Po poteh rapalske meje
Lani je minilo sto let od konca prve svetovne vojne, ki jo je vsa Evropa počastila s številnimi spominskimi prireditvami. Zelo se je povečalo zanimanje za obiske krajev, kjer je potekala frontna linija in kamor je dve leti kasneje zarezala Rapalska pogodba.
Ker je frontna linija potekala tudi prek krajev današnje Slovenije, lahko tudi po celem stoletju še vedno naletimo na konkretne ostanke bitk. Za nas je imel konec prve svetovne vojne poleg grozljive izgube tisočih človeških življenj še dodatne hude posledice: Rapalsko pogodbo in z njo izgubo precejšnjega dela ozemlja.
Mirovno pogodbo so 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali predstavniki Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) in Kraljevine Italije. Z njo je bila določena meja med državama, s tem pa je bila kar tretjina slovenskega etničnega ozemlja, Istra in del Dalmacije, dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS. Z rapalsko mejo je bilo slovensko prebivalstvo nekdanje Avstro-Ogrske razdeljeno na dva dela. Slovenci, ki so živeli na Goriškem, delu Notranjske, v Trstu, Istri in na Primorskem in so po pogodbi prešli pod Italijo, so kmalu občutili raznarodovalni pritisk čedalje močnejšega fašizma – začelo se je nasilno poitalijančevanje.
Italija, ki je bila med poraženkami prve svetovne vojne, se je po vojni dejansko obnašala kot zmagovalka in drugim državam vsilila svoje pogoje. Z Rapalsko pogodbo je dosegla razmejitveno črto Mangart–Triglav–Krnice pri Novakih–Špehovše–Hotedršica–Planina–Snežnik–Reka, pripadli so ji tudi otoki Srakane, Unije, Cres, Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar. Z okupacijo slovenskega ozemlja leta 1941 je Italija rapalsko mejo državnopravno izničila in jo z razvodja med Črnim in Sredozemskim morjem premaknila južno od Save. Po drugi svetovni vojni je Italija še vztrajala pri rapalski meji z argumentom, da takratne meje niso določili fašisti, a je bila z mirovno pogodbo leta 1947 določena današnja meja med Italijo in Jugoslavijo.
Ob nekdanji meji
Ostanke dela nekdanje rapalske meje si bo mogoče z vodnikom ogledati v nedeljo, 9. junija. Ob 8.30 bo zbor pri Litostrojski koči na Soriški planini (1307 metrov). Organizator je kolektiv Litostrojske koče, ki pravi, da je pot lahka, zanjo bodo pohodniki potrebovali od 4 do 5 ur zmerne hoje, priporoča pa primerna (planinska) oblačila in obutev ter pohodne palice. Ker bo pot vodila tudi mimo nekdanjih bunkerjev in rovov, je dobro, da pohodniki s seboj prinesejo tudi svetilke. Na pot se bodo odpravili ob 9. uri proti Možicu (1602 metrov) in naprej proti Slatniku (1609 metrov), Lajnarju (1549 metrov) in Dravhu (1547 metrov). Sledil bo spust nazaj do Litostrojske koče na okrepčilo ter pogovor o prehojeni poti in zgodovinskih dogodkih.
Pohod bo potekal pod vodstvom vodnika Jožeta Drakskoblerja, poznavalca lokalne zgodovine in skritih zgodb takratnega dogajanja. Pot bo vodila ob stari meji med Jugoslavijo in Italijo iz časov med obema svetovnima vojnama. Videti bo mogoče čudovite panoramske razglede pa tudi veliko zanimivih ostankov starih utrdb, vojašnic in drugih objektov, ki so služili za nadziranje meje.
Cena pohoda je 15 evrov na osebo in zajema strokovno vodenje, aperitiv ob prihodu, čaj ali kavo in enolončnico ob vrnitvi.
Več informacij o pohodu je na voljo na spletni strani www.litostrojska-koca.si, o dogajanju med 1. svetovno vojno in po njej pa na naslovu: http://www.rapalskameja.si/. Kot zanimivost omenimo, da obstaja Zgodovinsko društvo Rapalska meja, ki želi s svojim delovanjem preprečiti zgodovinsko pozabo obdobja, ki je bilo za slovenski narod težka preizkušnja.
