Na natrgani nitki življenja

Zgodbe | jun. '19

Še dobro, da ne vemo, kaj vse se nam bo v življenju zgodilo in kam vse nas bodo odpeljale poti, a da bom v svojem življenju doživela in preživela dve vojni in na stara leta postala brezdomka in begunka – tega si pa nisem predstavljala. A človek preživi marsikaj, strne svoje misli živahna gospa Valerija Skrinjar Tvrz, upokojena novinarka, plodovita pisateljica in prevajalka, partizanka v drugi svetovni vojni, begunka iz obleganega Sarajeva. Septembra lani je dopolnila 90 let.

Svoj visoki jubilej je počastila tako, da je napisala novo knjigo z naslovom Kjer oljke cveto. V njej je opisala obdobje agrarne reforme v slovenski Istri po koncu druge svetovne vojne, ko jo je jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug iz Ljubljane kot mlado novinarko poslala v cono B svobodnega tržaškega ozemlja.

Valerijo Skrinjar Tvrz, prijatelji ji pravijo Valči, pa bomo jeseni videli tudi v dokumentarno-igranem filmu Preboj, ki nastaja po knjigi Past na Menini planini Franca Severja - Frante, ki je bil leta 1945 komandant operativnega štaba Šlandrove in Zidanškove brigade. Resnična zgodba pripoveduje o preboju okoli 500 partizanskih borcev iz obroča, ki ga je okoli Menine marca 1945 med svojim umikom proti Avstriji stiskalo 12.000 pripadnikov znamenite SS-divizije Galizien. Tedaj 16-letna Valerija je bila šifrantka v operativnem štabu in je ena izmed petih še živečih borcev, ki so doživeli kalvarijo, o kateri pripoveduje film.

»Zelo sem ponosna, da nastaja ta film, da se ga je lotil mlad režiser (Dejan Babosek, op. a.), saj gre za eno najtežjih bitk ob koncu druge svetovne vojne pri nas. Tedaj je bila osvobojena že večina Jugoslavije, skozi Slovenijo se je umikala okupatorska vojska in pri tem pohodu plenila, pobijala, požigala. Če partizani takrat ne bi izbojevali zmage, tudi Slovenije ne bi bilo. Temelji samostojne Slovenije so namreč v narodnoosvobodilnem boju,« ponosno pove. Prizna pa, da so se ji ob snemanju pogovora za film pred očmi ponovno vrteli dogodki tiste zime pred 74 leti, oživeli so spomini na številne tovariše, ki jih več ni. In mnoge podrobnosti, o katerih pripoveduje tako zavzeto, da pred seboj kar vidim prezeble in izmučene borce, ki se že tretjo noč v dva metra visokem snegu skušajo prebiti iz obroča, ki ga sovražni vojaki stiskajo okrog njih. Na vprašanje, ali jo je bilo strah, Valerija odgovori: »O strahu nismo razmišljali, takrat misliš le, kako boš hitro in najbolje izpolnil ukaz. Ko sem na Menini opazovala obraze soborcev, sem videla utrujene, lačne in prezeble ljudi, a njihovi obrazi so bili mirni, imeli smo neskončno zaupanje v komandanta, čeprav tedaj ni imel še niti 22 let, in celotno vodstvo, da bodo že našli rešitev,« se spominja.  

Še ena vojna

Žal je podobno agonijo sogovornica doživela še enkrat, tokrat v jugoslovanski vojni v njenem ljubem Sarajevu. Bila je upokojena ugledna novinarka in priznana pisateljica, tudi predsednica Društva pisateljev Bosne in Hercegovine, mati in žena. In če jim je bilo v narodnoosvobodilni vojni jasno, da so slovenski partizani branili svoje ozemlje pred tujci, je bil njej in še bolj njenemu možu Josipu Tvrzu, partizanu, nosilcu partizanske spomenice, spopad na tleh nekdanje Jugoslavije nelogičen, nerazumljiv in zelo zelo boleč. »Danes vem, da smo bili absolutni idealisti in nepopravljivi optimisti. Večina ljudi okoli nas je verjela, da v Bosni ne bo nikoli vojne, živeli smo v zaupanju drug do drugega in tesno povezani med seboj. Bili smo kot ena družina. A denar kupi ljudi brez hrbtenice, denar podžge najnižje strasti, razplamti nacionalizem. Nihče od nas ni verjel, da nas bodo prodali domači ljudje,« pravi. In tako sta se oktobra leta 1992 z možem, ki je bil tedaj star 72, ona pa 63 let, s predzadnjim židovskim konvojem podala na begunsko pot. »Z dvema torbama: v eni sem imela osebne dokumente in osebne stvari, v drugi nekaj svojih knjig in rokopisov.« S pomočjo prijateljev sta v nekaj dneh prispela v Ljubljano, tukaj je živela hči s svojo družino, imela sta sorodnike in prijatelje, a bila sta brez stanovanja, premoženja, brez vsega.

Valerija se podrobno spominja pomanjkanja v Sarajevu, obstreljevanja, čakanja na vodo, ko vodovod ni več deloval, odhodov v zaklonišče, kuhanja pri dobrih ljudeh, ki so še imeli plin, dokler so še imeli hrano, kako jim je granata odnesla vsa okna v bloku … Pomagali so jima mnogi ljudje, poleg otrok in sorodnikov tudi prijatelji, pisatelji. Kdaj so se zavedeli, da bo treba oditi, da gre zares, jo vprašam. »Ko ni bilo več vode, ogrevanja, ni bilo več pokojnin, zmanjkovalo je zdravil, ko se ni bilo ponoči varno premikati niti v stanovanju. Moj mož je ostal optimist do konca, verjel je, da se bomo na pomlad vrnili, ni mogel verjeti, da se to res dogaja. Ta vojna je ubila njegovo dušo in postopno tudi telo,« pove. Sama se je zakopala v pisanje in se reševala z delom.

Komaj 16-letna učiteljica

Valerija se je rodila 8. novembra leta 1928 v rudarski družini v Zagorju ob Savi kot najmlajša v družini s šestimi otroki. Zelo zgodaj je ostala brez mame. Oče se je ponovno poročil, dobila je polsestro, a mamo je neizmerno pogrešala. V romanu Simona je tankočutno opisala hrepenenje deklice brez matere. Vojna jo je kot srednješolko, hudo prizadela, tako kot vse zavedne ljudi v revirjih. »Ko je na tablo v šoli učitelj zgodovine napisal 'Naši predniki so bili Germani', smo otroci vedeli, da je to laž, in nas je zelo prizadelo. In ko so se po dolini začele aretacije in streljanja talcev, sem vedela, da je čas za odhod.« Niti 16 let še ni imela, ko se je pridružila partizanom v Moravški dolini. »Kot dijakinja ekonomske šole sem znala stenografijo, strojepisje in nemški jezik, pa so me v partizanih najprej dodelili k radijski postaji, tam sem spremljala poročila angleških in ruskih radijskih postaj. Ponoči je kurir poročila odnesel v partizansko tiskarno. Hajka je delo prekinila, radijski aparat smo skrili v bunker, naju s tovarišico so premestili v drugo enoto, v kulturni odsek. Sodelovala sem na mitingih, recitirala in igrala. Moja velika želja je bila postati učiteljica.« Po spletu naključij so se v partizanskem vodstvu odločili, da začne poučevati na Češnjicah v Tuhinjski dolini, kjer otroci že dolgo niso obiskovali šole. In tako je prišla v Tomanovo hišo. »Starejša hči Rezka mi je bila v veliko oporo in pomoč pri organiziranju šole. Usposobili smo prostor, iz desk izdelali klopi, za tablo smo imeli počez obrnjena vrata. Iz Kamnika ali Domžal sem dobila kredo in nekaj zvezkov za šolarje. Otroci v vasi so bili kar veseli pouka. Starši pa so bili malo v dvomih, ko so me gledali, šestnajstletno dekle, ki bo učiteljica. Jaz pa sem bila polna zanosa in srečna, da mi je bila zaupana tako odgovorna naloga,« ponosno pripoveduje Valerija. Šola zaradi bližajoče se ofenzive stalnih spopadov ni trajala dolgo, a ostala je v njenem spominu. 

Od novinarke do pisateljice

Po vojni so Valči poslali v Ljubljano, kjer je življenje potekalo tako, da je med tednom obiskovala šolo, ob nedeljah pa opravljala udarniško delo, o čemer je pisala za časopis Slovenski poročevalec. To pa ni ostalo neopaženo in tako se je leta 1946 znašla kot Tanjugova poročevalka v coni B svobodnega tržaškega ozemlja. Dve leti kasneje so jo poslali v uredništvo Tanjuga v Beograd in Tanjugovo novinarsko šolo, ki je v nekdanji Jugoslaviji veljala za kovačnico najboljših novinarjev. Po dekretu se je kot novinarka selila po različnih mestih, obe hčerki je rodila v Novem Sadu. Leta 1954 je sledila selitev v Sarajevo, dve leti kasneje pa je začela delati pri osrednjem dnevniku Oslobođenje, ki je veljal za enega najuglednejših časopisov v nekdanji Jugoslaviji. Ko so se nabirala leta, je končala delo pri dnevniku Oslobođenje in ga nadaljevala pri tedniku Male novine, ki je bil namenjen najstnikom višjih razredov osnovne šole in je izhajal v danes nepredstavljivi nakladi 365 tisoč izvodov. Tukaj je kot urednica dočakala upokojitev.

Poleg novinarskih prispevkov so zgodaj začele nastajati tudi zgodbe, romani, pesmi. Njen opus je izjemen: 10 radijskih iger, tri pesniške zbirke, 12 zbirk kratke proze, 12 povesti in romanov, 10 prevodov slovenskih avtorjev, med njimi dela Toneta Svetine, Vitana Mala, Branke Jurca, Neže Maurer … Vsa leta je ostala tesno povezana s slovenskimi kolegi. Napisala je veliko zgodb za otroke, v delih za odrasle se je vračala v čas svoje mladosti, težkemu rudarskemu življenju v njenih revirjih je posvetila trilogijo Zmajeva kri. A pisateljski svet Valerije Skrinjar Tvrz ni črno-bel, saj njena dela prevevajo dobrota, razumevanje, tesni medčloveški stiki, optimizem. Prejela je številne ugledne nagrade, med drugim red bratstva in enotnosti, na kar je še vedno zelo ponosna, in v Sarajevu leta 2012 nagrado za življenjsko delo.

Zadnja leta, po smrti moža, za katerega je ljubeče skrbela, veliko nastopa na literarnih večerih in različnih pogovorih, je zaželena govornica na spominskih slovesnostih, saj o vojni in sovraštvu, ki se lahko hitro razplamti v požar, govori iz lastne trpke izkušnje. Kljub častitljivim letom so njene misli jasne in oči zvedave. Obiskuje tečaj angleščine in tečaj likovnega pouka, ukvarja se z jogo, je redna obiskovalka ljubljanske tržnice, če le utegne, se odzove na povabila za nastop. Pripoveduje o ljubezni do domovine in o tem, kako hudo je, ko jo izgubiš. Razume pa tudi današnje generacije: »Kako naj današnji mladi ljudje, ki živijo v takem izobilju, sploh razumejo, ko jim pripovedujem o vojni in nasilju, pomanjkanju, strahu, lakoti.« A vseeno pripoveduje …

Besedilo in fotografiji: Jožica Hribar