Plesna legenda, ki še veliko dela
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Meta Zagorc
Le redkim uspe v življenju uresničiti svoje sanje. A dr. Meta Zagorc jih je celo presegla. Ko je bila še otrok, jo je babica večkrat vodila v gledališče, na kotalkališče, v cirkus, kjer so nanjo neverjeten vtis naredili akrobati, plesalci, igralci. Morda jo je to pripeljalo v ples in do vrhunskih rezultatov, ki niso prišli kar sami od sebe, ampak s trdim delom, znojem in vztrajnostjo. Po zavidljivi tekmovalni karieri je postala uspešna plesna pedagoginja, mednarodna plesna sodnica za standardne, latinskoameriške in moderne tekmovalne plese, med prvimi se je pri nas posvetila aerobiki in jogi, končala doktorski študij na fakulteti za šport, napisala je več kot 30 knjig, učbenikov, strokovnih in znanstvenih člankov in spada v vrh najuglednejših plesnih strokovnjakov doma in v tujini. Za izjemen prispevek k razvoju slovenskega športa je prejela Bloudkovo nagrado.
Meta Zagorc, ki je vedno na videz radostna, modra v presojah, se veseli življenja, je sproščena, a tudi izjemno delavna, navdušuje vse okrog sebe s pozitivno energijo. Na tekmovalni podij je najprej stopila kot atletinja v Novem mestu, kjer se je rodila, bila je članica državne mladinske reprezentance ter dosegla drugo mesto v metu kopja. »Po zgledu mnogih Dolenjcev sem se ob prihodu na študij v Ljubljani vpisala v Študentski plesni klub. Življenje me je za kratek čas odtegnilo od plesa, ker sem rodila hčerko Nino. Svoje upe na plesna tekmovanja sem skoraj opustila, takrat pa sem srečala Nika Basariča.« Skupaj sta se vpisala v slovensko plesno zgodovino.
Skozi trnje do zvezd
Od leta 1974 se je njuna plesna pot strmo vzpenjala, začenjala sta zmagovati na plesnih tekmovanjih doma in v tujini. Njun trener je bil vrsto let legendarni Franjo Kozar, ki se je iz Maribora vozil v Ljubljano. »Nadobudne pare, med katerimi sva bila tudi midva, pa je vleklo v London, ki je bil takrat plesna prestolnica. Leta 1976 sva se s 'stoenko' odpravila na pot skupaj s Tomažem in Natašo Ambrož. Do Londona smo potovali skoraj dva dni. Potem pa sva z Nikom vsako leto po dvakrat za 20 dni odhajala na treninge v Londonu, kjer sva se v mnogih plesnih studiih imela priložnost učiti od svetovno znanih trenerjev – Billa in Boby Irving, Walterja Lairda, Petra Maxwella, Benija Tolmayerja in drugih.« Meta je dobila ponudbo, da lahko ostane v Londonu kot asistentka W. Lairda, ki je bil navdušen nad njunim plesanjem, »a mene je vleklo domov. Po vsakokratni vrnitvi sva 'pilila' svoje znanje v Kazinski dvorani in drugje.« Postala sta najboljši plesni par, državna prvaka v latinskoameriških plesih leta 1977, kmalu in dolgo sta zmagovala v obeh plesno-tekmovalnih kategorijah. Kot člana državne reprezentance sta se udeležila 16 državnih prvenstev, 13 svetovnih prvenstev, 12 evropskih prvenstev in okoli 120 drugih mednarodnih turnirjev. »Ples pa je prinašal tudi težke preizkušnje, saj se je bilo treba nenehno odločati med družino in službo. Spominjam se, kako sva z Nikom za vsako večje tekmovanje šivala nove obleke, kako težko je bilo vzdržati naporne treninge brez domačih trenerjev, kako sva na turneje odhajala skupaj z Nino, ki je poznala mnoga svetovna plesišča.« Prepotovala sta Evropo po dolgem in počez. »Niko je bil tehnični perfekcionist, jaz pa sem prisegala na izraznost in umetniški navdih.« Kombinacija je bila »ubijalsko« uspešna, znala sta navdušiti tudi občinstvo, časopisi so pisali, da sta »zažigalca« plesnih dvoran.
Nove poti
Uspešno plesno kariero sta zaključila leta 1981. Nato pa je Meta postala mednarodna plesna sodnica za standardne in latinskoameriške ter moderne tekmovalne plese, kar še vedno počne. Kaj mora opazovati plesni sodnik, da sodi pravično, saj pogosto odloča o nadaljnji karieri tekmovalcev? »Vrhunski sodnik mora prav tako kot vsak vrhunski plesalec obvladati tehnično znanje. Izkušnje in 'kilometrina' pomenijo mnogo. V nastopu pa je treba prepoznati še neko posebno moč – karizmo. Seveda je umetniško doživljanje giba in glasbe tista nadgradnja, ki odlične plesalce ločuje med seboj. In kadar gre za plesanje v paru, je to še toliko pomembnejše. Pri današnji kakovosti plesanja odloča prav vse – od obleke, kostuma, 'make upa', prvega koraka na parketu do odnosa med partnerjema, z gledalci. Najboljši oziroma najbolj korekten sodnik si takrat, ko začutiš, da plesalec v ples vnaša tudi tvojo notranjo naravnanost, ustvarja vizijo lepega, je karizmatičen. Kadar je ples dober, me kar spreleti, se me dotakne znotraj. Ta dotik znotraj pa zahteva veliko tankočutnosti in nenehnega izpopolnjevanja.«
Meta Zagorc si je prizadevala, da bi plesna vzgoja postala množična, da bi prišla v vrtce in šole; spodbudila je zametek športnega plesa v pionirskih mladinskih kategorijah, tako kot je to v smučanju in pri drugih športih, kar bi omogočilo trenerjem lažje iskanje mladih plesnih talentov. Slovenija je na področju tekmovalnega športnega plesa postala velesila v svetovnem merilu. Ples pa še vedno ni olimpijska disciplina. Zakaj ne? »Ples je izjemno zahteven šport in hkrati filigransko prefinjena umetnost. Telesna in psihična pripravljenost plesalcev se lahko primerjata s telesno in psihično pripravljenostjo katerega koli drugega športnika. Čeprav smo prilagodili sistem ocenjevanja zahtevam MOK-a in ga približali ocenjevanju v umetnostnem drsanju, ostajajo pomisleki zaradi 'subjektivnega' načina ocenjevanja, vendar upam, da bodo prizadevanja mednarodnih plesnih organizacij rodila sadove in bo ples priznan kot olimpijska disciplina. Uvrščeni smo sicer na World Games, razmišljajo o skupini 'umetniških športov', ki bi se postavili ob rob olimpijskim igram, ampak olimpijske igre so le olimpijske.«
Zakaj naj plešejo seniorji?
Meta Zagorc z možem Nikom
»Ples je univerzalna oblika gibanja, ki ni omejena s starostjo. Je oblika gibanja, ki dviga v nas posebno razpoloženje, osvobaja podzavest, sprošča, ruši pregrade med obvladanim vedenjem in sproščenim izražanjem čustev. Kadar plešemo, se energijska polja združujejo, zaradi sprostitve energije pa vnovič zaživimo, počutimo se radostne. Skozi gibanje se želimo upreti sili teže in vzpostaviti ravnotežje v gibanju, usklajenem z ritmom, kar vnaša v nas določeno harmonijo. Prav harmonija je navadno pogoj za zdravje, zdravje pa je tista vrednota, ki je temeljna za kakovost bivanja, občutek mladostnosti, ki je za starejše še kako pomemben. S plesom tudi razvijamo svoje funkcionalne sposobnosti, izboljša se delovanje srca, pljuč in ožilja. Poleg tega se izboljša tudi naša vzdržljivost, pridobivamo občutek za ritem in lepo, elegantno gibanje, smo bolj veseli in dobro razpoloženi – preprosto bolje se počutimo,« pravi sogovornica. Velik pomen v starosti imata tudi ravnotežje, ki ga s plesanjem lahko ohranjamo, in koordinacija, ki jo izmed gibalnih sposobnosti s starostjo najhitreje izgubljamo. »Pri plesu ne gre samo za delovanje mišičja, pač pa za sinhrono delovanje več različnih organskih sistemov hkrati. Ples omogoča družbeno priznan telesni stik in je neposredno sredstvo za izražanje seksualne privlačnosti, zato plesanje – ne glede na starost – 'poživi duha'. Po raziskavah sodeč, so motivi za plesanje med starejšo generacijo največkrat prav želja po izboljšanju kondicije in zdravja, uživanje v gibanju in glasbi, druženje in sprostitev.«
Za svoje veselje ...
... še vedno nekaj malega predava na fakulteti za šport, AGRFT, Centru za obštudijsko dejavnost. Igra tenis, tu in tam kolesari, veliko smuča in plava, za zdravje vadi jogo in tudi to povezuje s seniorji. »Ko so me nekoč vprašali, kdaj se začenja starost, sem odgovorila, da se ta pozna na ukrivljenosti hrbtenice naprej, na očeh brez sijaja, na upočasnjeni in betežni hoji. In ravno tu imata ples in joga svoje prednosti, saj v veliki meri vplivata in vzdržujeta našo pokončno in lepo držo, spodbujata živahno hojo, okretnost ter gibanje. Vse to v veliki meri vpliva na našo samozavest, kar pa je za 'zdravo' starost še kako pomembno.«
Veselje ji daje še čas, preživet z družino, vnukoma Svitom in Injo, ki se oba tudi ukvarjata s plesom, čas s prijatelji, ki ga ne more zamenjati noben drug čas, in čas, ki ga še vedno preživlja na Plesni zvezi Slovenije in z njo povezanimi dejavnostmi. Ponosna je na svojo Nino, ki je danes ena najboljših inštruktoric aerobike v Sloveniji in je prav tako kot mama končala fakulteto za šport ter uči športno vzgojo na ekonomski fakulteti. Rada prebere kakšno knjigo, tu in tam napiše kakšno pesem, zasnuje kakšno »novo« delo (seminarje, članke, raziskave …), sanja o slikarstvu in igranju kitare. Po duši ostaja učiteljica, predana svojemu delu, ljudem. »Kdor dela z ljudmi, ima zelo odgovorno delo, kdor dela z otroki in mladimi, še posebej. Danes pa prihaja v ospredje tudi delo s starostniki, in prav je, da delimo svoja znanja tudi z njimi. Pri mojem delu sta pomembna bližina in dotik; vedno učim, da bi skrajšali razdalje med ljudmi in da svet temelji na zaupanju, bližini in ljubezni.«
