Za drugačen način usklajevanja
Po nedavni uskladitvi pokojnin so se v javnosti znova pojavile tudi nekatere pisno in ustno izrečene kritične pripombe o njeni sedanji izvedbi. V preteklosti je bilo takih mnogo več, verjetno tudi zato, ker so bile uskladitve pogostejše. Med njimi prevladujejo mnenja, da obstoječe pravilo, po katerem se vsem upravičencem pokojnine zvišajo v enakih odstotkih, nikakor ni pravično. Na tak način namreč prejemniki višjih pokojnin prejmejo višje zneske povečanj kot tisti z nižjimi pokojninami. To naj bi bilo krivično, za nekatere pa celo protiustavno.
Tudi v uredništvo smo dobili nekaj telefonskih klicev in pisem na to temo. Med njimi je zaradi novega razmišljanja izstopalo pismo M. K. z Zdol. Zanima ga, »zakaj dvig pokojnin ni enak za vse upokojence, če vemo, da se pokojninski sklad ne preživlja sam, ampak se dodatno namenjajo še sredstva iz državnega proračuna za izplačilo polnih pokojnin. Sredstva, ki so dodatna iz proračuna, bi se morala deliti enako, kar pa vemo, da se ne.« Zato meni, da je pokojninski zakon krivičen ali pa ni usklajen z ustavo. Želi komentar svojega mnenja.
O načinu izvedbe uskladitev pokojnin je bilo v Vzajemnosti v preteklosti objavljeno že več prispevkov. V njih je bil govor tudi o učinkih drugačnih izvedb. Predlogi, kako naj bi se usklajevale pokojnine, so se nanašali na selektivno, z različnimi odstotki, kombinirano z odstotkom in zneskom, najpogostejši pa na za vse enotno v enakih zneskih. Izvedba vsakega od teh načinov ima drugačne učinke. Prav vsem pa je skupno zanikanje pravil, na katerih temeljijo ne le sedanja, temveč tudi vse pretekle zakonodaje.
Citirani zapis bralca M. K. ni povsem razumljiv. Ali se zavzema le za selektivno uskladitev zgolj »polnih pokojnin«, katerih del financira državni proračun, ali kar se zdi bolj verjetno, da bi se morale zaradi udeležbe proračunskih sredstev vse pokojnine usklajevati v enakih zneskih, ne v enakih odstotkih.
Selektivna uskladitev ne bi bila skladna z namenom ureditve, uvedene s spremembo in dopolnitvijo ZPIZ-2 oktobra 2017. Zakonodajalec je z njo vsem novim uživalcem starostne in invalidske pokojnine, ki so pridobili pravico z dopolnitvijo pokojninske dobe v enaki višini, kot je predpisana višina pokojninske dobe brez dokupa za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji starosti (od letošnjega leta naprej ta znaša 40 let ne glede na spol uživalca), zagotovil izplačilo v enotni višini 500 evrov.
Navedeni enotni znesek pa je poleg tega zagotovil tudi vsem starostnim in invalidskim pokojninam, pridobljenim do dneva uveljavitve tega zakona po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih v preteklih obdobjih. V teh primerih je bilo izplačilo pogojeno z dopolnitvijo pokojninske dobe, določene v teh predpisih, za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji starosti. Izjemoma pa tudi ne glede na starost, če je bila pridobitev mogoča le z dopolnitvijo določene pokojninske dobe.
Tako določen enotni znesek pokojnine je pomenil izjemo v sistemu. Presegal je namreč raven, zagotovljeno upravičencem s tolikšno pokojninsko dobo z odmero od najnižje pokojninske osnove. Višji pa je lahko bil tudi od zneska starostne ali invalidske pokojnine, odmerjene za tolikšno pokojninsko dobo od dejanske pokojninske osnove. Zaradi take izjeme je moral zakonodajalec določiti, da se razlike med na novo določeno zagotovljeno pokojnino in dotedanjimi zneski pokojnin krijejo iz sredstev državnega proračuna.
ZPIZ-2 določa, da se višina na novo določenih zagotovljenih starostnih in invalidskih pokojnin spreminja v višini in rokih, v katerih se izvajajo uskladitve pokojnin. Po zadnji, izvedeni februarja letos, ta znaša 530,57 evra.
Glede na povedano selektivna uskladitev teh pokojnin brez predhodne spremembe zakona ni mogoča. Opozoriti pa velja, da bi tudi zanikala namen zakonodajalca zagotavljati tem upravičencem enake zneske pokojnin.
Obveznosti državnega proračuna
Sredstva za izvajanje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so po določbah ZPIZ-2 dolžni zagotavljati zavarovanci, delodajalci in Republika Slovenija. Med finančne vire pa uvršča tudi sredstva demografskega rezervnega sklada in druge vire, ki jih določa navedeni zakon.
Republika Slovenija zagotavlja sredstva iz državnega proračuna za pokrivanje obveznosti obveznega zavarovanja, ki nastanejo zaradi priznavanja ali odmere pravic iz tega zavarovanja pod posebnimi pogoji oziroma zaradi izpada prispevkov. Ti primeri so našteti v prvem odstavku 161. člena navedenega zakona. Med njimi je uvrščena tudi že prej omenjena obveznost kritja razlik, nastalih zaradi izplačila na novo zagotovljene višine starostne in invalidske pokojnine. Mimo te obveznosti pa mora Republika Slovenija iz sredstev državnega proračuna in drugih virov dodatno pokrivati tudi nastale razlike med dohodki zavoda iz prispevkov in iz drugih virov ter odhodki zavoda.
Dodatna obveznost države je posledica dejstva, da sredstva, zbrana s prispevki zavarovancev in delodajalcev ter drugih zakonsko določenih virov, ne omogočajo nemotenega izvajanja obveznega zavarovanja, vzpostavljenega z zakonom. Tako stanje je v veliki meri odraz znižanja prispevne stopnje delodajalcev v letu 1996. Republika Slovenija po ustavi ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje in skrbi za njegovo delovanje, zato mora poskrbeti tudi za morebitna manjkajoča sredstva. Tako pridobljena sredstva niso in ne morejo biti na razpolago le za izvedbo morebitnih uskladitev pokojnin, temveč so nujna za izvajanje obveznega zavarovanja v celoti, saj to brez njih ne bi bilo mogoče.
Rušenje razmerja
Uskladitve pokojnin v enakih zneskih bi v veljavni zakonski ureditvi rušile razmerja, vzpostavljena ob njihovi odmeri. Spomnimo: višino pokojnine pogojujeta praviloma višina pokojninske osnove in višina odstotka za njeno odmero. Zadnji je načeloma odvisen od dolžine obdobja, prebitega v obveznem zavarovanju, ki ga izraža dopolnjena zavarovalna doba. Na višino invalidskih pokojnin poleg tega vpliva tudi datum nastanka invalidnosti, ki pogojuje dolžino prištete dobe in skupno višino odstotka za njeno odmero. Pri odmeri starostnih pokojnin pa je pomembna odložitev njene uveljavitve po izpolnitvi pogojev za njeno pridobitev pri najnižji starosti, zaradi katere je uživalec upravičen do zvišanja odstotka za njeno odmero. Pri takih pravilih so med prejemniki pokojnin ob njihovi odmeri vzpostavljena določena odstotna razmerja. Uskladitve pokojnin v enotnih zneskih bi jih porušile, izvedba v enakih odstotkih pa jih v celoti ohranja. Sprememba tako določenih razmerij pomeni zanikanje vpliva pokojninske dobe in drugih elementov, vgrajenih v sistem, ki vplivajo na višino pokojnin. Boljši položaj zagotavlja prejemnikom nižjih pokojnin, ki so prebili v zavarovanju krajši čas. Poslabšuje pa ga tistim uživalcem, ki so bili zavarovani dalj časa.
Enostavni primer navedene trditve potrjuje. Uporabimo podatke dveh uživalcev (moških), upokojenih v tem mesecu. Njuni pokojninski osnovi sta enaki. Znašata 1.500,00 evrov. Prvi je dopolnil 25, drugi pa 40 let pokojninske dobe. Po ZPIZ-2 znaša starostna pokojnina prvega 38,5 odstotka navedene osnove, to je 577,50 evra, drugega pa 57,25 odstotka ali 858,75 evra. Pokojnina drugega je ob odmeri zaradi daljše pokojninske dobe za 48,7 odstotkov višja. Recimo, da bi enotna uskladitev znašala 10 evrov. Pokojnina prvega bi se zvišala za 1,731 odstotka, drugega pa le za 1,164 odstotka. Razlika med njunima pokojninama bi se zmanjšala s prvotnih 48,7 odstotka na 47,87 odstotka. Z nadaljnjimi tovrstnimi uskladitvami bi se zmanjševanje nadaljevalo in vplivalo na dodatno razvrednotenje vpliva dopolnjene pokojninske dobe na raven pokojnine drugega upokojenca.
Veljavni zakon onemogoča drugačne izvedbe uskladitev pokojnin, saj zahteva, da se te izvedejo v odstotku, enakem za vse prejemnike.
