Zdravega pitja ni!

maj '19

V Sloveniji prevladuje mokra kultura, pravijo strokovnjaki, ki proučujejo nezdrave življenjske navade. To pomeni, da pijemo alkohol ob vsaki priložnosti: nazdravljamo ob veselih dogodkih, utapljamo žalost, proslavljamo srečanje s prijatelji; pijemo, da smo bolj sproščeni, da pozabimo neljube dogodke, ker smo tako navajeni od doma ... Alkohol je na dosegu roke, najdemo ga v vsaki trgovini, na bencinskem servisu ali kar v lastni kleti. Zato ne preseneča dejstvo, da spadamo med države, ki imajo visoko porabo alkohola na število prebivalcev.
Ne gre za to, da »ne smemo« spiti piva v družbi ali kozarca vina ob kosilu. Problem nastane, ker se mnogi ljudje ne znajo pri tem ustaviti, vsak deseti že namreč pije čezmerno oziroma je pri njem zaznan sindrom odvisnosti od alkohola, pravi Štefan Lepoša, predsednik Društva Abstinent, društva za urejeno življenje.

Kako velik problem je alkoholizem v Slovenji?

Zelo velik. Naj povem takole: sam sem se začel seznanjati s problematiko alkoholizma leta 1971, ko sem končal višjo šolo za socialno delo sem pri dr. Ruglju opravljal pripravništvo v takratni bolnišnici za zdravljenje alkoholizma. V tistem času je bila ocena, da je pri nas okoli 80 tisoč alkoholikov.

Današnji podatki kažejo, da jih je najmanj 170 tisoč, nekateri govorijo celo o 200 tisoč. Da boste dobili sliko o obširnosti problema, prištejte še družinske člane, ki trpijo zaradi alkoholizma v družini in smo že skoraj pri polovici prebivalstva, zaznamovanega s problematiko alkohola.

Zagotovo spijemo preveč alkohola. Nacionalni inštitut za javno zdravje je izračunal, da je v letu 2016 registrirana poraba čistega alkohola znašala 10,5 litra čistega alkohola na prebivalca. Upoštevati morate še neregistriran alkohol, torej iz domače pridelave, tega je po ocenah od 5 do 6 litrov na osebo. Pa še en podatek naj povem. Od lani sta se povečala delež prometnih nesreč zaradi alkoholiziranih povzročiteljev in delež bolezni, ki jih lahko pripišemo alkoholu.

To so res skrb vzbujajoči podatki. A občutek imam, da na to opozarjate samo strokovnjaki. V medijih je več govora o odvisnosti od trdih drog kot o odvisnosti od alkohola.

Zagotovo je naša družba zelo tolerantna do alkohola. Od nekdaj je tako. Ker se je od nekdaj pilo ob vseh mogočih priložnostih, številni pridelujejo svoje vino ali žganje.

Da se razumemo; trde droge so resen problem v družbi, a zagotovo alkoholizem prizadene več posameznikov, predvsem pa družin. Če pa primerjamo, koliko denarja gre za reševanje obeh problematik, je bistvena razlika, za reševanje problemov z drogami gre več denarja.

Kot primer tolerantnosti naj navedem točenje alkohola na športnih prireditvah: v Sloveniji je veljal zakon, ki je prepovedoval točenje alkoholnih pijač na športnih prireditvah, pa so pred kratkim storili korak nazaj in zakon spremenili, da je to spet dovoljeno. Po eni strani se strokovnjaki trudimo omejiti pitje, po drugi pa država nerazumno sprejme tak zakon.

Ali je med alkoholiki še vedno večina moških?

Da, vendar se alkoholizem pri ženskah veča. Podatki kažejo, da čezmerno pije vse več mladih, visoko izobraženih žensk. Za to je zagotovo kriva družbena klima. Tudi mladi se že zelo hitro srečajo z alkoholom. Več kot 80 odstotkov petnajstletnikov je že pilo alkoholne pijače, je pokazala raziskava.

Naj poudarim, alkoholizem najdemo v vseh generacijah, v vseh slojih, posledice pa so povsod enake.

Kdaj lahko rečemo, da nekdo pije preveč?

V stroki delimo uživanje alkohola po lestvici: abstinenca, manj tvegano pitje, tvegano pitje, škodljivo pitje, sindrom odvisnosti od alkohola ali alkoholizem.

Svetovna zdravstvena organizacija je določila merico za manj tvegano pitje: ena merica je deciliter vina ali 2,5 decilitra piva ali 0,3 cl žganja. Za odraslega moškega je meja pri dveh mericah na dan, torej lahko spije eno pivo ali dva decilitra vina. Za ženske pa velja ena merica na dan, torej pol piva ali kozarec vina. Po priporočilih naj bi bil vsaj en dan v tednu brez alkohola. Ob posebnih priložnosti, na primer na praznovanjih, je za moškega sprejemljivih pet meric, za ženske pa tri merice. Vendar v tistem tednu ne sme spiti nič več alkohola.

Ko te mere prekoračimo, že spadamo med tvegane pivce. O škodljivem pitju pa govorimo takrat, kadar te mere toliko prekoračimo, da se že dela škoda. Da to početje že načenja odnose v družini ali na delovnem mestu oziroma v družbi sploh, ker nas začne alkohol vedno bolj zanimati. To pomeni, da le malo manjka, pa nas bo zaneslo na skrajni rob lestvice.

Kdo je alkoholik?

Oseba, ki je odvisna od alkohola, kaže znake fizične, torej telesne odvisnosti. Eden značilnih znakov je tremor oziroma tresenje rok, človek mora nekaj spiti, da se neha tresti. Psihična odvisnost se kaže tako, da razmišlja samo o alkoholu in naredi vse, da pride do njega. Ali kot iz svojih izkušenj pripoveduje naš sodelavec, ki že 19 let ne pije: spat sem šel z mislijo na alkohol in vstal sem z mislijo na alkohol.

Da nekdo rad pije, kar pogosto rečemo, še ne pomeni, da je alkoholik. Če pa začne piti in ne neha, je pa že bližje.

Zakaj je odvisnost od alkohola tako škodljiva, celo nevarna za posameznika, njegove bližnje in končno za vso družbo?

Prekomerno pitje alkohola ima škodljive kratkoročne in dolgoročne posledice pri zdravju. Ne smemo pa zanemariti socialnih posledic, zato ker alkohol ruši odnose z bližnjimi, na delovnem mestu in v življenju sploh. Ko se težave stopnjujejo, družina ne gre več nikamor skupaj, ker je žena ves čas na preži, koliko bo mož spil; počasi se jih začnejo izogibati prijatelji, alkoholik ne opravlja starševske vloge, ne zanima ga, kako uspešen je otrok v šoli, ali ima kakšne težave – ne zanima ga, ker ima sam dovolj svojih težav. Sčasoma zmanjkuje denarja, otroci so prikrajšani za marsikaj.

Vsa družina postane bolna, vloge so zamenjane. Najhuje je, kjer pijeta oba starša, in morajo otroci prevzeti vlogo odraslega v vsakdanjem življenju.

Kako je z alkoholizmom pri starejši generaciji?

Pri starejši generaciji alkoholizem ni zanemarljiv problem in mislim, da bi morali njegovemu reševanju posvetiti več pozornosti. Saj vemo, kdaj se več pije – kadar nam gre slabo. Zaradi nizkih pokojnin imajo starejši slabšo kakovost življenja, odnosi v družini so slabi, več je osamljenosti. Opažamo, da je več alkoholizma po upokojitvi. Verjetno se ljudje nanjo ne pripravijo, kar naenkrat imajo (pre)več časa, strah jih je prihodnosti …

Še en resen problem zaznavamo. Dogaja se, da odrasli brezposelni otroci izsiljujejo svoje starše in zapijejo vso njihovo pokojnino. V teh družinah je veliko ekonomskega nasilja, pa tudi psihičnega in fizičnega.

Ne slepimo se, da ni alkoholikov v domovih starejših občanov. Tudi v medgeneracijskih in dnevnih centrih aktivnosti za starejše opažamo prekomerno pitje. Vsako priložnost bi želeli izkoristiti za pitje, dogaja se, da prinašajo s sabo steklenico vode, v kateri pa ni vode.

Vedeti je treba, da merice, o katerih sva govorila pri tveganem pitju, ne veljajo za starejše od 65 let. Ti naj bi spili še manj, merice se razpolovijo.

Ali se vam zdi, da pristojni, ministrstva, vlada ..., zaznavajo problem alkoholizma?

Zagotovo potrebujemo celosten pristop k tej problematiki, predvsem za spreminjanje odnosa do pitja.

Naj omenim dva projekta, ki naj bi prinesla pozitivne rezultate. V projektu SOPA (Skupaj za odgovoren odnos do alkohola) nagovarjamo tvegane in škodljive pivce. Želimo preprečiti, da bi prešli med alkoholike – kar se lahko hitro zgodi. Projekt poteka do leta 2020, vanj je vključenih 18 lokalnih okolij oziroma zaposleni v zdravstvenih domovih in centrih za socialno delo pa še nevladne organizacije, politični odločevalci, predstavniki lokalnih skupnosti, mediji in drugi. Približno 400 strokovnjakov bodo usposobili, da bodo znali prepoznavati ljudi, ki so že v coni tveganega ali škodljivega pitja. Skušali jih bodo motivirati, da pijejo manj. 

Projekt Skupaj za zmanjšanje škodljivega pitja alkohola izvaja Društvo ABSTINENT in ga sofinancira ministrstvo za zdravje. Namenjen je vzpostavitvi mreže med strokovnjaki socialnega varstva, kamor štejemo centre za socialno delo, zavod za zaposlovanje pa tudi nevladne organizacije, ter zdravstvenimi strokovnjaki, to so zdravniki družinske medicine, patronažne medicinske sestre, referenčne ambulante, centri za krepitev zdravja. Če smo bolj povezani, lažje prepoznavamo posameznike, ki imajo težave z alkoholom, in njim ter svojcem individualno ali skupinsko svetujemo.

Kolikor se spomnim, so imeli pred desetletji v večjih podjetjih dobro utečen sistem usmerjanja delavcev na zdravljenje. Rešili so marsikatero družino.

Res je, ampak v katerem podjetju pa še najdete socialnega delavca? Danes zaposlenega, ki ima težave z alkoholom, preprosto vržejo na cesto. Pred 30 leti so bili na centrih za socialno delo socialni delavci, ki so se ukvarjali z alkoholizmom. Zelo redki centri jih še imajo. Namreč alkoholizem znajo obravnavati strokovnjaki, ki imajo dodatna specialna znanja. Pred leti je bilo teh izobraževanj veliko. Danes pa nekdo, ki zaključi fakulteto za socialno delo, zagotovo ni dovolj usposobljen za delo z alkoholiki.

Znano je, da mnogi ljudje pridejo na center za socialno delo zaradi drugih stisk, na primer po denarno socialno pomoč, ker že leta iščejo zaposlitev, pred vrati je ločitev – a se sčasoma izkaže, da je zadaj alkoholizem. Zagotovo jih med tistimi, ki pridejo na CSD, vsaj 70 odstotkov preveč pije. To je treba prepoznati in najprej urediti – ker so sicer vsi drugi ukrepi zastonj.

Kljub veliki toleranci pa je alkoholizem še vedno velika stigma v družbi, mar ne?

Zasvojenost z alkoholom ni hiba ali razvada, ampak kronična ponavljajoča se bolezen. Stigma v družbi je še velika, na primer zdravljenci povedo, da se celo dogaja, da na kakšnem družinskem slavju pred človeka, ki se je zdravil zaradi alkoholizma, sploh ne postavijo kozarca.

Kam se lahko tisti, ki ima težave s prekomernim pitjem, obrne po pomoč?

Predvsem je pomembno, da se zaupa kompetentni osebi ali ustanovi. Svetujem, da se obrne na bližnji center za socialno delo, na prvo socialno pomoč. Lahko pokliče v svetovalnico našega društva in mu bomo svetovali. Zaupa naj se zdravniku družinske medicine, patronažni medicinski sestri ali pokliče v Center za krepitev zdravja.

Izkušnje kažejo, da smo nevladne organizacije še vedno most, ki ga posamezniki lažje prečkajo, mogoče zato, ker nismo javna služba. Moram reči, da smo pričakovali, da dela v društvu ne bomo zmogli, ko bodo CSD, zdravstveni domovi, zavod za zaposlovanje, izobraževalne ali druge ustanove k nam usmerjale svojce ali odvisnike. Pa se to ne dogaja, in to prav zaradi stigme, ki sem jo že omenil. Vrsta je sicer dolga, gneče pa ni.

Verjetno prej pridejo po nasvet svojci, kot pa tisti, ki pije?

Skoraj vedno pridejo svojci, ti tudi najbolj občutijo vse probleme. Običajno so to žene. Odvisniki se dolgo ne zavedajo, da imajo težave. Saj nihče ne pije zato, da bi postal alkoholik. Ali mislite, da kdo želi postati alkoholik? Nihče. Ampak počasi leze noter … Ko pa pade noter, je konec, ne more več kontrolirati svojega življenja. Takrat mu življenje kontrolira alkohol.

Poudarjate tudi, da imajo družinski člani ključno vlogo pri zdravljenju …

Alkoholizem je družinska bolezen, to je dejstvo. Zato se ne more zdraviti samo odvisnik, pač pa se mora v zdravljenje vključiti vsa družina. Že pri bolnišničnem zdravljenju mora sodelovati nekdo od sorodnikov ali pa vsaj kakšen prijatelj, socialni delavec, terapevt. Ko se namreč zavedo svoje težave, se jih veliko tudi odloči, da bodo nehali piti. A ne morejo. Vsaj sami ne. Opora je potrebna, nekdo mora biti ob tebi, nekomu mora biti mar. Tistega, ki nima nikogar ob sebi, je težje zdraviti, to je dejstvo.

V društvu k vsem dejavnostim vedno povabimo tudi družinske člane. Partnerji se redno udeležujejo pohodov ob koncu tedna, na piknike, izlete, kulturne prireditve pridejo tudi otroci.

Pa vendar ponekod traja leta in leta, da domači presekajo ta alkoholni vozel. Kaj jim svetujete, ko se oglasijo v društvu?

Skušamo jim odpreti oči. Ženam skušamo potrkati na vest, kako domače razmere vplivajo na otroke. Svetujemo jim, kako naj se opolnomočijo, da bodo vsaj same zaživele in se pravočasno odmaknile od alkoholika, ki jih zanemarja ali je celo nasilen. 

Res je, da nikogar ne morete prisiliti, da gre na zdravljenje. Sodišče sicer včasih izreče ukrep obveznega zdravljenja, a praviloma ni uspeha, ker ni motivacije. Največ lahko naredijo svojci. Recimo, da žena pravočasno udari po mizi in postavi možu ultimat, da ne bo več živela z njim, če ne bo ukrepal.

Ampak mnoge žene potrebujejo veliko časa, vse mogoče izgovore najdejo, tudi če je mož nasilen. Velikokrat slišimo: »Saj otrokom pa nič ne naredi.« A to je pa v redu, da otrok dan za dnem gleda, kako oče tepe mamo? Kakšen vzorec pa bo odnesel s sabo? Ali rečejo: »Kadar ne pije, je pa dober kot kruh.« Kaj pa, ko pije? Povezanost med alkoholizmom in nasiljem v družini je velika. To sta dve veliki stiski, ki ju je treba reševati na različne načine, a strokovno. Tu nas čaka še veliko dela.

Vendar se nikakor ne strinjam, da je alkoholizem olajševalna okoliščina pri kaznivih dejanjih. Lepo vas prosim! To ni, ne more biti in ne sme biti olajševalna okoliščina.

Kako v društvu pomagate družinam?

Ukvarjamo se z ljudmi, ki so že opravili zdravljenje, njihovimi partnerji ter otroki. Pomemben del našega društva je prostovoljstvo, nekdanji uporabniki naših programov z lastno izkušnjo spodbujajo posameznike na poti abstinence.

Odvisnikom in njihovim svojcem je na voljo brezplačna svetovalnica, kjer jim pomagamo prepoznati težave in jih usmerimo k rešitvam. Imamo 28 terapevtskih skupin za urejanje v različnih krajih: Jesenice, Krško, Sevnica, Trebnje, Novo mesto, Vrhnika, Šmarje pri Jelšah. V skupine pridejo tisti, ki so že vzpostavili abstinenco ali opravili bolnišnično zdravljenje v kateri od psihiatričnih bolnišnic. Po zdravljenju se pravo delo zanje šele začne. V obdobju najmanj treh do petih let se naučijo spremeniti svoje življenje, potem pa se naprej srečujejo v prijateljskih skupinah.

Se udeleženci držijo programa?

Kdor ima resen namen ostati trezen, hodi na srečanja in sodeluje. Redni sestanki, pisanje utrinkov, branje, planinarjenje, kulturne prireditve in podobno skupino povežejo. Če se zgodi zdrs, so svojci ozaveščeni, kako pomembna je hitra reakcija, da se zadeve ponovno stabilizirajo. Kadar je sodelovanje tako, ni velikega osipa.

Deluje tudi skupina za svojce, ki se v osmih ciklih odvija vse leto. Namen skupine je, da se svojci opolnomočijo in se seznanijo z boleznijo, tako se utrdijo, da lažje pomagajo sebi in tistemu v družini, ki pije.

Otrokom in mladostnikom iz družin alkoholikov je namenjen program Hop čez jarek. Ugotavljamo pa, da bi potrebovali še podporno skupino za odrasle, ki so odraščali v družini alkoholikov in niso procesirali svojih problemov in zdaj doživljajo hude stiske.

Ali društvo Abstinent deluje na podoben način kot Anonimni alkoholiki?

Temeljna razlika je v tem, da Anonimni alkoholiki ter Al-Anon, to so skupine za svojce in prijatelje alkoholikov, delujejo brez terapevtov, so skupine za samopomoč. Pri nas pa skupine vodijo strokovnjaki: socialni delavci, pedagogi, sociologi, psihologi, medicinske sestre, zdravniki …

Pa še ena temeljna razlika je. Na srečanja anonimnih alkoholikov lahko prihaja nekdo, ki želi prenehati piti, zbira motivacijo, da bo prenehal, lahko pa še pije. Pri nas pa mora biti abstinent. Ko ima nekdo diagnozo sindrom odvisnosti od alkohola, ne sme nikoli več spiti niti kapljice alkohola, če želi ostati trezen. Ti ljudje najdejo podporo v našem društvu.

Kako pa bi po vašem mnenju spremenili toleranco do prekomernega pitja?

Nujno je začeti pri mladih, s poudarkom na družini, seveda je ključnega pomena tudi šola. Evropski projekt Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola poskuša ravno na teh segmentih ozavestiti strokovnjake na vseh področjih, da sodelujejo, s skupnimi močmi pravočasno prepoznavajo in ozaveščajo posameznike, pri katerih je zaznati tvegano in škodljivo pitje. Ko bo projekt zaključen, bi moralo to postati del sistema. Toleranca bi bila na ta način bistveno manjša.

Podobno je z našim projektom, kjer strokovnjaki z zdravstvenih in socialnih področij skupaj nagovarjamo k zmanjšanju škodljivega pitja, takega, kjer so težave že na vseh področjih, združujemo moči in usmerjamo … Veste, alkoholik ni samo tisti, ki je v »jarku«, ampak jih veliko redno hodi v službo, živijo v družini in se družijo, marsikateri je na pomembnem položaju … To nam da misliti.

Ker sem socialni delavec, moram ostati na svojem področju, kjer se zavzemam za širitev, če ne rečem obnovitev socialne alkohologije, kar pomeni, da morajo strokovni delavci v socialnem varstvu na tem področju prevzeti pomembno breme, za kar pa jih je seveda treba dodatno usposobiti.

Alkoholizem je družinska bolezen.

Anita Žmahar  


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media