Kar delam, ni rutina, je izziv tudi zame

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '19

Mirjana Debelak, prof. slavistike in umetnostne zgodovine

Mirjana Debelak je letošnja nagrajenka Andragoškega centra Slovenije za prispevek v izobraževanju odraslih. Podelitev priznanj je potekala na odprtju Tedna vseživljenjskega učenja v Kranju, kjer je domačinka, in prav ganljivo je bilo videti, koliko ljudi, ki jih je učila, je prišlo, da bi ji pokazali svoje spoštovanje in hvaležnost. 

Priznanje je dobila za delo z ranljivimi skupinami ljudi v študijskih krožkih in podobnih neformalnih izobraževanjih. Letos je zaključila že svoj 53. krožek! V več kot desetih letih se je srečevala s kmečkimi ženskami, ljudmi s posebnimi potrebami, invalidi, ostarelimi, otroki iz ranljivih družin, tujci, otroki tujcev … Vsaka od teh skupin je bila popolnoma drugačna in vsaka ji je pomenila poseben profesionalni in osebni izziv. Veliko se je naučila od njih. 

Profesorica slavistike in umetnostne zgodovine je dolga leta poučevala slovenščino na srednješolskem centru, bila pa je tudi zunanja ocenjevalka na maturi. Leta 2003 je začela delati za Ljudsko univerzo Kranj. Najprej je učila v formalnem izobraževanju, nekaj let kasneje pa je začela zahajati v dom starejših občanov v Preddvoru. To je bil začetek popolnoma drugačnega poučevanja, kot ga je bila vajena. Sprva je bilo mišljeno, da bo hodila krajši čas, kolikor ur pač traja študijski krožek, a so srečanja prerasla v sedemletno srečevanje. Izdajali so domsko glasilo, ki so ga poimenovali Klas, v njem so njeni udeleženci objavljali svoje prispevke.

Zanje je dobro le najboljše

Kmalu je začutila potrebo, da se še naprej izobražuje. Takrat je na splošno veljalo, da je za skupine, ki se jim je največ posvečala, to so bile tako imenovane ranljive skupine, dobro prav vse. »Jaz pa sem začutila, da delo z njimi zahteva več, saj udeleženci ogromno vedo, imajo veliko znanja, ki ga želijo še nadgraditi.« Kot pravi, je največji premik v svojem življenju napravila z odločitvijo, da opravi usposabljanje za mentorja študijskih krožkov. Približno dve leti kasneje pa se je izobraževala še za vodenje krožkov UŽU (usposabljanje za življenjsko uspešnost), vseh usposabljanj je bilo pet in potekala so na Andragoškem centru Slovenije. Dobila je nov pogled na izobraževanje in učenje. »To ni frontalno poučevanje, ko prideš v razred, odpredavaš in greš. Srečuješ se z usodami ljudi, ki se te dotaknejo, poteka nenehna izmenjava informacij med udeleženci ali z drugimi besedami: gre za učenje drug od drugega.«

V skupinah so sodelovali ljudje, ki so bili prepričani, da ne znajo dovolj, da bi se oglašali ali pisali, da celo niso dovolj pomembni. Pripeljati jih je želela do drugačnega mnenja o sebi in o tem, da gre za drugačno učenje, ki je vsem pisano na kožo. Veliko teh ljudi je v šoli slišalo, da nič ne znajo in da iz njih ne bo nič prida, s temi vzorci in prepričanji so odraščali. Mirjana pa jim je želela dati samospoštovanje in vliti samozavest: tudi jaz zmorem! »Moj največji uspeh je, da jih pripeljem do tega, da sami sebe vidijo drugače, ter jim dokažem, da zmorejo. Prepričana sem, da ima prav vsak človek v sebi izjemne sposobnosti, le da jih včasih ne znamo ali si jih ne upamo dati na plano. Ko človek ozavesti to, da zmore, takrat mu zrasteta samozavest in samopodoba ter tako zna veliko lažje uravnavati tudi svoje življenje. Prepoznati mora svoje potenciale. Temu namenjam veliko pozornosti, saj sem prepričana, da vsak izmed nas nekaj imenitno obvlada. Ko tak človek začuti notranjo potrebo po izražanju in to spravi na papir, potem nastajajo tako lepe zgodbe, da sem se lahko samo čudila in jih občudovala.« 

Drugi največji uspeh svojega poučevanja pa vidi v tem, da se med ljudmi sčasoma spletejo prijateljske vezi. »Splete se zaupljivost do sočloveka. S tem se ljudje počutimo močnejši.«

Raje na srečanje kot na dopust

Kaj delajo na teh izobraževalnih srečanjih? »Vsebine študijskih krožkov so zelo različne, vedno pa vprašam ljudi, kaj bi si želeli delati in kaj pričakujejo. Pišemo, govorimo, rešujemo medsebojne konflikte, razvijamo asertivno komunikacijo, razvijamo samozavest in dvigujemo samopodobo. Glede pisanja: nikoli jim ne ukažem, naj pišejo, niti jim ne dajem rokov, do kdaj bi morali nekaj napisati. Zavedam se, da se tega na silo ne da narediti. Ko pride navdih, pisana beseda steče.«

S svojimi udeleženci iz VDC Škofja Loka

A ko se pogovarjajo o komunikaciji, beseda ne teče o tem, kako govoriti, ampak bolj o tem, kako drug drugega poslušati. »To jih predvsem učim: poslušanja drug drugega. Spoznala sem, da otroke že od majhnega učimo, da spregovorijo in se učijo izražati. Nikoli pa jih ne učimo poslušanja. Da izrazijo svoje mnenje, ki je lahko tudi drugačno od mnenja drugega. A potem so dolžni tudi poslušati mnenje drugega.« Zato si prizadevajo čim bolj ozavestiti prepričanje, da »ni samo moj svet pravi«. Ranljive skupine ljudi so obremenjene prav s prepričanjem, da jih nihče ne posluša, nihče ne sliši. »Zato jim predstavim ta drugi vidik komunikacije. Najprej boš govoril ti in te bom poslušala. Potem bom govorila jaz in ti boš poslušal mene. Pri tem drug drugemu ne bova vsiljevala svojega prav.«

Za učenje v študijskih krožkih se ji zdi nujno, da so vsi enakovredni: ona kot mentorica in oni kot udeleženci. Na njihovih srečanjih ni bolj pomembnih ali manj pomembnih. »V teh letih sem spoznala, da je učenje velika vrednota, da ni fraza, da moramo veliko delati na sebi, da moramo za to, da zanetimo žar v drugih, le-tega imeti najprej v sebi. In nikoli ne smemo biti omejeni s časom. Izjemno pomembno se mi zdi, da ljudi, s katerimi delam, spoštujem, da se na delo dobro pripravim in da to delam z neizmernim veseljem. Ljubezni se ne da igrati, ljubezen so zame dejanja, ne besede. To se, zdi se mi, čuti na naših srečanjih.«

Zato se tako mentorica z udeleženci kot udeleženci med sabo sčasoma zelo zbližajo, postanejo prijatelji. Ko ima kdo iz skupine težave, jo pokliče, gresta na kavo, se pogovarjata ... Mirjani to nikoli ni odveč. Tudi če je na dopustu.

Maja Korošak 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media