Od prvega Ptuja do toplih gat
DOBRE STARE VIŽE
Ansambel Maksa Kumra je bil med tistimi, ki so leta 1969 nastopili na prvem festivalu narodno-zabavne glasbe na Ptuju, najstarejši prireditvi te vrste pri nas. Na tem glasbenem srečanju so Kumrovi godci prejeli nagrado za najboljšo instrumentalno skladbo in izvedbo. Začetek glasbene poti ansambla je bil tako zelo spodbuden, nadaljnje delo pa je prineslo kar nekaj še danes odmevnih skladb, kot so Cvetni maj, Odhajam na vrhe, V prazničnem jutru, Eno rož'co ljubim, Na kožuhanju in Poletni večer.
Maks Kumer je svoje otroštvo preživljal na vasi v okolici Šoštanja s še štirimi brati in starši. Že kot otrok je rad poslušal in opazoval očeta in brata, ki sta igrala na harmoniko. Ko je bil star osem let, je še sam poprijel zanjo, začel je igrati tudi na klarinet, pritegnili pa so ga še saksofon in klaviature. Obiskoval je glasbeni šoli v Celju in Ljubljani, poznavanje not in glasbene teorije pa mu je zelo pomagalo, ko je glasba postala njegov poklic. »Kakšnega vzornika nisem nikdar imel, a so bili prisotni vplivi Avsenika in še nekaterih drugih. Želel pa sem se naučiti igrati čim bolj točno in ritmično,« se spominja.
Sprva je kot klarinetist in saksofonist sodeloval z različnimi ansambli, na svatbah in drugih zabavah pa je hitro postal tudi harmonikar. Po končani glasbeni šoli se je leta 1959 zaposlil pri pihalnem orkestru milice v Ljubljani.
Prvi ansambel
Svoj prvi ansambel je sestavil leta 1965 v Ljubljani, pet let kasneje je s pomočjo sodelavcev, članov pihalnega orkestra milice, sestavil tudi manjšo godbo z imenom Vaška godba Maksa Kumra. Igrali so njegove skladbe in posneli kar dve plošči.
Prvi nastopi ansambla Maksa Kumra pred občinstvom so bili na različnih tekmovanjih, festivalih, radijski oddaji Koncert iz naših krajev pa na gasilskih veselicah in zabavah. Slovenijo so nekoč zastopali tudi v Kumrovcu na koncertu z naslovom Srečanje mladosti, veliko pa je prišlo tudi vabil za igranje onkraj oceanov, a na žalost do teh potovanj zaradi obveznosti v službi ni nikoli prišlo.
Prvo snemanje za Radio Ljubljana jih je doletelo leta 1967, kmalu potem pa je izšla njihova prva plošča z naslovom Na kožuhanju. Največji uspeh v tistih letih je ansambel Maksa Kumra dosegel v nizu javnih radijskih in televizijskih oddaj, ko sta ga v zaključni oddaji Slovenski ansambli tekmujejo na prvo mesto postavila tako strokovna žirija kot tudi glas občinstva.
V zasedbi sta v ženskem duetu na začetku nastopali Majda Hercog in Anica Resnik, poleg vodje pa so igrali še Tone Kirin na klaviolino, na kitaro je brenkal Drago Brezovački, basist pa je bil Jože Zupan. Ansambel Maksa Kumra je bil zaradi svojega izvirnega zvena, ženskega dueta in preprostih, a spevnih viž vedno med našimi najpriljubljenejšimi glasbenimi skupinami, hkrati pa ni nikdar silil v ospredje.
»Včasih so bile viže preprostejše in so šle hitreje v ušesa, domača glasba je nastajala bolj samohotno in ni bila toliko prilagojena trgu, kot je danes. Nekdaj ni bilo lahko priti do snemanj za radio in televizijo, danes pa je to enostavno kljub poplavi ansamblov,« meni izkušeni glasbenik, ki hkrati opaža tudi precej posnemanja starejših ansamblov, ki so orali ledino v domači glasbi.
Zgodba o toplih gatah
V ansamblu se je v pol stoletja nabralo tudi mnogo smešnih prigod in pripetljajev. Maks Kumer se jih spomni veliko, povedal pa nam je tole: »Na snemanju nove skladbe z naslovom Prošnja nas je producent Tomaž Tozon sredi snemanja nepričakovano ustavil. 'Stop, stop, Maks, o čem pa pojeta dekleti? O nekih toplih gatah, to vendar ne more iti na ploščo,' je vzkipel. Še enkrat smo natančno prisluhnili posnetku in res sta pevki peli 'tople gate sonca prosim'. Pevki sta ostrmeli, saj je v besedilu pisalo 'toplega te sonca prosim', o kakšnih toplih gatah pa ni bilo ne duha ne sluha, a v posnetku je bilo mogoče slišati prav to. Zagato smo rešili tako, da sem podaljšal eno od not in potem se je slišalo pravilno. In še danes, ko igramo valček z naslovom Prošnja, se vsi nasmejimo in rečemo, no, pa dajmo tisto o 'toplih gatah'.«
Ansambel v nekoliko okrnjeni zasedbi obliki obstaja še danes. Zaradi zahrbtne bolezni so izgubili eno od pevk, a pripravljenih imajo še kar precej skladb, ki bi jih radi posneli. »Upam, da nam bosta to dopuščala zdravje in seveda čas, saj najbrž poznate tisti znani upokojenski pozdrav – nimam časa,« šaljivo zaključi klepet.
