Vse življenje zvest fotografiji

Prosti čas | jul. '19

Fotografov portret

Stojan Kerbler, eden najbolj znanih ptujskih umetnikov doma in po svetu, je svoje življenje posvetil umetniški fotografiji. Da se je uveljavil, mu ni bilo treba potovati v daljne dežele. Njegove fotografije so najlepši spomin, predvsem pa poklon Halozam, Haložanom in Ptuju. Tako jih sprejemajo domačini, stroka pa jih je nagradila s številnimi domačimi in mednarodnimi nagradami. Leta 1979 je za ciklus Haložani, ki je prepotoval ves svet, prejel nagrado Prešernovega sklada. Nič manj znani in cenjeni niso njegovi Portreti s ptujskih ulic, Koline in Dvorišča, sledijo jim Prostori. Pomemben del njegovega opusa so tudi tovarniške fotografije.

Fotografiral je Haložane med vsakodnevnimi opravili, ob praznikih, v njihovih hišah, vinogradih, na poljih, travnikih, na poti v cerkev … Fotografiral jih je na Ptuju, ko jih je pot zanesla v urade ali na sejme – poleg Jurjevega, Ožboltovega in Katarininega sejma so najraje hodili na živinski sejem, ki ga že nekaj desetletij ni več. Kjer so nekoč prodajali pujske, krave, teličke, zajce, piščance in je vse vrvelo od življenja, zdaj ni več česa fotografirati. Na nekdanjem sejmišču je nakupovalno središče trgovin s tujimi imeni. Tudi takšne Haloze in Haložane, kot so na Kerblerjevih fotografijah, bi danes težko našli. Da ne bi utonili v pozabo očem po večini skriti kotički Ptuja, je Kerbler še pravočasno, pred desetimi leti, presenetil z izredno subtilno serijo fotografij Dvorišča.

»Samostojnih razstav je bilo okrog 180 v trinajstih državah in okoli 1500 skupinskih žiriranih razstav – približno polovica na območju nekdanje Jugoslavije, druge pa po vsem svetu, v 54 državah po starem, dokler niso razpadle na več držav,« pravi Stojan Kerbler, ki bo letos novembra praznoval že 81. rojstni dan, vendar toliko let nikakor ne kaže. »Okoli 540 nagrad sem prejel, približno 130 na mednarodnih razstavah. Fotografij več ne pošiljam na razstave, to sem že davno nehal, dejansko to prerasteš. Včasih smo pošiljali fotografije po pošti, danes vse to delajo z računalnikom. Največji "štos" je, da tisti, ki so uspešni na razstavah, sploh ne znajo fotografu naročiti, da izdela fotografijo, ker vse delajo samo s pomočjo računalnika. Danes je to trgovina. V Srbiji obstaja zasebno podjetje, ki s tem služi. Ves čas prirejajo prenosne razstave in podelijo po 500 nagrad. Po pravilih mednarodne organizacije mora biti toliko sprejetih fotografij! Spomnim se, da so podelili samo eno nagrado, ko sem leta 1976 v Saragozi v Španiji dobil prvo nagrado za Deklico. Res pa je, da sem imel tam samostojno razstavo. Danes pa 500 nagrad – vse je razvrednoteno in vse je samo računalnik.«

Denar je vedno potrošil za fotografijo, ko sta bili hčerki dvojčici majhni, malo manj. Ko je bil še samski, je s prvim posojilom kupil opremo za temnico, razlaga v pogovoru v dnevni sobi, polni fotografij, v četrtem nadstropju bloka na Ptuju. Stopnice do stanovanja včasih prehodi tudi po trikrat na dan.

»Od vsega začetka sem se učil fotografiranja in izdelave fotografij, še vedno jih sam izdelujem v svoji temnici. Danes digitalni aparat da tehnično solidno sliko, izdela pa jo servis. Takrat servisov ni bilo, zato so prednjačili klubi. Bil sem eden redkih s svojo temnico. V tistem času, ko sem največ razstavljal, so bili klubi – Maribor, Ljubljana, Zagreb, Beograd – centri najkakovostnejše fotografije, tudi veliko profesionalnih fotografov je izšlo iz klubov. Danes pa je ogromno šolanih fotografov, ki so se izobraževali najprej v tujini, zdaj pa že doma.«

Od kod ljubezen do fotografije?

»Mama je prvega sina rodila leta 1927, leta 1934 je umrl, imela je samo eno njegovo fotografijo. Takrat je kupila družinski fotoaparat. Hotela je še enega sina in tako sem prišel na svet. Niti na svetu me ne bi bilo, če ne bi on umrl! Če si ne bi kasneje zlomil noge, mi ne bi dala fotoaparata, s katerim sem si krajšal čas. Cel kup naključij … Sem pa v drugem letniku študija spet zbolel in prekinil šolanje, veliko hodil na sprehode in zavestno fotografiral za razstave. Razstavljam od leta 1960. Pa v vojski nisem bil. Veliko moških si je, ko so prišli iz vojske, ustvarilo družino in zapustilo fotografijo. Jaz sem ji ostal zvest vse življenje.«

Srečno naključje je bila tudi zaposlitev v TGA, današnjem Talumu, kjer je bil strokovnjak za preskrbo z električno energijo. Tovarna je imela svoj časopis, zato je veliko fotografiral zanj. Veliko srečnih naključij. »Vendar niti srečna naključja niti talent ne pomenijo nič, če ne delaš in se ne izobražuješ. Prvo revijo o fotografiranju sem kupil v Ljubljani leta 1956. Potem sem zbiral dokumentacijo, ker sem se tako učil. Očitno je to v meni, ta želja po dokumentarnosti. Ko grem slikat, se odločam, kaj je vredno slikati, slikam v domačem okolju. Očitno zmeraj najdem to, kar danes je, jutri pa tega ne bo več. Sčasoma se ta občutek še bolj razvije, zelo hitro ugotoviš, ali je kaj vredno slikati.»

Kerbler je veliko prispeval k ustanovitvi Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju. Večino zbranega dokumentarnega gradiva je predal Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, beremo v njegovem življenjepisu. Sodeloval je pri pripravah razstav 150 let fotografije na Slovenskem v Mestni galeriji v Ljubljani (1989/1990) in retrospektive Ivana Dvoršaka v Umetnostni galeriji Maribor (2015). Za retrospektivo Frana Krašovca (1994) ter za predstavitev fotografskih opusov Gojmirja Antona Kosa (2010) in Božidarja Jakca (2014) v Moderni galeriji v Ljubljani je izdelal fotografije po izvirnih negativih. Je tudi predan mentor mladih fotografov in raziskovalcev fotografije.

Edinstvena retrospektiva 

Z retrospektivno razstavo, odprto na njegov 80. rojstni dan v Moderni galeriji v Ljubljani, ki jo bodo prenesli v Umetnostno galerijo Maribor, kjer bo na ogled od 23. avgusta do 3. novembra letos, je bil izredno zadovoljen. Pravi, da predvsem zaradi zelo dobrega odziva med strokovnjaki, torej fotografi in likovniki, ter splošnim občinstvom. »Razstava je bila res dobro pripravljena, saj so priprave nanjo trajale dve leti in pol. (Vseh 174 razstavljenih fotografij je uokviril sam, op. N. D.). Imam en problem: delam slike s črnim robom in ta "špila" samo, če je fotografija neposredno na steklu, kar je strokovno narobe, saj se slika ne sme dotikati stekla. Črni rob igra tam kot ponovitev, če pa sta dvojni paspartu in vmes odmik od stekla, se to izgubi.« Poleg kakovostnega in dobro prodajanega kataloga je ob razstavi izšla tudi odlična knjiga Stojana Kerblerja in Aleša Štegerja Kar sem videl na Ptuju in drugod. Razstave so mu ob visoki obletnici pripravili še v Talumovi galeriji, Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož in Galeriji mesta Ptuj, prenovljena stalna razstava pa je na ogled na rojstni Ptujski Gori.

Kerblerjevo življenje so poleg družine in službe zapolnile fotografije, njegova prva in največja ljubezen. Pokojna žena Milka je to razumela. Tako kot njegovo zbirateljstvo in viteštvo v Združenju slovenskega reda vitezov vina, vrtnarjenja na Ptujski Gori …

Ali nastaja že nov ciklus fotografij? »Kakšen? Zdaj si bolj red delam v dokumentaciji, ki je je ogromno. Veliko stvari je bilo zdaj objavljenih v različnih medijih. Vse to poskušam urediti in vse delam sam. Moji dnevi so popolnoma zapolnjeni.« Čas za vrt, ki ga redno obdeluje, in klet, polno izvrstnih vin, ki jo ob posebnih priložnostih bolj prazni kot polni, še vedno najde. In nov avto je kupil, da je bolj varen na cesti.

Nevenka Dobljekar, fotografija: Andrej Božič


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media