Od pionirčka do pionirja elektronske glasbe
Miha Kralj
Marsikateri poznate Miho Kralja predvsem s plesov za seniorje, kjer igra tako glasbo, na katero radi plešete. Manj je tistih, ki vedo, da je napisal popevko Sava šumi, ki je skoraj ponarodela. Kralj pa je tudi tisti skladatelj, čigar naslovna skladba Andromeda je dolga leta spremljala prenose smučarskih poletov v Planici. Prvi je imel najboljše klaviature, sintetizatorje. Ustanovil je glasbeno skupino, kot »one man band« je na terasah in v barih igral komercialno glasbo, ustvaril scensko in filmsko glasbo za več kot 110 kratkih filmov. Pot enega naših največjih glasbenih posebnežev od pionirčka z rdečo rutico, značilno za nekdanjo Jugoslavijo, do pionirja elektronske glasbe pri nas je zanimiva, zato predstavljamo nekaj pomembnih postaj na njegovi dolgi glasbeni poti, ki traja še danes.
Glasbena pot glasbenika se ne more začeti drugače kot v glasbeni šoli. Najprej je Miha igral na harmoniko, kasneje še na klavir. »Kot pionirček sem dvakrat nastopil v Beogradu ob dnevu mladosti. Ponosen sem bil, da so me izbrali v skupino, ki je štela 180 najboljših harmonikarjev. Čudovito je bilo! Kot harmonikar sem igral tudi v orkestru glasbene šole in nastopali smo po celotni Jugoslaviji, igrali smo tudi za brigadirje.« Miha pa je bil precej živahen fant, hotel je igrati po svoje, in sicer malo več zabavne in narodne glasbe, »toda v glasbeni šoli so bili zelo strogi, igrati je bilo treba po vrsti, najprej etude in druge vaje, tekmovati. Na tekmovanjih sem dvakrat zmagal z Dunajskim valčkom in Madžarskim plesom. Za nagrado pa sem dobil note Kompozicije velikih majstora in bil hvaležen, ker so se note takrat zelo težko dobile.« V srednji šoli je že igral v ansamblu z direktorjem Ivanom Hafnerjem in leta 1967 mu je rekel: »Fant, nič 'zabušavanja' ne bo med počitnicami.« S sošolci so odšli v delovno brigado, kjer so delali nasipe proti poplavam v Zagrebu. »Tam sem spoznal svojo prvo ljubezen, za katero sem napisal Sava šumi, glasbo in besedilo.« Kasneje jo je pokazal Srečku Čožu (vodji ansambla Dekameroni), ki je besedilo malo predelal, pesem so leta 1970 posneli pri Miru Bevcu na dva magnetofona, postala je uspešnica, ki jo slišimo še danes.
Prve orgle in devizni problemi
Ker je hotel kot glasbenik napredovati, je potreboval vedno nova glasbila. Ko je igral na Planinskem plesu, je spoznal prijatelja Vinka Japlja, odpeljal ga je na Vrhniko, začel je igrati pop glasbo. »Takrat sem nabavil prve orgle, oče in mama pa v 'luft', lahko si predstavljate, da so nastali devizni problemi.« Poleg dopoldanske službe je igral še v nočnih barih. »Najprej v Turistu, potem v hotelu Lev, Nebotičniku, nekaj časa v hotelu Slon, kasneje še v hotelu Ilirija. »Nočno življenje, igranje do tretje ure zjutraj ali še več, potem pa zjutraj ob sedmih v službo, včasih sem popoldne poučeval še harmoniko – vse to mi je načelo zdravje. Rekel sem si: nočem več nočnega trpljenja. Toda plače so bile res dobre, jaz pa sem vse tako ali tako dal za glasbila. Kupoval sem jih v Nemčiji, kjer sem spoznal krasnega človeka in prijatelja Mira Strgulca, ki me je obveščal o vsem, kar je novega, in mi glasbila tudi poslal, seveda na kredit. Vseskozi sem bil v kreditih!« Malo je taval med Ljubljano in Vrhniko pa prestopil k ansamblu Dekameroni in nato ustanovil svoj ansambel Prah. »Tam je bil Milan Hribar, oče Andraža Hribarja, s katerim sva leta 1974 odšla v Nemčijo z dvema krasnima glasbenikoma – klaviaturistom in basistom, ki sta že nastopala v tujini, in postali smo spremljevalna skupina The Sirs nemškega pevca Erika Silvestra, ki je bil takrat velika zvezda.« Domotožje in ljubezen pa sta ga pripeljala domov. Leta 1980 je razpustil skupino Prah in odšel igrat v Emonsko klet kot »one man band«. Ostal je enajst let. »Ponoči, ko so gostje že odšli, sem velikokrat komponiral do jutra. Klet je imela neko posebno energijo, toplino, morda zato, ker je bila v bistvu klet uršulinske cerkve z dolgo tristoletno zgodovino in kletnimi prehodi do frančiškanske cerkve. Imela je svoj čar. In čeprav sem igral komercialno glasbo, sem jo igral na elektronskih glasbilih, kar je bil takrat za marsikoga šok. Hkrati pa tako zanimivo, da je bila restavracija vedno polna. Obenem sem pred gosti lahko preskušal tudi svojo elektronsko in filmsko glasbo.«
Zaprt v studiu
Konec sedemdesetih let, ko sta pri nas bila v ospredju novi val in pank, je bil Miha kot izvajalec elektronske glasbe tak posebnež, kot da bi padel z lune. »Prvi sem bil, ki je razmišljal drugače. Prvi sem povezal kombinacijo orgel Hammond in melotrona, ki je dala krasen zvok.« To ga je opogumilo, odločil se je, da bo sam posnel album Andromeda (grška princesa, po kateri se je imenovalo ozvezdje). »Zaprl sem se v studio Akademik z lastnikom in tonskim tehnikom Mirom Bevcem za en teden in nikogar nisem spustil noter, ker sem hotel imeti mir. Boris Kovačič iz beograjske založbe PGB RTB pa mi je to omogočil.« Tako je prvi elektronski album v Jugoslaviji, ki ga je v celoti posnel en človek, izšel pri beograjski založbi, ker se v Sloveniji niso zanimali za izdajo. Kralja so začeli primerjati s francoskim glasbenikom Jeanom-Michelom Jarreom, ki je oral ledino elektronske glasbe, kar je bila velika čast, s ploščo pa je dosegel tudi velik uspeh. Prodali so več 21.000 izvodov in več sto tisoč po celotni Evropi. Vendar je po tem uspehu spet nekoliko poniknil. Pravi, da je moral preživeti, in to je počel z igranjem komercialne glasbe. »Boril sem se za preživetje, za nakup novih glasbil in odplačevanje kreditov. Potreboval sem kar nekaj let, da sem dozorel. Šele ko se je izvedelo, da režiser Dušan Moravec in scenarist Gregor Bauman snemata dokumentarec o njem pod okriljem RTV Slovenija, se je spet vrnil v slovensko glasbeno zavest.
Plesi za seniorje
Pripravil je koncerte, a še vedno igra na plesih za starejše, kot je igral skoraj dvajset let. Večinoma v hotelu Panorama na Bledu, letos pa so se plesalci preselili v Šobec pri Bledu. Spremlja ga pevka Marjeta Aleš, ki s svojim glasom popestri skladbe, ki imajo ženski vokal. Nova sezona plesov se bo začela spet oktobra. Plesi bodo vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu. »Ko pridejo seniorji plesat, me očara, ker opazujem njihovo veselje do življenja. Ker sem star približno toliko kot oni, igram glasbo, ki je bila popularna v naši mladosti, starejše popevke in evergrine. Ker jo poznajo, v njej uživajo. Res je lepo igrati za ljudi, ki so kulturni, znajo plesati, in se je prav prijetno družiti z njimi.«
Vesel je, da se mu tudi v tem času še veliko dogaja, snuje nove projekte, načrtuje izid vinilke, koncerte. »Noči so prekratke, vsaka da novo melodijo, novo zgodbo, nekatere bodo doživele svetlobo kmalu, druge bodo še malo počakale.« Zdi se mu, da se spet odpira čas za elektronsko glasbo. Zaveda se, da ima vsak človek svoje težave. In recept, kako jih premagati? »Načeloma mora to odkriti vsak človek sam zase. Meni pa pomagajo karate in kate, to je vsaj zame najboljša rekreacija, ker me umiri, prisili k umirjenemu dihanju, skratka, sprosti me. Zelo sem vesel, da sem se na tečaj karateja vpisal že pred leti, imam tudi črni pas, ker mi karate pomaga pri pozitivnem razmišljanju.
Glasba je še vedno njegovo življenje. »Veliko mi je dala, še več pa vzela, ker nikoli nisem imel dovolj časa za družino, otroke. Toda igral bom, dokler ne bom začel motiti ljudi. Pomembno je, da je malo samokritike, in jaz jo imam,« zatrjuje Miha Kralj.
