Ličanov rod je pustil močan pečat v razvoju kraja

Zgodbe | jul. '19

ODSTRTE PODOBE – ILIRSKA BISTRICA

Ob stiku apnenčaste snežniške planote in flišne doline reke Reke pritekajo na površje številni izviri, ki so skozi stoletja močno vplivali na razvoj naselja v kratki zatrepni dolini, ki je kot Bistrica v pisnih virih prvič omenjeno leta 1300. Prvotna vas se je kasneje – da bi se razlikovala od drugih Bistric – imenovala tudi Notranjska Bistrica, ki se je okrog leta 1830 v duhu ilirizma umetno preimenovala v Ilirsko Bistrico. Ta je leta 1911 postala trg, ki se je šestnajst let pozneje, v času Italije, združil s sosednjim Trnovim in dobil izmišljeno ime Villa del Nevoso (Kraj pod Snežnikom). Zaradi prostorskega razvoja naselja so kasneje pozidali še vmesno območje, mu po drugi svetovni vojni vrnili ime Ilirska Bistrica in ga leta 1952 povzdignili v mesto.

V prvi polovici 20. stoletja se je z delnim prekritjem potoka Bistrica in kamnitega mostu pred Šketovo stavbo izoblikoval osrednji bistriški trg, na katerem je med Bistrico in cerkvijo stala in še vedno stoji tudi Ličanova hiša (zdaj Trg maršala Tita 3), iz katere izvira naš sogovornik Janez Ličan, 75-letni upokojeni gasilski tehnik in domoznanec. A preden se posvetimo njegovim znamenitim prednikom, ki so pustili močan pečat v več kot dvestoletni zgodovini tega kraja, se še malo zadržimo na Placu, kjer se skupaj z bližnjo podružnično cerkvijo sv. Jurija zaključuje Dulanji kraj in ob potoku Bistrica po Levstikovi ulici prehaja v Guranji kraj.

Podoba Placa se ni dosti spremenila

Na trg so se, kot je v zajetni občinski monografiji zapisal Leon Belušič, stekale glavne bistriške ulice, ob njegovem robu pa so bile pozidane stavbe premožnejših meščanov. V pritličnem delu hiš so bile predvsem trgovine in gostilne, medtem ko so bila v nadstropjih stanovanja. Marsikateri vhod, tudi celotno pročelje, je bil okrašen z zelenjem (glicinijami). Podoba trga se v zadnjih dobrih osemdesetih letih ni bistveno spremenila, najopaznejša novost je le nova Knjižnica Makse Samse, ki je bila na mestu nekdanje Šketove hiše zgrajena leta 2001. V tej osrednji splošni knjižnici imajo bogat domoznanski oddelek, ki hrani tudi različne dokumente o bistriških rodbinah, med katerimi se je Ličanova tu verjetno naselila že okoli leta 1500, a ker je trnovsko župnišče leta 1700 pogorelo, se pisna omemba družine Ličan pojavi šele v začetku 18. stoletja.

Pri tem je Janez Ličan najprej omenil svojega praprapradeda Matijo (1785–1877), staroslovenca, ki se je sam naučil pisati in brati, se izučil očetove čevljarske obrti ter prevzel domačo kmetijo. Veliko je bral, zlasti Vodnikove Lublanske novice in nato Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice ter slovenske knjige. Dobro je poznal slovensko slovstvo ter pogosto na pamet recitiral Prešernove in Vodnikove pesmi. Bil je neutrudni borec za slovenstvo in eden glavnih pobudnikov za ustanovitev čitalnice v Ilirski Bistrici leta 1864, katere prvi predsednik je bil njegov vnuk Aleksander Ličan.

Trgovci, župani, čebelarji, društveni delavci

Ta je bil edini sin od osmih otrok trgovca z mešanim blagom Josipa Ličana, ki je podedoval posestvo, se oženil in nadaljeval rod. »Moj praded Aleksander Ličan se je po končani Mahrovi trgovski šoli v Ljubljani vrnil domov in najprej pomagal v očetovi trgovini, nato pa v današnji Levstikovi ulici kupil hišo Josipa Valenčiča z mlinom, ki mu je dodal še žago. V pritličju hiše je uredil trgovino, pisarno in skladišče, v nadstropju pa bivalne prostore. Bil je zelo prizadeven, sposoben in delaven, tako da v trgovini z mešanim blagom, usnjem in tobakom odjemalcev ni manjkalo. Svoje blago je prodajal tudi na debelo ter vsak teden dvakrat odposlal dva težka voza daleč v notranjost Istre, proti Lovranu in Kastavu. Na drugi strani ulice so bila gospodarska poslopja, v katerih so redili konje, krave, ovce, prašiče, kokoši, purane in race, na vrtu pa je stal čebelnjak s 30 panji. Vaščani so uspešnega in priljubljenega trgovca leta 1879 izvolili za župana, nakar je to nalogo opravljal vse do svoje prezgodnje smrti leta 1890. V tem času si je prizadeval izboljšati socialni položaj kmetov ter pospeševal razvoj poljedelstva, živinoreje in gozdarstva. Leta 1881 je dal sezidati zvonik na bistriški cerkvi sv. Jurija in se razen v čitalnici udejstvoval tudi na drugih področjih javnega življenja. Delo župana in številne druge naloge je opravljal sam brez tajnika. Za dobra dela ga je cesar leta 1883 odlikoval, pesnik Simon Gregorčič pa mu je ob smrti posvetil nagrobne stihe,« pripoveduje Janez Ličan, hvaležen sestrični Metki Jereb, ki je zbrala dragoceno rodoslovno gradivo o njihovi rodbini.

Aleksandrov sin Josip Ličan je odšel v goriško semenišče. Po nekaj letih kaplanovanja je leta 1902 postal nadškofijski tajnik ter to delo v dvajsetih letih opravljal za tri nadškofe: Jakoba Missio, Andreja Jordana in Frančiška Borgio Sedeja. Postal je tudi profesor bogoslovja in se razvil v odličnega znanstvenika, bistroumnega politika in zagnanega kulturnega delavca, ki se je ves čas boril za pravice goriških Slovencev. Prijateljeval je s pesnikom Simonom Gregorčičem in teologom in politikom dr. Janezom Evangelistom Krekom. Sodeloval je v številnih slovenskih organizacijah ter s kanalskim dekanom Venceslavom Beletom in narodnim delavcem Virgilom Ščekom leta 1923 ustanovil goriško Mohorjevo družbo in ji prva štiri leta tudi predsedoval. Njegova sestra Ema se je poročila s čebelarjem in podjetnikom Antonom Žnideršičem, ki je prvo čebelarsko znanje dobil pri tastu in sosedu Aleksandru Ličanu. Izumil je AŽ-panj in postal eden največjih pridelovalcev medu, voska in kranjskih čebeljih matic v avstro-ogrski monarhiji. Po njem se imenuje domače čebelarsko društvo. Leta 1899 je z družabnikom Rudolfom Valenčičem postavil prvo kranjsko tovarno testenin Pekatete, ki jo vidimo v levem kotu panoramske razglednice. Kot zavednega Slovenca so ga v času fašizma Italijani preganjali, zato je leta 1930 vse premoženje prodal in se preselil v Ljubljano. Na Viču je ustanovil manjšo tovarno testenin, ki jo je po osvoboditvi prevzelo podjetje Žito.

Ker se je Josip Ličan odločil za duhovniški poklic, je naslednik postal njegov mlajši brat Aleksander, ki je takoj po očetovi smrti začel delati v domači trgovini. Po poroki je za nekaj časa odšel v Ljubljano, se vrnil v Ilirsko Bistrico, kjer so prodali hišo na Levstikovi ulici in se preselili na Prešernovo 10 ter v Zalokarjevi hiši na Placu (Trg maršala Tita 3) najeli prostore za trgovino. Leta 1914 je bil vpoklican v vojsko in kot ujetnik sedem let preživel v Rusiji. Po vrnitvi je poleg trgovine na drobno in debelo začel izdelovati še oranžado in sifon ter leta 1928 v isti ulici zgradil kinodvorano, ki so jo pred dvanajstimi leti porušili. »Njegov starejši sin Aleksander, moj oče, se je leta 1928 poročil z Amalijo Kregar in se preselil v tedaj že odkupljeno hišo na Placu, jo obnovil in dozidal ter pred trgovino postavil bencinsko črpalko (glej fotografijo iz leta 1932). Leta 1947 so trgovino in kinodvorano nacionalizirali, oče pa je postal direktor trgovskega podjetja Okrajni magazin, kasnejše Ilirije, ki ga je uspešno vodil, vse dokler ni nabavil sto Gorenjevih štedilnikov, po katerih je bilo zlasti na podeželju veliko povpraševanje. Toda politična oblast mu je očitala kopičenje blaga in ustvarjanje prevelikega dobička ter ga odstavila, nakar je do upokojitve leta 1964 opravljal službo komercialnega direktorja. Oče pa je bil tudi režiser in igralec amaterske gledališke skupine prosvetnega društva Svoboda, predsednik filatelističnega in član gasilskega društva,« pravi njegov najmlajši otrok Janez, ki je z ženo Nives in sinovoma Matejem in Markom edini od Ličanovega rodu ostal v Ilirski Bistrici.

Boris Dolničar