Do kdaj bodo upokojenci še tako potrpežljivi?

maj '19

Lidija Jerkič (foto: ZSSS)

Ko je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, največja sindikalna centrala, nekaj let po osamosvojitvi poleg drugih ustanovila tudi poseben sindikat upokojencev, se je začudeno dvignila marsikatera obrv. Zdaj, skoraj trideset let pozneje, se je to izkazalo za zelo daljnovidno. Pravočasno so se zavedeli, da se bo treba bojevati proti zmanjševanju pravic starejših. Danes je mogoče reči, da je pretežni del upokojencev slaba tretjina prebivalstva – v marsičem odrinjena, celo diskriminirana populacija.

 Dejavnost sindikatov je sicer usmerjena predvsem k aktivni populaciji. »Toda ta ima tudi dolgoročne interese in upokojitev to zagotovo je,« pravi Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. »Po večini se ljudje upokojijo okoli 60. leta, kar pomeni, da je pred njimi morda še 20, nemalokrat 30 ali celo 40 let življenja. Pokojnine morajo biti take, da lahko starejši tisto, kar potrebujejo, tudi plačajo.«

Francka Ćetković (foto: osebni arhiv)

S problematiko starejših se v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije skupaj z vodstvom ukvarja specializirani upokojenski sindikat pa tudi drugi oddelki, skupine. Znotraj njih obstaja medgeneracijsko sodelovanje. »Naši člani so sodelovali na velikem protestu leta 2005 in tudi na nedavnem protestu za višje plače pred Gospodarsko zbornico Slovenije,« pravi Francka Ćetković, predsednica sindikata upokojencev. »In nasprotno, bil je velik protest sindikatov vseh dejavnosti za pravične pokojnine.«

Sindikati dobro vedo, kaj je najpomembnejše za zagotovitev varne starosti. »Prvi pogoj so spodobne plače. Kar 70 odstotkov zaposlenih ne dosega povprečne plače, od 70.000 do 80.000 ljudi pa dobiva minimalno plačo ali nekaj malega več. Pri takih plačah je težko kaj privarčevati. Če je plača nizka, so nizke tudi pokojnine. Zato: višje plače in višje odmerne stopnje, da so lahko višje tudi pokojnine,« poudarja Lidija Jerkič.

 Na vprašanje, kako priti do višjih plač, je več odgovorov, pravi. Eden izmed mogočih načinov je izobraževanje zaposlenih, s čimer se njihov sindikat veliko ukvarja. Dobro je, da se ljudje med delovno dobo naučijo kaj več ali kaj drugega, kot že znajo. Tako postanejo, povedano v jeziku delodajalcev, bolj konkurenčni, dobijo lahko bolje plačano delo tam, kjer so že zaposleni, ali kje drugje. Druga pot je spodbujanje delodajalcev k uvajanju donosnejših proizvodenj. V preteklosti podjetja pri tem niso bila najbolj uspešna.

Poglaviten razlog za nizke plače in pokojnine pa je drugje. »Še pred tridesetimi leti so bile pokojnine dostojne, danes veliko ljudi z njimi komajda preživi. Podobno je na ravni celotne družbe. Namesto da bi tehnologija in ponudba šli v korist večine, se dogaja ravno nasprotno. Posameznik ima vedno manj časa, namesto osem ur dela dvanajst ur, namesto ene zaposlitve jih mora pogosto imeti več. Če sem nekoliko groba: interes kapitala je, da ljudi drži pri življenju, da lahko delajo, ne pa da bi živeli dobro in kakovostnejše. To dokazujejo spremembe v svetu v zadnjih petdesetih, šestdesetih letih: dobički se povečujejo, stroški dela pa stagnirajo ali se celo zmanjšujejo. Družbeno odgovoren kapital, za kar se pri nas nekateri razglašajo, je morda nekoliko boljši, naredi še kaj za skupnost, ne samo za svoj žep,« pravi Lidija Jerkič. »Na splošno pa kapital do ljudi ni prijazen.«

Poučna avstrijska izkušnja

Finančna varnost starejših je v zadnjih dvajsetih letih pri nas zelo nazadovala. Kar četrtina upokojencev živi pod uradnim pragom revščine, med njimi prevladujejo ženske. Tudi povprečne pokojnine so nizke. Tako je predvsem zaradi dramatičnega zniževanja odmerne stopnje. Razmerje med plačami in pokojninami se je v zadnjih dvajsetih letih drastično poslabšalo – s 77,7 na 58,4 odstotka. Nižjo pokojnino glede na svojo plačo poleg naših upokojencev v Evropski uniji prejemajo samo še v Bolgariji, na Češkem in v baltskih državah. V Avstriji upokojenci na primer prejemajo pokojnine v višini 80 odstotkov svoje plače, pravi Francka Ćetković. Tako je med drugim zato, ker so Avstrijci – v nasprotju s Slovenijo in nekaterimi drugimi državami – zavrnili vsiljevano varčevanje v zasebnih pokojninskih skladih po zgledu ZDA. Rajši so se odločili za krepitev državnega pokojninskega stebra. Avstrijski javni pokojninski steber je tako danes še bolj čvrst kot pred četrt stoletja. Za pokojnine porabijo 15 odstotkov BDP-ja, pri nas komaj 11. Ljudje so s pokojninami zadovoljni.

Avstrijski zgled kaže, da lahko javni solidarnostno utemeljen pokojninski sistem brez težav zagotovi varno in dostojno življenje večine starejših. V Sloveniji se kljub polomu varčevanja v pokojninskih skladih v zahodnih in še zlasti vzhodnoevropskih državah kar naprej rovari proti javnemu pokojninskemu sistemu. »Izvaja se antipropaganda, češ da se mladim ne splača vplačevati prispevka za pokojninsko-invalidsko zavarovanje, da se ne bo zbralo dovolj sredstev. Tudi ustanovitev demografskega sklada, ki naj bi zagotovil dodatna sredstva za pokojnine za obdobje, ko se bo število upokojencev hitreje povečevalo, se kar naprej odlaga. Krepitvi javnega pokojninskega sistema nasprotujejo krogi, ki želijo še naprej sami upravljati preostalo državno premoženje. Podpirajo jih tudi zasebne komercialne zavarovalnice, ki si želijo, da bi se vloga javnega obveznega pokojninsko-invalidskega zavarovanja zmanjšala, da bi same pridobile posel in dobičke. Nekateri sploh ne skrivajo, da si želijo pokojninski sistem, ki bi zagotavljal nekakšne za vse enake minimalne pokojnine, sicer pa naj bi ljudje za starost varčevali sami, na zavarovanje za invalidnost pa naj bi sploh kar pozabili. Koliko pa lahko družina z današnjimi plačami sama sploh varčuje za starost?« ogorčeno sprašuje Francka Ćetković. 

Podoben je odnos do javnih domov za starejše. V zadnjih petnajstih letih z javnim denarjem ni bil zgrajen noben nov dom. Gradijo jih zasebniki, običajno tuji, ki dobijo od države koncesijo. Lastniki zasebnih domov, veliko dražjih od javnih, potem stanovalcem neposredno zaračunavajo posebno nadomestilo, da lažje odplačujejo kredite, ki so jih najeli za njihovo gradnjo.

Napake in zavajanja

Slovenski javni pokojninski sistem je sicer zdaj stabilen. Bil pa bi precej krepkejši, če ne bi vlade v preteklosti ekonomskih problemov države reševale s predčasnim upokojevanjem oziroma na plečih upokojencev, poudarja Lidija Jerkič. Tipičen primer je bilo blaženje hude gospodarske krize po osamosvojitvi. Da državnemu proračunu ne bi bilo treba izplačevati nadomestil za brezposelnost, so ljudi spodbujali k upokojitvi. Takrat se je predčasno upokojilo zelo veliko še razmeroma mladih ljudi, ne da bi pred tem premislili, kako bo zgodnja upokojitev vplivala na njihovo pokojnino. »Ustvarili smo veliko upokojencev z zelo majhnimi prejemki.«

Podobno se dogaja tudi ob napovedi vsake večje spremembe pokojninsko-invalidskega zakona. »Zakaj ljudje predčasno bežijo v penzijo? Ker so odnosi v podjetjih in drugje slabi, pritiski preveliki, ker od njih pričakujejo, da delajo tako kot tisti, ki so stari 30 let, ker jih ne spoštujejo. Toda kaj pomaga upokojitev, če je človek pri 66 letih popolnoma zlomljen, pokojnina pa premajhna?« sprašuje Lidija Jerkič. Sindikat si prav zato prizadeva za take delovne razmere, da bi se ljudje lahko upokojili čim pozneje in čim bolj zdravi. Še posebej velja to za ženske, obremenjene tudi s skrbjo za otroke. No, delodajalci so šele v zadnjem času, ob čedalje večjem pomanjkanju delavcev, postali malo bolj občutljivi za generacijo 55+.

Naslednja velika napaka je bila storjena leta 1996, ko je vlada delodajalcem, da bi bili bolj konkurenčni, za polovico znižala prispevek, ki so ga za zaposlene plačevali v pokojninsko-invalidsko blagajno. Ukrep naj bi bil le začasen, a velja še danes. Slovenija je v Evropi edina država, v kateri delodajalci od bruto plače plačujejo manjši prispevek za pokojnine (8 odstotkov od bruto plače) kot zaposleni (15 odstotkov). »Ne glede na to pa delodajalci še kar naprej ponavljajo, da je delo pri nas najbolj obdavčeno,« pravi Francka Ćetković. Nova vlada je zavezo o postopnem zvišanju prispevka delodajalcev zapisala v koalicijsko pogodbo. A to še ne pomeni kaj dosti.

Sindikati čedalje glasneje opozarjajo, da so varčevalni ukrepi zloglasnega Zujfa poleg mladih najmočneje prizadeli prav starejše. Z večletno zamrznitvijo usklajevanja so upokojenci izgubili kar devet odstotkov vrednosti svojih pokojnin, država je na njihov račun privarčevala približno milijardo evrov. Medtem ko se drugim državljanom odvzeto postopno vrača, je bil upokojencem kljub petemu zaporednemu letu gospodarske rasti povrnjen le manjši del. Pokojnine so še vedno za 5,6 odstotka nižje, kot so bile pred krizo.

»Starejši so pri nas zelo diskriminirani – pri pokojninah pa tudi glede vključenosti v politiko in družbo nasploh. Upokojene strokovnjake odrivajo od odločanja, čeprav imajo izjemno veliko znanja in izkušenj. Gre za tipičen postsocialistični sindrom,« pravi dr. Mateja Kožuh Novak, upokojena ginekologinja in nekdanja predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije.

Vse težave in zahteve so pred kratkim podrobno predstavili ministrici za delo, družino in socialne zadeve Kseniji Klampfer. Povedali so ji, da postajamo država revnih in nezadovoljnih upokojencev in da vse več njihovih članov zahteva radikalne sindikalne akcije.

»Na starejše so pozabili. Zapostavljanje, s kakršnim se srečujejo še posebej od Zujfa naprej, ni dostojno naše civilizacije,« meni Francka Ćetković. »Starejši zdaj ugotavljajo, da vsi dosežejo svoje z oblikami upora in da očitno ne bo šlo drugače, kot da gredo tudi sami protestirat na ceste.« Ker starejši težje pridejo v prestolnico pred organe oblasti, so se v sindikatu pred kratkim ukvarjali z idejo, da bi protest starejših na isti dan organizirali po občinah. Zahtevali bi hitrejšo vrnitev dela pokojnin, odvzetega z zamrznitvijo med krizo, sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi in rešitve za druge probleme, ki jih nesprejemljivo odlagajo. »Kar naprej sprejemajo strategije, akcijske programe, namesto da bi po korakih sprejemali nujne ukrepe. Da se, samo hoteti je treba.«

»Če želimo kaj spremeniti, bi morali skupaj delovati sindikati in društva upokojencev. Tako bi hitro dosegli izboljšanje položaja starejših, kar bi koristilo tudi našim otrokom in vnukom. Samo močne skupine se lahko v današnjem svetu borijo za šibke,« meni Mateja Kožuh Novak.

Mija Repovž


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media