Vsako znanje šteje
Na Andragoškem centru Slovenije, krovni ustanovi za izobraževanje odraslih pri nas, se že desetletja trudijo spreminjati odnos do izobraževanja. Med številnimi dogodki, ki so namenjeni širjenju zavesti mladih, srednje generacije in starejših o učenju, ki se dogaja na vsakem koraku, je največji Teden vseživljenjskega učenja (TVU), ki so ga letos skupaj s partnerji pripravili že štiriindvajsetič zapored. Glavnina dogodkov se je odvrtela v tednu od 10. do 17. maja, precej se jih bo zvrstilo še do konca junija. Ne glede na to, kakšne izkušnje imamo iz osnovne in srednje šole ali kasneje, je lahko učenje v odrasli dobi veselo, radostno, krepi zdravje in ohranja mladostne možgane, zagotavlja Zvonka Pangerc Pahernik, vodja Tedna vseživljenjskega učenja.
Zakaj se moramo vse življenje učiti?
Mislim, da sploh ni več vprašanje, ali bi se ali se ne bi vse življenje učili. V to nas preprosto sili življenje, še posebej pa delo. Če pomislimo samo na orodja, ki jih uporabljamo tudi pri vsakdanjih opravilih: računalniki, fotoaparati, telefoni in druga tehnologija, ki nas spremljajo, se neprestano spreminjajo. In če jo hočemo uporabljati, se moramo tega naučiti. Učenje je tu mišljeno v najširšem pomenu besede. To ne pomeni, da moramo spet sesti v šolske klopi in se iz učbenikov učiti nekaj na pamet. Koncept učenja, ki smo ga poznali nekoč in je žal še vedno preveč domač v začetnem izobraževanju, je preživet. Tak način učenja vzbuja odpor in mlade odvrača od tega, da bi izobraževanje nadaljevali z lahkim srcem in radovednostjo, preprosto zato, ker je njihova radovednost že zatrta.
Kako pa to radovednost, ali bolje rečeno, vedoželjnost spet obudimo?
Tako da na različne načine dokazujemo, kako je učenje pravzaprav lahko veselo in zanimivo. In uporabno.
Leta 1996, ko smo začeli projekt Teden vseživljenjskega učenja, je izšla znamenita knjiga Jacquesa Delorsa in drugih avtorjev, ki ima po mojem mnenju zelo lep naslov: Učenje – skriti zaklad. Vpeljala je t. i. štiri stebre učenja, na katere se pri ozaveščanju o pomenu izobraževanja odraslih ves čas opiramo: učiti se biti, učiti se, da bi vedeli, učiti se, da bi znali delati, učiti se živeti v skupnosti. Slišala sem, da ta koncept uporabljajo že tudi ponekod v formalnem izobraževanju. Ti stebri so zajeti tudi v Strategiji vseživljenjskosti učenja v Sloveniji, dobili smo jo leta 2007, a žal ta ostaja le na papirju, brez akcijskega načrta za njeno uresničevanje.
Prosim, razložite nam jih podrobneje.
Prvi steber je pridobivanje znanja, to je v bistvu formalno izobraževanje, skozi katero gremo vsi, vsak do neke stopnje izobrazbe. Učimo se zato, da bi znali in vedeli. Drugi steber je učenje za delo. Najdemo ga v formalnem izobraževanju, še posebej v poklicnih šolah. Nujno je, da izpopolnjuješ ali dopolnjuješ svoje znanje skozi vso poklicno kariero. Na tem področju pri nas še nekoliko šepamo, kar velja še zlasti za slabše izobražen kader. Po drugi strani pa niti nimamo več izbire, s svojim znanjem in spretnostmi se moramo prilagajati novim izzivom. Tehnološke spremembe nakazujejo, da v prihodnosti človek ne bo več veliko delal z rokami, temveč bo moral bolj uporabljati tehnologijo, tudi robote in umetno inteligenco. Znati pa bo moral kritično razmišljati, biti bolj ustvarjalen, da bo obvladal tehnologijo, ne tehnologija njega.
Tretji steber je učenje za osebni razvoj. Potrebe po zadnjem se zadnje čase vse bolj zavedamo, še vedno pa marsikdo o osebni rasti ne želi razmišljati, kaj šele v tej smeri delovati. Vendar tudi na delovnem mestu nismo v redu, če kot oseba nismo v redu, če nimamo vseh plati svoje osebnosti v ravnovesju: razumske, čustvene in duhovne. Imeti moramo urejeno zasebnost, zaceljene rane iz preteklosti, povedano v prispodobi. Omenjeno ravnovesje moramo znati ohranjati sproti in stalno – do konca življenja. Ko je človek zadovoljen sam s seboj, bo dobro deloval tudi v skupnosti.
Učenje za skupnost in v njej je zadnji steber. Najožja skupnost je družina, širša je okolje, v katerem živimo ali delujemo, najširša je družba kot celota. V programih družinske pismenosti na primer spodbujamo učenje otrok prek staršev, saj so ti prvi, ki vzpostavljajo odnos otroka do učenja. V tujini v te namene uporabljajo izraz 'učeče se skupnosti'. Unesco recimo poudarja in spodbuja učeča se mesta (Learning cities). Pri nas se ta ideja (še) ni prijela in predstavljam si, da je kar težko dokazati, koliko neko mesto skrbi za stalni razvoj izobraževanja za vse generacije … S svojimi dejavnostmi, še posebej s kampanjo za promocijo pozitivnih plati učenja Parada učenja – Dan učečih se skupnosti, ki jo razvijamo v TVU od leta 2013 naprej, ugotavljamo, da se na tem področju kar veliko dogaja.
Če poveste bolj po domače, kaj vse spada v vseživljenjsko učenje?
Teoretiki govorijo o treh vrstah učenja oziroma izobraževanja. Poenostavljeno povedano, formalno izobraževanje se dogaja v šolah in vse tja do univerzitetne ravni. Neformalno izobraževanje in učenje, ki ne prinašata višje ravni izobrazbe, se dogajata v ustanovah, kot so ljudske univerze ali zasebne izobraževalne ustanove, ali v interesnih skupinah, kot so študijski krožki. Ti so med najznačilnejšimi neformalnimi oblikami učenja. Mentor ni učitelj v klasičnem smislu, skupina se skupaj odloči, kaj bodo počeli, kakšen cilj bi radi dosegli in kako bodo rezultate svojega učenja predstavili javnosti. Oblika neformalnega učenja je na primer tudi računalniški tečaj ali pa tečaj tujega jezika.
Potem je še t. i. priložnostno učenje, nekateri mu rečejo tudi informalno učenje. Ko greš na primer na potovanje v Grčijo, je fino, da veš kaj o zgodovini krajev, kamor potuješ. Ko preberemo znanstveno knjigo ali vodnik pred potovanjem, si ogledamo razstavo, poslušamo predavanje, gremo na koncert …, se vedno nekaj novega naučimo. Vsako pridobljeno znanje je smiselno.
Kako pa je v primerjavi z drugimi državami poskrbljeno za izobraževanje odraslih pri nas?
Na področju izobraževanja odraslih so stvari načeloma dobro zastavljene. Imamo posebnost, t. i. Nacionalni program izobraževanja odraslih, ki velja do konca leta 2020. Se pa že ukvarjamo s snovanjem nove strategije za obdobje 2021–2030. Gre pa spet za podobne vidike, kot jih omenjam na začetku: splošno izobraževanje, dvigovanje izobrazbene ravni ter izobraževanje in usposabljanje za delo.
V nacionalni program je vključenih devet ministrstev, za njegovo uresničevanje deluje posebno telo, koordinacija izobraževanja odraslih, ki naj bi spremljala, kako se uresničujejo letni programi in bi dajala pobude za novosti ali spremembe. Vendar ta koordinacija nima ustrezne politične moči, na kar je opozoril tudi OECD. V priporočilih, ki so jih skupaj s pristojnim ministrstvom oblikovali lani, so med drugim opozorili, da bi potrebovali več povezovanja med resorji in več moči pri odločanju. Do strategije še pridemo, tudi akcijske načrte nam še uspe narediti, a dobre namere žal večinoma ostanejo na papirju. Prepričana sem, da bi se tega področja morali lotiti celostno. Preveriti bi morali, kaj se recimo s starejšimi dogaja na socialnem področju pa na področju izobraževanja, zdravstva, in jih med sabo povezati, da dobimo celostni pogled na stanje v eni generaciji. Ni treba, da najprej naredimo natančno strategijo z vsemi razdelanimi rešitvami, za katere niti ne vemo, ali so res dobre. Bolje je, da postopoma uvajamo spremembe in jih sproti preverjamo. Naj povem primer: tudi pri nas je še vedno precej ljudi brez dokončane osnovne šole. Tega problema ne smemo zanemariti, čeprav je med njimi večina starejših, ki se verjetno ne bodo odločili za šolanje. Pred kratkim smo imeli posvet o prenovi programa Osnovna šola za odrasle, kjer je bil predstavljen nov prožnejši model. Pri odraslih je namreč pomembno ugotoviti, koliko znanja in spretnosti so že pridobili na neformalne načine, in to potem nadgrajevati modularno s poudarkom na kompetencah.
Kakšna pa je povezava med formalnim izobraževanjem in tem, kako se znajdemo v vsakdanjem življenju?
Slovenija je dvakrat, tj. leta 1997 in 2016, sodelovala v merjenju spretnosti odraslih. Nazadnje v raziskavi PIAAC, največji mednarodni raziskavi o spretnosti odraslih, starih med 16 in 65 let, v 33 državah, in njihovi uporabi pri delu ter v vsakdanjem življenju. V bistvu smo želeli več izvedeti o kompetencah odraslih, ki so potrebne za današnji trg dela. Rezultati so pokazali, da odrasli Slovenci dosegajo nižje rezultate od povprečja v OECD na področju besedilnih in matematičnih spretnosti ter reševanja problemov v tehnološko bogatih okoljih. Kažejo se tudi znatne razlike pri uspešnosti glede na starost, izobrazbo in družbeno okolje. Rezultate lahko delno razumemo tudi kot kritiko obstoječega šolskega sistema, vendar se pristojni v rezultate niso kaj prida poglabljali. Skrb vzbujajoče pa je, da bodo ljudje z nizkimi spretnostmi še vsaj deset, če ne dvajset let na trgu dela.
To je tudi dokaz, da moramo na to, koliko v resnici znamo, gledati vedno s širšega vidika. Eno je znanje, ki ga pridobiš z izobraževanjem, kasneje pa so odločilne spretnosti, ki povedo, kako to znanje uporabljaš v praksi. Raziskava PIAAC nas je opomnila tudi na to, da znanje zastari, če ga ne uporabljaš, oziroma zakrnijo spretnosti, če jih ne vadiš.
Zato v projektu, ki je financiran iz Evropskega socialnega sklada in bo končan v letu 2022, razvijamo spletni vprašalnik Ocenjevanje spretnosti odraslih (SVOS), tako da bo lahko vsak posameznik zase lahko ugotovil, katere spretnosti ima in kje je šibak. Program lahko pride prav tudi delodajalcem, da testirajo kompetence zaposlenih ali novih zaposlenih. Ni dovolj samo potrdilo, da znamo na primer katerega izmed tujih jezikov, pač pa bo treba to tudi dokazati. Vprašalnik je bil že pilotno testiran, do leta 2022 pa bo lahko več kot 17.000 odraslih brezplačno pristopilo k testiranju svojih spretnosti.
Smo sredi Tedna vseživljenjskega učenja, ki v razširjenem terminu traja vse do konca junija. Od kod ideja zanj?
Lahko se pohvalimo, da smo ena od petih držav, ki je že leta 1996 imela festival učenja. Seveda si vsega nismo izmislili sami. Ideja marketinške promocije izobraževanja je zrasla v ZDA, a je tam tudi ugasnila, saj so kmalu spoznali, da ne prinaša denarja. Se je pa od 1992 naprej razvijala v Veliki Britaniji in po njej smo se kasneje zgledovali. Prvo leto je sodelovalo okoli 70 prirediteljev, ki so pripravili blizu 500 dogodkov. Potem se je vse skupaj širilo, letos imamo blizu 9000 dogodkov in 2000 prirediteljev. Slovenci smo posebni še po tem, da imamo festival učenja vsako leto, in to že 24 let zapored. V zadnjih letih smo uveljavili t. i. skupne akcije TVU, ko v posameznih krajih pripravijo dogodke na isto temo. Da bi pokazali, kako lahko z učenjem ostanejo zdravi in močni, aktivni pa hkrati še informirani, smo pred štirimi leti posebej za starejšo generacijo skupaj z Zvezo društev upokojencev Slovenije zasnovali Dan starejših – Čili, zdravi, informirani in dejavni.
Ključ uspešnosti je v tem, da ne delamo dogodkov za druge, temveč skupaj z njimi, če je le mogoče. Če so dogodki za pripadnike drugih kultur, naj bodo medkulturni, če so namenjeni več generacijam, naj bodo zasnovani medgeneracijsko.
Projekt TVU je bil pred 24 leti ena mojih prvih nalog na tem delovnem mestu, zato sem se morala stalno učiti, predvsem na temelju izkušenj, da sem lahko skupaj s sodelavci razvijala nove pristope. To delo mi je omogočalo srečanja z dragocenimi, zglednimi ljudmi – strokovnjaki pa tudi učečimi se. Prav to pa nas je vzajemno bogatilo. Trdno namreč verjamem, da vseživljenjsko učenje osrečuje.
Kaj se je v teh letih najbolj spremenilo?
Opažamo, da so projekti najuspešnejši v tistih okoljih, kjer jih organizira koordinator TVU v sodelovanju s svojo mrežo partnerjev, saj je tesno povezan s tistim okoljem in vsakodnevnim življenjem. Zato bi rekla, da laže izvajamo projekte v manjših krajih, kjer znajo ceniti znanje, radi pokažejo, kaj počnejo …
Ne smemo pozabiti, koliko dela opravijo prostovoljci na področju neformalnega izobraževanja. Pogosto se tisti, ki so imeli dobro izkušnjo z izobraževanjem na neki ljudski univerzi, kasneje odločijo, da kot prostovoljci pomagajo pri izvedbi dogodkov. Skupnosti želijo vrniti vsaj delček tistega, česar so bili deležni sami.
Kako pa spodbujate k učenju tiste odrasle, ki nimajo poguma storiti prvega koraka?
Zagotovo je največji problem začetna motivacija. Ne smemo dopustiti, da slabe izkušnje iz formalnega izobraževanja preprečijo nadaljnje učenje. Vsak izmed nas mora poiskati novo, svojo pot, ki nas zadovoljuje. Ne moreš samo delati zato, da boš svoje delo opravil, kot od tebe pričakujejo, tudi če se ob tem ves čas učiš, ampak moraš pri tem najti tudi neko osebno zadovoljstvo. Vedno je dobro izvedeti kaj novega, od tega, kako dobro vrtnariti, do tega, kako vzdrževati dobre medsebojne odnose. Opažamo pa, da tudi dejavnosti na Paradi učenja, kjer so predstavljene vse možnosti vseživljenjskega učenja za vse generacije, privabijo predvsem tiste, ki jih izobraževanje, kakršnokoli že, zanima.
Mi pa bi resnično radi dosegli take, ki še niso nikjer vključeni, pa bi morali biti, ker njihovo znanje in spretnosti niso ustrezni za današnji čas. Zanje je pomembno, da bi izvedeli, kakšne priložnosti vse imajo in da niso nič težke, kaj šele nedosegljive. Pri tem je zelo pomemben socialni vidik. Če nekdo ve, da se hodi soseda nekam izobraževat pa drugi sosed tudi, se bo vključil še sam. A veliko se jih ne pusti prepričati, da bi prišli vsaj pogledat; hočejo, da jih pustimo pri miru, češ da jih to ne zanima, da so prestari, da to ni zanje, da nikoli niso imeli glave za učenje … Vsi predsodki pridejo na plan. Ob tem pa še najpogosteje navajajo, da nimajo časa niti denarja.
Dober glas o pomenu vseživljenjskega učenja uspešno širijo vaši ambasadorji, mar ne?
Da, vsako leto podelimo priznanja posameznikom in skupinam za promocijo učenja in znanja odraslih. Dobitniki so odlični ambasadorji. Ugotavljamo, da najlaže pridemo do znanja željnih ljudi prek tistih, ki so že imeli kako tako izkušnjo.
Že ko iščemo ambasadorje, smo zelo pozorni na to, da so to ljudje, ki so se v življenju srečevali z različnimi ovirami. Lahko je šlo za pomanjkanje denarja, celo revščino, invalidnost ali preprosto nesrečne okoliščine, zaradi katerih je mlad človek izstopil iz šole z mislijo, da šola pač ni zanj; pa so ga kasneje neke razmere prisilile ali pa ga spodbudile, da se spet vključi. Včasih je dovolj le kanček radovednosti ali pa naključje, ki nekoga usmeri v pravo ustanovo, recimo na ljudsko univerzo, kjer je bil ravno neki tečaj … Nekatere zgodbe naših dobitnikov so res posebne.
Kateri odrasli se najpogosteje odzivajo na pobude za izobraževanje?
Srednja generacija. Ker je primorana zaradi službenih obveznosti. Res pa je tudi, da so bolj ozaveščeni, samoiniciativno iščejo priložnosti za pridobivanje znanj in so za znanje pripravljeni tudi sami plačati.
Mnogi mladi komaj čakajo, da čim prej izstopijo iz sistema izobraževanja, ali pa se odločajo za podaljšanje začetnega izobraževanja, na primer z magistrskim študijem, ker v tem vidijo način premoščanja prehoda iz šole na delovno mesto. Preprosto nadaljujejo študij tudi zato, ker delo težje dobijo, vendar postanejo zaradi tega težje zaposljivi. Zakaj? Ker mora delodajalec zaposlenega z višjo stopnjo izobrazbe bolje plačati. Po drugi strani pa zaposlovalci ugotavljajo, da mnogi mladi nimajo tega, kar bi oni potrebovali. Predvsem nimajo mehkih veščin: discipline, odnosa do dela, timskega dela. Torej sta tretji in četrti steber – osebni razvoj in učenje za skupnost, o katerih sva govorili na začetku, še kako pomembna. Premalo spodbujamo kulturo medsebojnih odnosov, komunikacije, strpnosti …
Opažate, da se zanimanje za učenje z upokojitvijo poveča ali zmanjša?
Zagotovo je veliko zanimanja za računalniške tečaje. Starejši so skoraj primorani slediti tehnološkemu razvoju, sicer so tako rekoč izključeni iz vsakdanjega dogajanja. Vendar pa jih veliko ne zna uporabljati računalnika ali ga niti nima ali se ne znajde med programi, nekateri imajo težave z vidom. Ker spadajo med ranljive skupine, je država dolžna poskrbeti zanje. Ugotavljamo pa, da trenutno za starejše ni dovolj primernih programov oziroma ni kontinuitete. Na primer v nekem projektu, ki je financiran iz državnega ali evropskega denarja, potekajo računalniški tečaji, namenjeni prav starejšim uporabnikom. Ker pa so sredstva omejena, za nadaljevalne tečaje praviloma ni denarja, zato se zgodba konča, čeprav je bil pri udeležencih vzbujen močan interes.
Če sva s tem pogovorom koga spodbudili, da se bo takoj jutri lotil nečesa novega, kam naj se obrne?
Ljudske univerze, ki delujejo v vsakem večjem kraju, predstavljajo mrežo javnih organizacij za izobraževanje odraslih, zato mnoge njihove dejavnosti, še posebej tiste, namenjene ranljivim ciljnim skupinam, financira ministrstvo za izobraževanje. Zato so njihove dejavnosti po večini brezplačne. Tudi svetovalna središča (ISIO, https://isio.acs.si/sredisca), 17 jih imamo, brezplačno informirajo in svetujejo o možnostih učenja in izobraževanja odraslih. V svoja omrežja povezujejo še druge ponudnike izobraževalnih in svetovalnih storitev v lokalnem okolju.
