Povedati ali molčati, to je zdaj vprašanje

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jun. '19

»Meni se zdi to hudo vtikanje v tuje zadeve!«

»Meni tudi. Pred dvajsetimi leti bi ti na mestu onih drugih rekla, da si tečna stara baba in da se praskaš tam, kjer te ne srbi!«

»Joooj!« so zatarnale vse okoli mize.

»Pa ni res! Tudi mene se je tikalo in morala sem ...« se je branila Meta.

»Kaj pa imate?« je vprašala Tanja, ko je kot zadnja sedala k mizi.

»Meta je pripovedovala, kako poučuje tudi v prostem času, čeprav je že v penziji,« je rekla Nuša.

»Ne tako, Nuša, ne pikaj kot osa, to boli!«

»Me vedno razjezi, če se ta stari vtikajo in potem mladi vse stare mečejo v en koš ...«

»Saj niso bili mladi,« se je uprla Meta.

»Kaj, če bi tudi meni povedale, kaj je bilo! Ne morem se pogovarjati, če ne vem, o čem. Kaj si naredila, Meta?«

»Dopoldne sem šla v veleblagovnico. Že ob vstopu v trgovino sem zaslišala strašen jok, da me je prav presunilo. Moja prva misel, če slišim jok, je vedno, da je treba pomagati. Vendar sem kmalu spoznala, da jok ni zaradi hudega dogodka, ampak zaradi hude trme. Trme majhnega otroka. No, vrtčevskega, vsekakor. Trma majhnega otroka je nekaj, kar je generacija pred mojo dobesedno izbila otrokom iz riti, in tepež se mi nikoli ni zdel primerno orožje proti trmi. Čeprav te tako tuljenje naredi nervoznega, da bi kar zamahnil ...«

»Pa menda nisi šla in udarila tujega otroka?« se je zgrozila Tanja.

»Seveda ne, lepo te prosim, kaj pa misliš! Sem pa dobila občutek, da mladi starši pač res ne znajo ravnati s trmo, in so se mi zasmilili vsi, starši in otrok.«

»In veseli so bili, ko si jim to povedala,« je siknila Nuša.

»Ne bodi zoprna, Nuša, in dovoli ji, da pove do konca!«

»No, niso bili mladi starši. Ko je jok prišel v mojo vrsto med policami, sem zagledala velik nakupovalni voziček, v njem tri- ali štiriletnega fantka, objokanega in zariplega od tuljenja, in moškega, ki je bil lahko le dedek, kako je porival voziček in nemočno gledal okoli sebe. Poleg vozička je hodila ženska naših let – torej babica – in nekaj prigovarjala ihtavemu otroku. Otrok pa je odrival babico in neusmiljeno tulil. Pogledala sem dedka, babico in vnuka in zletelo mi je iz ust: "Nehaj! Takoj nehaj!" Mulc je za trenutek od presenečenja nehal tuliti, me debelo pogledal, potem pa spet začel kričati in me divje gledal. Povem vam, da me je gledal prav izzivalno, češ kdo pa si in kaj mi pa moreš.

Zdaj sem tudi slišala besede, ki jih je ponavljal: "Avto, avto!" Babica je izginila, se prav kmalu vrnila – in v roki je držala avtomobilček. "Pa ne da mu boste ustregli!" sem kar kriknila, ona pa me je divje pogledala: "Pri drugih je videl in hoče tudi on!" Dala je otroku avtomobilček in otrok je za hip spet utihnil, prijel in pogledal avto, potem pa ga je zalučal stran in začel spet kričati. "Kaj pravi?" je vprašala babica dedka in odgovor je bil: "Mislim, da hoče rdečega." Takoj ko je babica to slišala, se je sklonila in pobrala odvrženo igračo ter odšla med police. Najbrž po rdečega. To je bilo zame res preveč in odšla sem čim dlje stran.«

»Še dobro! Dobro, da ti tisti ded ni povedal, da se brigaj zase!«

»V resnici sem hotela samo pomagati ...«

»Vsi, ki se vtikajo, hočejo vedno samo pomagati, vedno. In vedno naredijo škodo.«

»Ne vem. Lahko bi se obneslo,« je prizanesljivo rekla Olga.

»Ni se in ne bi se moglo,« je priznala Meta.

»Ko sem pozneje odhajala iz trgovine, so sedeli zunaj pred slaščičarno in otrok je spet trmasto tulil, babica in dedek pa sta nemočno poskušala ugotoviti, kaj hoče. Temu otroku bi pomagala samo resna prevzgoja, to pa traja.«

»Zato pa pravim, da je vtikati se v druge vedno samo vtikanje in da ne more nikoli nič pomagati. In meni gredo zelo na živce ljudje, ki kar naprej nekaj svetujejo drugim,« je rekla Nuša.

»Smo opazili,« jo je zdaj zbodla Tanja.

»Meni so vedno drugi solili pamet, in to se mi zdi grozno. In sem sklenila, da jaz sama tega ne bom počela in da bom to preprečevala tudi drugim.«

»Aha, tvoja nestrpnost torej izvira iz tega, da hočeš druge naučiti strpnosti,« se je zdaj posmehnila še Meta.

»Dekleta, veste kaj, tole ni za nikamor. V naši starosti bi se že spodobilo malo modrosti!«

Uf, saj res, modrost! Tiho so obsedele, srebale kavo in čutile, da je do modrosti pravzaprav kar težko priti, starost gor ali dol.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media