Korinjski hrib ali Ciganov vrh

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jun. '19

Pogled izpod vrha na Korinj in Suho krajino

Poskusimo zavandrati v Suho krajino, deželico, v kateri vsa voda gine v tla. In vendar je njeno površje zeleno, košnja pa poleti obilna. Požrešna trohnoba mori les v gozdovih, ki po snegolomu in žledu ostajajo v glavnem nepospravljeni. Tu ima kaj pokljati pod tacami splašenih živali, hm, tudi medveda. Da je to suha dežela? Tudi domačini bi se radi otresli svojega poimenovanja, po katerem Suha krajina kakor da označuje nekaj manj prijetnega, manj imenitnega.

Treba se je torej zapeljati v dolino zgornje Krke, pri Zagradcu prečkati reko, dolenjsko lepotico, kreniti nekoliko navkreber proti Ambrusu. Najvišji hrib in širno razgledišče nad Suho krajino je Korinjski hrib, ki je tik nad vasicama Mali in Veliki Korinj. Za pregleden dostop skrbi dobra prometna signalizacija. Korinjski hrib (731 m) je na redko prepreden s starimi zidovi manjših stavb, vodnih zbiralnikov, ki izdajajo, da so tu nekoč živeli ljudje. Za njimi so ostali temelji zgodnjekrščanske cerkve iz 6. stoletja. Težko je odkriti te sledove pozne antike, ker jih spet začenja prekrivati gozd. Ni jih mogoče prav zlahka razlikovati od štrlečega skalovja. Vendar pa je četrt ure strmega pešačenja na vršni greben nad Korinjem bogato poplačan že zaradi širnega razgledišča po Suhi krajini in povirju Krke – z razgledno ploščo, vpisno knjigo in klopcami, res prijazno opremljenostjo za pohodnike in planince. Antične ostaline je vase vsrkal kras s svojim topljivim apnencem in le še strme odsekane skale kažejo na to, da so jih kristjani, romanizirani Kelti in Iliri, ob koncu antike v času preseljevanja narodov izkoristili za svoje obzidje. Bil je to čas njihove velike stiske. Korinjski hrib je bil njihova zadnja obramba. Skozi dolenjsko podolje in dolino Krke so vdirale horde konjeniških barbarov z vzhoda, ki so jih zanimali samo plen in sužnji. »Dvajset let in več teče vsak dan rimska kri med Bizancem in Julijskimi Alpami,« je v začetku 5. stoletja zapisal sv. Jernej, puščavnik, prevajalec biblije v latinščino, doma iz naših krajev. »Povsod ječanje, povsod stok revežev in smrt v mnogih oblikah. Rimski svet se podira.«

Zanimive najdbe

Razvaline na Korinjskem hribu

Kdo drug kot Jernej Pečnik je s svojo radovednostjo in dobrim nosom za arheološke lokacije prvi nekoliko razkopal ovršje Korinjskega hriba, ki ima obseg 180 krat 100 metrov. Naletel je na nekaj prazgodovinskih in antičnih predmetov. Nekatere hrani Narodni muzej v Ljubljani že od konca 19. stoletja, na primer veliko tordirano ovratnico. Njegovo početje ima sodobna arheologija za sporno, vendar je imel vrli starinokop, ki je motiko raje vihtel po prazgodovinskih gomilah kot po svojih njivah, glavno zaslugo, da se je utrdbe na Korinjskem hribu lotila znanost, in sicer leta 1971. Arheolog Slavko Ciglenečki piše o številnih obhodih najdišča, geodetskih posnetkih terena, v katere so bile vpisane dobro vidne ostaline antične arhitekture. Tudi rezultati izkopavanj so bili spodbudni in razveseljivi. Odkrili so na primer grobišče s skeleti. Skoraj na sredini ovršja so razkrili temelje zgodnjekrščanske cerkve z apsido in prizidano krstilnico ter na pretežno skalnatem terenu temelje peterih obrambnih stolpov na položnejših mestih, kjer visoke odsekane skale niso ščitile utrdbe, in tudi ostanek vodnega zbiralnika 20 metrov od strehe cerkve. Korinjski cerkveni kompleks je dolg 18 metrov, širok pa nekaj več kot 9 metrov, kar je bil povprečen obseg tudi drugih zgodnjekrščanskih svetišč na tako imenovanih poznoantičnih refugijih, pribežališčih na hribe, ki se jih je dalo braniti pred barbari, na primer na Ajdni nad Žirovnico, Rifniku nad Šentjurjem, nad Ajdovskim gradcem nad Sevnico in številnih drugih. Povsod so se begunci dolgo branili, nazadnje so skoraj vsi klonili pod mečem in ognjem – verjetno pod slovansko silo – v 6. stoletju. Arheologi so si močno prizadevali, da bi odkrili etnično poreklo teh, ki »so se zatekli v skalo sivo«, kot je napisal Prešeren. Po najdenih predmetih bi to lahko bili razen Keltov tudi Vzhodni Goti, Alamani, Langobardi … Najdenih predmetov pa je toliko, da lahko zelo dobro ilustrirajo življenje teh prastarih prebivalcev naše dežele. To so deli moške in ženske noše, sponke za obleke, pas in jermenje, uhani, igle, glavniki, različni kozarci in kupe, steklene jagode, nešteto keramike, orožje, puščične osti … Te osti so našli okoli obrambnih stolpov. Bile so odbite, kar pomeni, da je bila utrdba napadana. Med najdenimi predmeti so še Justinijanov novec, kovan okoli leta 562, in lemež rala, kar pomeni, kakšno razvitost poljedelstva so naši pradedje Slovani našli tudi v Suhi krajini, svedri, noži, škarje, orodje za strojenje kož, delta, šivanke, kladiva … Gotovo bo treba kaj več vedeti tudi o impresivnih razvaljenih zidovih ob severnem dohodu na vrh. Gre za ostanke cerkvice sv. Jurija. Je bila to tudi zaščitna utrdba pred Turki? Vsak napadalec, ki ga je zaneslo v Suho krajino, je Korinjski hrib zagledal že od daleč. Prenekateri med njimi si je na njem polomil zobe. V razvalinah sv. Jurija so si zatočišče našle tudi nekatere romske družine, ki so zablodile v ta dolenjski kot. Od tod izvira tudi drugo ime za Korinjski hrib, ki je zdaj uveljavljeno med ljudstvom in na zemljevidih – Ciganov vrh.

Besedilo in fotografiji: Željko Kozinc


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media