Izzivi in spremembe so njihovo vodilo   

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '19

»Toliko šolnikov je v naši širši družini, da bi lahko imeli svojo šolo z vsemi predmeti,« se pošali gospa Anica Bukovec. Ta šola pa bi imela lahko tudi ravnateljico, saj je Anica deset let vodila Osnovno šolo Šmihel. Ko je prevzela to nalogo, je bilo na šoli 520 učencev in prav vse je poznala; ob njeni upokojitvi pa jih je bilo že 1100. Kot učiteljica in ravnateljica je pustila pečat skrbne, tople, odgovorne in široko angažirane osebe. Taka pa sta tudi njena sinova – Bruno in Boris.

Rojena je bila v metliški družini Urh, kjer je bilo pet otrok – dva sinova in tri hčerke. Eden od sinov je umrl zaradi davice, druge štiri pa sta starša – mama je bila šivilja, oče pa kovač in podkovač – izšolala. Ate, kot so klicali očeta, in mama sta telovadila pri sokolih. Med vojno se je oče pridružil partizanom, mama pa je bila terenska aktivistka. V njihovi kovačnici je bila partizanska tiskarna, tam je nastajal Slovenski poročevalec. Kako dober kovač in podkovač je bil Aničin oče, dokazuje tudi dejstvo, da so ga povabili v Ljubljano, ko so ustanavljali kovaško šolo, in tako je bil že on povezan s prosveto. Kasneje pa je bil v Ljubljani kot poslanec takratne republiške skupščine. Bil je napreden človek, zato ni nič čudnega, da so bili prvi v njihovi okolici, ki so imeli radio – majhnega in okrogle oblike, takšnega kot ga vidimo v Reki ljubezni, se spomni Anica. Vsi iz ulice so ga poslušali, tako kot so mnogo kasneje vsi vaščani, kjer je Anica učila, pri njih gledali televizijo. Oče je kmalu kupil tudi 'fičota' in kot kovač pojasnil, da »če znaš servisirati in voziti kočijo, se tudi avta hitro navadiš«.

Za šolanje otrok sta prodala njivo

Toda to je bilo potem, ko so bili otroci že preskrbljeni. Ko pa so bili še dijaki, sta starša prodala tudi večino zemlje, da sta jih lažje šolala. Štipendije, ki so jih prejemali kot otroci partizana, niso pokrile niti najnujnejših stroškov. To je razvidno tudi iz pisma, ki ga je Anica poslala iz internata in ga je njena mama skrbno spravila. Napisala je, da bi v soboto po šoli rada prišla domov, da bi vse poribala, počistila, zlikala, samo če bodo imeli doma dovolj denarja za vozovnico nazaj v Novo mesto. Tam je hodila na učiteljišče in bila v letniku najmlajša, zato jih je »morala» ubogati. Izbrana je bila tudi za predsednico razreda in še vedno je ona tista, ki organizira največ vsakoletnih srečanj. Je pa zanimiva tudi zgodba o tem, zakaj je šla v šolo že s šestimi leti: ker je bila njena starejša sestra že v prvem razredu, je hotela v šolo tudi Anica, saj ji je bilo doma dolgčas. Učiteljica je prisluhnila mamini prošnji in Anica se je oktobra priključila drugim učencem, ki jih je zlahka dohitela in mnogokrat tudi prehitela. Toda kljub temu si je najprej želela biti kmetica in šele nato učiteljica. »Ljubezen do zemlje ostaja, še vedno imam rada roke v prsti in pogosto se zgodi, da se spomnim na zaščitne rokavice šele takrat, ko je večina dela že opravljena.«

Rada se spominja učiteljišča, nepozabnih sošolk in sošolcev ter odličnih profesorjev. Ogromno znanja jim je dal slavist prof. Karel Bačer in od njih tudi veliko zahteval. Razrednikove ure prof. Iva Zobca pa so bile kot visoka šola za življenje; celo med počitnicami je svoj razred peljal na nepozabno turo po Julijskih Alpah.

Vse se je začelo na Lazah

Kot učiteljica si je želela delati v šoli v Radovici, vendar so jo oblasti poslale na Laze. Tam pa je bila po odhodu kolegice tudi vodja šole, in kot je bilo takrat po vaseh, je bila učiteljica vpeta v vse pore družbenega življenja: pisala je zapisnike za razna društva in organizacije, organizirala tečaje, poskrbela za proslave ... »Na Lazah pa je spoznala tudi moža. Po poroki sta dobila stanovanje v šoli, toda samo njuna je bila le soba, kuhinja pa je bila hkrati tudi zbornica in šolska kuhinja, kjer so potekali tudi kuharski tečaji.

Po petih letih se je z družino preselila v šolo v Birčni vasi, ki je sčasoma postala podružnična šola OŠ Šmihel. Kasneje se je družina Bukovec preselila v Novo mesto in Anica je učila v matični šoli Šmihel, nato pa to šolo tudi vodila. »Sprva sem poznala vsakega učenca posebej, toda po desetih letih, ko smo postali največja šola na novomeškem območju, mi je bilo žal, da nisem mogla poznati vseh otrok.«  

Posebni spomini pa so vezani na njena zgodnja učiteljska leta, ko je pouk potekal v kombiniranih razredih. Ker je morala nadomeščati tudi kolegico, je bil njen glas preveč obremenjen, in ko je prišel šolski inšpektor Martin Fuis, ji je predlagal, da bo kar on vodil šolsko uro, ker je bil Aničin glas »počen«. Tako je učencem 4. razreda razložil ploščino kvadrata. Dolgo je trajalo zdravljenje Aničinih glasilk, in če je ne bi inšpektor poslal k zdravniku, bi bile posledice verjetno kar usodne.

Tako kot njena mama je bila tudi Anica vseskozi aktivna pri Rdečem križu; tudi kot predsednica Območnega združenja Rdečega križa Novo mesto je pustila globoko sled, saj je s svojim delovanjem in spoštljivim odnosom do ljudi v stiski vzornica in sinonim dela Rdečega križa. Še vedno pa je aktivna na ravni krajevne organizacije in kljub preteklim nalogam vztraja, da je le ena od članic. Na OZRK pa skrbi za Modro polico – za druženja ob branju, za to, da ob tem sodelujejo tudi učenci okoliških šol. Brali in pogovarjali so se o Ivanu Cankarju, Francetu Prešernu pa o Cirilu Zlobcu, Srečku Kosovelu ... in tako spoznavali lepoto in moč literature in hkrati širili obzorje. »Zelo sem vesela širokega zanimanja, literatura združuje, povezuje, plemeniti ...« Zadnja leta pa intenzivneje sodeluje tudi z RIC-em, in sicer v programu Z glasbo v lepši dan. »Tu sem se še zlasti našla. Včasih zapojemo, tudi zaplešemo, se s profesorico Cvetko Krampelj pogovarjamo o glasbi ... Skratka, srede na RIC-u mi pobožajo dušo.«  

Sinova in njuni družini

Samo štirinajst mesecev je razlike med Brunom in Borisom: »Od malega sta kazala, kam se bosta usmerila. Bruno je imel rad les, zato nobeno poleno ni bilo varno pred njim, vedno je bil kje zabit kakšen žebelj, rad pa je tudi ustvarjal, rezljal je mizice, stole ... tudi za novoletna darila. Drugi otroci so kupovali bombone, Bruno pa žeblje. Boris pa je bil nor na motorje in avtomobile, vedno je govoril, da si bo naredil avto.« Bruno je šel na srednjo lesarsko šolo v Ljubljani, nato pa ob delu doštudiral še organizacijo dela in ekonomijo. Zaposlen je v dejavnosti, ki jo ima najraje – v lesarskem podjetju Podgorje, ki je eden največjih opremljevalcev avtodomov in prikolic za Adrio Mobil. Anico skrbi, ker je pravi deloholik, saj svojega delovnika ne konča, ko odide iz tovarne, ampak za službo dela tudi doma. Je pač Aničin sin, ki zaradi velike odgovornosti za podjetje, kjer je zaposlen, vedno vidi še kakšno nujno delo. Je pa tudi Bruno nekaj časa učil na novomeškem šolskem centru oziroma srednji lesarski šoli. Njegove delovne obremenitve dobro razume Janja, njegova žena, ki je tudi učiteljica. Njuna hčerka Petra, magistra farmacije, pa je edinka, zato si je želela več otrok. Z možem Brankom jih imata tri – Moniko, Anžeta in Oskarja. Ko je ta mlada družina obnavljala svoj dom, so stanovali pri babici oziroma prababici Anici: »Že dolgo sem vdova in rada sem jih sprejela k sebi. Imeli smo se zelo lepo. Tudi moj mož, ki je bil zelo ponosen na sinova, bi bil vesel, ko bi videl, kako rasteta njuni družini ...«

Pri njej pa je začasno stanovala tudi Borisova družina: žena Dunja, ki je – kaj pa drugega – učiteljica, ter sin Lucijan in hčerka Maruša. Lucijan je kot računalničar zaposlen v slovenski vojski, Maruša pa je profesorica fizike in računalništva, kot babica in oče pa je tudi Maruša predana prostovoljka.

Boris nam je povedal, kako se je vpisal v 1. razred: stal je pred mamico, vodjo podružnice, ki ga je tako kot druge otroke vprašala: »Kdo si pa ti?« Začudil se je in jo vprašal: »Mami, ali me ne poznaš?« Borisa, ki je rad »šraufal«, sta oče in mama nagovarjala, naj se namesto za mehanika odloči za srednjo strojno šolo. To je nadgradil še s študijem strojništva in se po prvi stopnji zaposlil v IMV-ju, kjer so, kot si je že od nekdaj želel, zares delali avtomobile. Kasneje pa je delal v TPV-ju, kjer naj bi začasno prevzel kadrovski sektor, toda zgodilo se je, da je tam kar ostal. Takrat se je odločil še za študij kadrovskega menedžmenta, se nato posvetil izobraževanju in kakovosti in iz te teme magistriral, doktoriral pa je iz menedžmenta sprememb. Iskanje znanja ga je peljalo naprej v akademske vode. Zaposlil se je za pol manjšo plačo, kot jo je imel kot pomočnik generalnega direktorja TPV-ja, toda zanj je bil pomemben nov izziv. Nazadnje je prevzel ustanovitev Fakultete za organizacijske študije v Novem mestu, kjer je prof. dr. Boris Bukovec tudi dekan. Angažiran pa je še mnogo širše, saj je med drugim tudi član in sooblikovalec Foruma odličnosti in kakovosti. Po akademskem delu pa najde sprostitev v fizičnem delu na kmetiji, ki jo je podedoval po očetu, »zasvojen« pa je tudi s tekom na dolge proge.         

Urhiada

Veliko lepega bi še lahko napisali o družini Bukovec, toda Anica nam je predstavila tudi svojo širšo družino. Pred 12 leti so oživili »Urhiado«, vsakoletno družinsko srečanje, kjer se zberejo kar štiri generacije. Žive so še vse tri sestre in vse tri so učiteljice. Marija živi v Izoli, Barica pa v Ljubljani. Na dan privrejo spomini – tudi otrok, ki so počitnice preživljali pri starih starših in uživali ob Kolpi. Tam so se vsi naučili plavati, tam so poznali vsak kotiček ... Tudi Bruno in Boris imata veliko čudovitih spominov na staro mamo in starega očeta, njune pripovedi, njune izkušnje in na to, kaj ju je življenje učilo in naučilo. Med drugim tudi to, da so spremembe v življenju edina nespremenljivka, da je treba znati sprejeti izzive in se nenehno izpopolnjevati. To je tudi najboljša dota, ki sta jo dala svojim otrokom in vnukom, ti pa jo že delijo naprej.  

Lidija Jež  


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media