirišče, nemara največje parkirišče – celo tlakovano – med Škofjo Loko, Vrhniko, Žirmi in Idrijo. Skozi Horjul in Smrečje lahko pripeljete na Vrh tudi iz ljubljanske smeri. Koliko Slovenije je tu na ogled!

Rovtarsko hribovje je bilo izkrčeno šele ob koncu srednjega veka. Z Vrha je deželica še zmeraj videti kakor ob naselitvi: je očarljiva mešanica celkov in temnega smrečja, zaselkov, zbranih okoli cerkvic, in samotnih kmetij. Ruti ali rovti izhajajo iz nemške besede za krčevine, beseda rovte pa je v slovenščini po nemarnem postala pojem za zakotne puščobne kote z nekoliko nerodnimi prebivalci. Adijo mestne sence, poje učenec v Prešernovi Novi pisariji, ko oznanja pesniško vrnitev k slovenski ruralni kulturi. Apolon drugi bom jaz sred kozarjev, / si v rovtah pletel nevmrjoče vence. Danes so rovtarske ceste po večini asfaltirane, splužene za dobre avtomobile rovtarskih kmetov. Na Lavrovcu, Vrhu Sv. Treh Kraljev, Hlevnem Vrhu in Hlevišah živi približno 250 ljudi. Na nekaterih od nekdaj trdnih kmetijah so obnovili čredo in se tako spet okrepili. Selišča stojijo postrani, ponekod kakor na eni nogi, garati je treba v strmih legah. Veliko prostora je samo na vrhu te deželice, na Vrhu Sv. Treh Kraljev. Na robu parkirišča – in pokopališča – je razgledna miza, ki človeku pomaga prepoznati desetine znamenitih vrhov na severu – od Krna in Triglava do Blegoša in Grintovcev, predvsem pa žirovsko dolino. Narava je bližje, takoj spodaj, napletla vezenino notranjskih in idrijskih gora ter hribcev. Tu je eno tistih kraljevskih razgledišč, kjer človek, če se zasuče za 180 stopinj, z enim pogledom zajame tri slovenske pokrajine: severno, zahodno in južno; verjetno res pol Slovenije, kakor pravijo. Slabše se vidi le na vzhod, od koder so prišli trije modri, ki so tu doma, trije magi Gašper, Miha in Boltežar. Prišli in se tu naselili: na večini rovtarskih vrat je s kredo zapisano, s tremi križi zaznamovano, da so bili tukaj: G+M+B. Levo in desno od teh črk sta še dve številki. Označujeta letnico zapisa, vsako leto eno naprej. Stoletja prihajajo trije magi visoko nad rovtarsko deželo, naj stoletja še prihajajo v miru. Zakaj z vzhoda so se v njej naselila tudi znamenja velikega nemira. Slutimo jih lahko že na Golem vrhu, plešastem sosedu Vrha Sv. Treh Kraljev, kjer že poteka tako imenovana Rupnikova linija. Ta veliki spomenik zgodovinske iluzije se prek Žirovskega vrha razteza vse do Gorenje vasi v Poljanski dolini.

Zakaj iluzije?

Kontroverzni general Leon Rupnik (1880–1946), med drugo svetovno vojno kolaboracionistični poveljnik slovenskega domobranstva, gotovo ne more biti razlog, da bi se množice pohodnikov kot po Jurčičevi ali Levstikovi poti podale po njegovi poti, sploh pa vojaška obrambna linija, ki jo je ta častnik pred drugo svetovno vojno tik ob rapalski meji zastavil prek žirovskega in škofjeloškega ozemlja, ni nikakršna pot. Je spomenik iracionalnosti, tej sestri vojaške logike. Zakaj vsaka pot po ozemlju ima začetek in cilj, sicer je brezpotje. In vendar je danes Rupnikova linija »uržah« za sijajno pešpot ali kar pohod. Z njenih razsekanih, prekinjenih in ponekod strjeno označenih odsekov se odpirajo najlepši pogledi na žirovski in loški svet. To je zdaj svet samote in miru, odrešilno nasproten času, ko je po njem gomazelo 60.000 graditeljev in vojakov.

Še zmeraj pa je na njem videti nekakšne betonske pošasti, na katerih si čas zdaj že osmo desetletje krha zobe. Čez mehki in obli svet košenic in slemen ter zračnih gozdov, čez kmečko lastnino, so nabodeni vojaški bunkerji in utrdbe, strojnična in topniška gnezda, zgrajeni po vojaški obrambni doktrini v času strahu, da bo tu kakor nekoč ob Soči, ki teče nedaleč na zahodu, udaril laški osvajalec. Tu naj bi »sekla bridka jekla«, kakor je prerokoval pesnik Gregorčič v svoji odi Soči. Hvala bogu, niso sekla, samo pljusknila so leta 1941 čez jugoslovansko obrambno linijo, naplavila pa ponižanje in razdejanje. Rupnikove Potemkinove vasi so se sesedle v gnojnico zgodovine, ne da bi bila iz njih ali v njih izstreljena kakšna granata.

Pod utrdbo Goli vrh lahko pridete tudi z avtomobilom po cesti, ki vodi iz Smrečja v Žiri. Slemenska utrdba je sestavljena iz nadzemskega visokega vršnega bunkerja ter podzemnih galerij, ki so približno 25 metrov globoko. Od glavne galerije, dolge 200 metrov, se kot veje dreves iztezajo v podzemlje manjše galerije in dvorane, bolnišnica, skladišča in bivališča. Notri je na ogled stalna razstava, v dvoranah pa vse leto potekajo koncerti, proslave, uprizoritve, balinanje; nemara se bodo tu ljudje tudi poročali.

Največja slemenska utrdba Rupnikove linije je na Hrastovem griču. Podzemne galerije so skupaj dolge 700 metrov. Po tej dolžini sodeč, je bil Rupnikov patriotizem res velikopotezen, vendar je treba pravo priznanje dati geniju njegovih inženirjev, ki so podzemni svet zgradili tako, da so ubogi soldati lahko sploh dihali, živeli ob kolikor toliko znosnem odvodnjavanju.

No, to je bilo, to se je že zdavnaj končalo. Kar zdaj šteje, je prijetna pot tako za pohodnike kot tudi kolesarje, ki vodi mimo kmetij, od katerih imajo nekatere tudi turistično ponudbo. Pohodnik pozabi na bizarnost naše vojaške dediščine.

Besedilo in fotografiji: Željko Kozinc