Delo v domu starejših je poslanstvo

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | maj '19

Marjeta Kraševec

Na prosto mesto v enem izmed slovenskih domov starejših čaka več kot 22.300 ljudi, kar okoli 8.300 bi jih mesto v njem potrebovalo takoj. Na prosto mesto v Centru starejših Cerknica na primer čaka 298 starejših.

»Morda bi bil pritisk na domove starejših manjši, če bi naša oblast sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi čim več starostnikom omogočal dostojno življenje v domačem okolju,« je začela Marjeta Kraševec iz vasice Podob v Loški dolini, blizu Starega trga pri Ložu. V Centru starejših Cerknica je štiri ure medicinska sestra, štiri ure pa delovna inštruktorica. Dom je zasebni socialnovarstveni zavod s koncesijo. Odprt je bil leta 2005 in je del družbe DEOS, ki združuje osem centrov starejših. »V našem domu živi 157 stanovalcev v 35 enoposteljnih in 61 dvoposteljnih sobah. Stoji v neokrnjeni naravi ob vznožju Slivnice in ob reki Cerkniščici. Vse sobe imajo svojo kopalnico in balkon. Sobe so razporejene v osem enot. Vsaka enota je opremljena z dnevnim prostorom, kjer sta tudi čajna kuhinja in televizija. In tam se stanovalci radi družijo.«

Osebe z demenco plačajo vsak mesec malo več kot 1.200 evrov za bivanje, nego, hrano in številne dejavnosti, ki so jim na voljo. »Ko se bom upokojila, si bivanja v domu starejših s pokojnino ne bom mogla plačati,« grenko ugotavlja, saj je njena plača z dodatkom za vožnjo za 200 evrov nižja od tega zneska. A se ne pritožuje, ker ima svoje delo, ki se ji zdi poslanstvo, zelo rada. »Tudi drugo osebje se ne pritožuje preveč, čeprav imamo za težko, strokovno zahtevno in odgovorno delo res nizke osebne dohodke.« Se pa dobro razumejo in druga drugo cenijo. »Vse to je včasih pomembnejše od denarja.« Misli, da jim prav zaradi tega osebja ne manjka.

Naša sogovornica je bila nekaj let trgovka, leta 2006 pa je začela delati kot negovalka v centru starejših. »Ker sem želela bolj strokovno delati, sem ob delu končala srednjo šolo za medicinske sestre.« Mož Aleš jo je pri šolanju podpiral. Pomagali so ji tudi moževi starši, ki so, če je bilo treba, popazili na sina Patrika, ki danes drgne šolske klopi srednje gozdarske šole v Postojni, in hčerko Kajo, ki obiskuje šolo za predšolsko vzgojo v Ajdovščini.

Ko je končala šolo, so ji ponudili delo v varovani enoti, kjer dela z bolniki z demenco. »23 jih je v naši enoti. Štiri osebe skrbimo zanje dopoldne, tri pa popoldne.« Izvem, da se vsi, ki imajo demenco, zelo radi sprehajajo. »V naravi kar oživijo.« Na srečo imajo v okolici centra lepe sprehajalne poti. »Zelo radi poslušajo tudi glasbo, pojejo, se igrajo domine, družabne igre črni peter, človek, ne jezi se, pečejo piškote ali palačinke.« Radi imajo tudi dan, ko ob torti enkrat mesečno praznujejo rojstne dneve. V našem poklicu, ki je zadnje čase tako malo cenjen, s stanovalci velikokrat preživimo tudi zadnje trenutke njihovega življenja.

Prijatelji srca

»Strokovnjaki pravijo, da se osebe z demenco ne morejo ničesar več naučiti. Meni se zdi, da to ne drži popolnoma, saj opažam, da uživajo, ko imamo vaje za spomin. In ne pozabijo vsega,« ugotavlja sogovornica. 

Dodatno se izobražuje in vse, kar ji pride pod roke o demenci, z največjim zanimanjem prebere. Ker si želi, da bi demenco spoznali tudi svojci, enkrat mesečno vodi skupino za samopomoč. »Nekajkrat sem imela predavanje v Cerknici v večgeneracijskem družinskem centru, povabilo me je tudi Društvo upokojencev Rakek, da sem jih seznanila s prvimi znaki demence, in jim povedala, kako naj poteka dobra komunikacija z bolniki,« je nadaljevala.

Trudijo se, da bi bil njihov center res drugi dom stanovalcev. Tako imajo tudi poseben projekt: prijatelj/ica srca, v katerem se družijo zaposleni in stanovalci centra. Prijatelja srca sta potem vsaj eno uro na teden skupaj. »V tem času gresta skupaj na kavo, sprehod, v trgovino … Če ima stanovalec kakšne težave, jih navadno najprej razkrije svojemu prijatelju srca in potem se stvari veliko hitreje razrešijo.«

Marjeta Kraševec pa za vsakega stanovalca napiše individualni načrt, ki je seveda odvisen od njegovega preteklega življenja in stopnje demence. »Večkrat čutim čustvene stiske stanovalca pa tudi svojcev. Pogosto imajo finančne težave pa tudi druge, saj je najtežje dojeti, da je na primer nekoč vrhunski strokovnjak danes le še bleda senca samega sebe.« 

Besedilo in fotografija: Neva Železnik


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media