Predsednik vlade pozna vse njihove skladbe
DOBRE STARE VIŽE
Vlado Matkovič
V Beli krajini so ljudje že od nekdaj radi igrali ne samo na strunska glasbila, povezana s tamkajšnjo folkloro, ampak tudi na diatonične harmonike. Vlado Matkovič je Belokranjec iz Dragatuša pri Črnomlju. Rodil se je v glasbeni družini, tako starša kot strici so peli in igrali, prvo glasbilo, na katero je zaigral, pa je bila bugarija, tamburaško strunsko glasbilo. Imel je komaj deset let, in kot pravi, se mu še sanjalo ni, da bo kdaj v rokah držal tudi harmoniko.
A je njegov brat kupil dvovrstno harmoniko, ki je pihala zrak na vse konce, se spominja, in sta se začela učiti igranja kot samouka. Lotil pa se je tudi igranja na klavirsko harmoniko, pri čemer mu je bil v oporo stric Evgen Cestnik, ki je bil v tistih krajih organist in pevovodja.
Kakšni so bili tedaj njegovi mladostni glasbeni zgledi? »Moj starejši brat Jože me je navduševal nad igranjem na kromatično harmoniko, ampak si je nisem mogel privoščiti. Sicer pa sem rad poslušal Avsenike, Vitala Ahačiča, ki je bil pravi mojster, pa Avgusta Stanka, tudi Lojze Slak je bil tedaj že prisoten. Sam sem se sicer te glasbe malo izogibal,« pove o svojih prvih glasbenih korakih.
Fant z vseh vetrov
Najprej je v družinskem ansamblu Potepuhi igral s svojimi brati, z njimi sta bila še bratranec Tone Lamut pa Jože Nemanič iz bližnjega Butoraja. V ansamblu je igral tako na diatonično kot na klavirsko harmoniko, kmalu po vrnitvi od vojakov pa so se oglasili Fantje z vseh vetrov in ga povabili medse. Zgodba je zanimiva: »Ko sem zmagal na nekem belokranjskem harmonikarskem tekmovanju, se je ta glas razširil tudi naokrog in fantje so me poiskali in mi povedali: 'Ti si naš!' A tudi oni so me s svojim petjem prepričali, da sem se jim pridružil, in že na prvem nastopu na festivalu v Števerjanu smo zmagali in potem ni bilo več poti nazaj,« se spominja. Fantom je povedal, da bo z njimi igral dve leti. A to jesen bodo dočakali že 40 let skupnega glasbenega ustvarjanja.
V ansamblu Fantje z vseh vetrov so že od vsega začetka delovanja fantje z različnih koncev Slovenije. V skupini je kar nekaj Novomeščanov. Basist Jože Dobovšek, kitarist Marjan Luzar, pevec Mišo Perozzi, Franc Kramer se je na Dolenjsko priženil iz Savinjske doline, pevci Tone Rus, Primož Berus in Franc Pupis pa so z Vrzdenca pri Horjulu, Borovnice in Laz pri Logatcu.
Instrumentalne viže, ki jih je ansambel posnel v teh desetletjih, so skoraj vse delo Vlada Matkoviča. In kako godec pride do navdiha za vižo? »Za to mora biti pravo vzdušje, kdaj te pač nekaj prešine in potem čez čas iz tistega nekaj ustvariš. A včasih si lahko to kaj hitro pozabil ali pa si se glasbenega namiga spomnil šele čez nekaj mesecev, danes pa si to lahko takoj posnameš na telefon in shraniš,« pove o napredku pri ustvarjanju.
Valček je nežna reč
Kako pa je z valčki, ki so včasih tudi zelo žalostni, in z običajno poskočnimi polkami – kako se ta vzdušja prenašajo v vašo glasbo? »Ko se s harmonikarji pogovarjam o tem, smo si enotni, da je lažje narediti lep valček kot živahno polko, seveda če je nečemu podobna. Na silo ne gre. Valček pa je bolj nežna reč.«
Besedila za skladbe, ki jih ansambel posname, so v veliki meri delo samih članov. In katere so njihove najpomembnejše, najbolj priljubljene skladbe? Veliko jih je, najprej človek pomisli na Sosed, dober dan, Te domače viže, Vzemi si čas in Na zdravje, muzikant. In te skladbe so se znašle tudi na gramofonskih ploščah, ki so jih snemali na povabilo in s pomočjo Borisa Kovačiča.
Z njim so se srečali, ko so bili prvič na ptujskem festivalu. Kot vrhunski glasbeni mojster je bil v ocenjevalni komisiji, sicer pa je bil tedaj vodja slovenskega predstavništva beograjske založbe RTB. Po nastopih jim je pri večerji ponudil sodelovanje. Vlado se spominja: »Bil je res strokovnjak, znal je marsikoga o čem podučiti, tudi meni je marsikaj svetoval. Prišel je na eno naših vaj, najprej je bilo govora tudi o tem, da je ime našega ansambla predolgo, ampak kaj kmalu smo že snemali z njim. Rekel je, naj delamo tako, da nas ne bo čez dvajset, trideset let sram. Tako se je začelo in še danes smo veseli, da ljudje poznajo naše skladbe. Le kaj je za muzikanta lahko lepšega!«
Pri založbi RTB so izdali štiri velike plošče, kasneje so snemali tudi za druge slovenske založbe. Igrali so na naših najodmevnejših festivalih domače glasbe, bili so tudi gostje slovenskih klubov v Nemčiji in Avstriji, peli in igrali so večkrat tudi v Španiji, čez lužo pa jih pot kljub dogovarjanjem ni nikdar pripeljala. Glavna težava so bili dopusti, ki jih vsi niso mogli dobiti.
Vzdušje med glasbeniki v skupini je bilo vedno prijetno, spominja se, da jih je tudi smeh pogosto držal pokonci, da so se včasih stokrat nasmejali, tudi na njihovih poteh je bilo vedno živahno. Skupaj pa jih je držalo predvsem zagnano delo. Ko pripravljajo nove skladbe, vsakdo prispeva svoje mnenje, edini so si v tem, kot je večkrat dejal njihov pevec Tone Rus, da je najpomembnejše pri njihovem delu predvsem ustvarjati lepe skladbe. Omenijo pa tudi, da niso nikdar ustvarjali glasbe z namenom, da bi jih radijski valovi predvajali pri čestitkah, namenjenih poslušalcem. A kljub temu je marsikatera njihova skladba primerna tudi za takšen poklon.
Štirideset let delovanja
Na njihovem spomladanskem koncertu v Novem mestu je bilo ob praznovanju štirih desetletij uspešnega delovanja vzdušje v dvorani izjemno, poslušalci so kar nekajkrat vstali in ploskali. Med gosti koncerta je bil tudi predsednik vlade Marjan Šarec, velik ljubitelj njihove glasbe, ki je glasbenikom v zadovoljstvo povedal, da pozna vse njihove skladbe.
Člani ansambla se že pogovarjajo o ponovitvi nepozabnega dogodka. »Načrtov za naprej imamo kar nekaj. Sicer še vedno večkrat nastopamo tu in tam, pripravljamo se tudi na snemanje novih skladb. Smo skoraj vsi že upokojenci, tako da imamo zdaj malo več časa kot nekdaj,« zaključi svojo zgodbo, povezano z glasbo, harmonikar Vlado Matkovič. A možakar ni le harmonikar, je tudi vinogradnik, ima kar nekaj trt in prideluje vino za domačo uporabo, za dobro voljo in sprostitev.
