Prinašalka zdravja in blaginje
Voda je bila v pradavnini izvor življenja, trdi znanost. To drži, pritrjuje slovensko ljudsko izročilo, zato nam še danes štorklja, vodna ptica, prinaša novorojence – novo življenje. Voda je prinašalka zlata, dokazuje zgodovina. Seveda, vendar je tudi prinašalka kruha, dodaja stara ljudska pripoved. Voda je naravna meja, uči zemljepisna veda. Tudi to je res, se strinja ljudska izkušnja, vendar dodaja, da v vodi prebivajo povodni možje, ki jih prestop vode vznemirja.
Brez ozira na znanost pa ljudska vera uči, da je voda prinašalka zdravja, sreče, dobre letine in blaginje. Naš človek slavi vodo v šegah, pesmih, pripovedih, pregovorih in rekih na njihovi stoletja dolgi poti iz roda v rod.
V davnih dneh je človek živel mnogo bliže naravi kot danes. Ni se povzdignil nad naravo, bil ji je enak. Ogovarjal je reko, veter, oblak, rastlino, žival kot sebi enakovredna bitja. Reka je bila zanj osebnost z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Reke Sava, Drava in Soča so bile sestre. Vsaka od njih ima še danes svoj posebni značaj in vsaka od njih na svojstven način hiti proti morju. Stara ljudska pripoved, ki jo je zapisal Jakob Kelemina, govori o tem:
Sestre Drava, Sava in Soča so se nekega davnega dne med seboj menile, katera bo prihodnji dan prva pritekla v morje. Zvečer Sava in Soča zaspita, Drava pa se le potuhne in kmalu na tiho spusti svoje vode v tek. Ko se Sava zjutraj prebudi, opazi, da se Drava že vali proti morju, zato se tudi ona jezno spusti v urnem teku proti morju. Ko se slednjič tudi Soča prebudi in vidi, da sta jo obe sestri prekanili, predere na nasprotni strani gorske stene s silovito močjo. Srdito se zažene skozi skalnate soteske in prva prispe v morje. Drava se je po dolini vdrla, Sava je vodo po ravnini vsula, Soča pa se proti jugu suče.
In tako je še danes: Drava se tiho vali po široki strugi. Bistra Sava silovito butne na dan v mogočnem slapu Savica v bohinjskem kotu in s slapom Nadiža v dolini Tamarja. Nadiža je zelo staro ime – nada v sanskrtu pomeni zvok, nadi pa reka. Nadiža je torej od davnine zelo glasna, šumna reka, ki drvi za Dravo, v isti smeri kot ona – proti Črnemu morju. Soča pa je tistega davnega dne, ko je tekmovala s sestrama, divje planila prek gora proti najbližjemu morju. Še danes se Soča suče proti Jadranu.
Voda v šegah (okvir)
Po vsej naši deželi so se dekleta na binkoštno jutro umivale z roso – za zdravje in lepoto. Binkoštna rosa je imela čudodelno moč. Bločanke so med umivanjem prepevale: O, preljuba binkoštna rosica, daj, da bodo lepa moja lica. V Rožu na Koroškem je umivanje z binkoštno roso pomagalo do zdravih oči.
Binkoštne rose pa niso nabirale le dekleta, da bi bila lepa in zdrava, ampak so to roso lovile tudi čarovnice, da bi z njo ovirale rast pšenice. V binkoštni noči so imele čarovnice še prav posebno moč. Ziljani so na binkošti krasili vaške vodnjake s cvetličnimi venci – da bi bila voda zdrava!
Voda je imela nekdaj tudi o kresu (noč pred 24. junijem) čudodelno moč. Kresna voda je prinašala zdravje, lepoto in srečo. Ziljani so se nekdaj okopali v Zilji, preden so šli kurit kres. Štajerski fantje so pri kresu polivali dekleta z vodo. Polito dekle je kmalu našlo ženina.
