Prostovoljec že 70 let
Janez Meglič, častni občan občine Žalec, nedvomno spada med prostovoljce z najdaljšim stažem v Sloveniji. Za sabo ima namreč kar 70 let prostovoljstva in je pri skoraj 87 letih še vedno aktiven na različnih področjih.
Prostovoljno delo je začel opravljati že kot dijak učiteljišča v Mariboru leta 1948, in sicer kot pionirski voditelj na OŠ Ivan Cankar in Košaki. Sodeloval je v mladinskem zboru in folklorni skupini, udeležil se je dveh mladinskih delovnih brigad v Mariboru. Kot vzgojitelj je bil na treh pionirskih kolonijah, tudi v Gotovljah, kjer so nekoč v šoli letovale vojne sirote. Na prvem delovnem mestu učitelja v Križevcih v Prekmurju se je takoj vključil v Rdeči križ ter kulturno in športno društvo. Ustanovil je TVD Partizan in Društvo prijateljev mladine. Ostal pa je tudi dopisnik časnika Večer. Po prihodu v Žalec se je leta 1956 takoj pridružil delovanju v DPD Svoboda in TVD Partizan, najprej kot načelnik in nato kot predsednik. Pri gradnji stadiona je bilo potrebno mnogo prostovoljnega dela in organizacijskih naporov. Odgovorno je bilo tudi vodenje Občinske zveze Partizan, ki je združevala devet društev.
Planinstvo, šport in kultura
Že od mladih nog so ga vabile planine. Tako je pod vodstvom izkušenega mlajšega kolega Adija Vidmajerja in s prijatelji osvojil mnoge vrhove. Planinsko društvo Žalec je vodil trinajst let in v tem času jim je uspelo urediti planinsko postojanko na Šentjungertu nad Galicijo in zgraditi povsem novo kočo na Bukovici. Prejel je vse častne znake Planinske zveze Slovenije, PD Žalec pa ga je ob 50. obletnici proglasil za častnega člana. Prejel pa je tudi visoko priznanje žalske občine za življenjsko delo na področju športa. Kljub visokim letom se še vedno športno udejstvuje in tekmuje pri društvu upokojencev in invalidih in ima v svoji zbirki že vrsto pokalov in medalj, nekaj celo iz preteklega leta. Sicer pa Janeza Megliča poznamo tudi kot dolgoletnega ljubitelja in akterja na področju kulture, zlasti kot organizatorja in pevca. Nekdanjo Zvezo kulturnih organizacij Žalec je vodil polnih enaindvajset let. Do zdaj pa je prepeval v sedmih zborih in pri treh sodeloval tudi pri ustanovitvi. Pri Učiteljskem pevskem zboru Slovenije Emil Adamič je sodeloval 33 let in z njim gostoval v mnogih evropskih državah. Zdaj sodeluje pri Invalidskem društvu ILCO, sekcija Celje, prepeva pa še pri Mešanem pevskem zboru MDI, ki ga že deset let organizacijsko tudi vodi. Na področju kulture je prejel veliko priznanj, med drugim vsa Savinova priznanja, podelili pa so mu tudi naziv častni član Zveze kulturnih društev Savinja Žalec. K temu pa velja še dodati, da je reden obiskovalec kulturnih prireditev v Žalcu.
Prostovoljstvo Janeza Megliča pa ima globoke korenine tudi v Zvezi prijateljev mladine in Rdečem križu. V mladosti pa je bil tudi vnet esperantist. Naučil se je jezika, opravil vse izpite in ta jezik fakultativno poučeval na osnovnih šolah Griže in Žalec.
Že šestnajst let vodi Medobčinsko društvo invalidov in je prav ponosen na mnoge uspehe. Ob tem rad pove, da ga niti stoma, s katero živi že štirinajst let, niti srčni spodbujevalec pri delu ne motita, še zlasti, ker vidi še težje invalide, kako uspešno premagujejo življenjske tegobe. Ponosen je tudi na ustanovitev Univerze za tretje življenjsko obdobje Žalec. Bil je prvi predsednik in kot častni član sodeluje še zdaj, ko je pred njimi 20. obletnica izredno uspešnega delovanja. Pred tridesetimi leti pa se je včlanil v Združenje borcev za vrednote NOB Žalec, kjer je podpredsednik. Je pa tudi član Društva izgnancev in Zveze veteranov vojne za Slovenjo. Ob vseh aktivnostih je ponosen na dobro sodelovanje z Zvezo koroških partizanov, pododborom Pliberk in se že veseli letošnjega pohoda in spominske prireditve na Komelju nad Pliberkom. Sicer pa se rad spominja tudi nekdanjega uspešnega sodelovanja z zamejskimi Slovenci in pobratenimi občinami.
Janez Meglič je pri svojih 87 letih nedvomno prava ikona prostovoljstva in človek, ki nam je lahko vsem za zgled in spodbudo. Po grobi oceni se mu je nabralo več kot sto tisoč aktivnih prostovoljnih ur. Vsak teden pa jih doda še nekaj deset. Kot pravi, bo deloval, dokler mu bodo to dopuščale moči, saj ga to tudi osrečuje in ohranja njegovo umsko in fizično kondicijo.
