Naše misli so žive sile
Placebo je lahko postopek ali snov, po videzu enaka zdravilu, ki pa ne vsebuje zdravilne učinkovine. Ker bolnik tega ne ve, verjame, da je to, kar prejme, koristno zdravilo in zato izgine bolečina. Tako kot placebo pa učinkuje tudi nocebo, ki predstavlja strah pred neželenimi učinki zdravila oziroma slab odnos bolnikov do terapije, zato lahko občutijo poslabšanje simptomov. Medicina je še vedno dokaj skeptična glede teh dveh pojavov, saj placebo pojmuje kot » moč utvare«.
Pa vendar je v znanosti vse več raziskav o medsebojnem vplivu duševnih in telesnih mehanizmov. Sodobne tehnike slikanja možganov odpirajo vrata teoriji, ki pravi, da posameznikov način razmišljanja in njegova prepričanja ne vplivajo le na njegovo duševno stanje, temveč lahko povzročijo tudi dejanske biološke spremembe v telesu.
Možgane lahko preoblikujemo
Živi dokaz za neverjetno moč uma in čustev je zdravnik dr. Joe Dispenza, ki naj bi zaradi posledic težke prometne nesreče pristal na invalidskem vozičku, pa je že po nekaj tednih samostojno odkorakal iz bolnišnice. Predstavljal je čudež, sam pa je dejal: »Anatomija naših teles ni statična, ampak kar brbota od sprememb. Naši možgani delujejo s polno paro, saj vsako sekundo ustvarjajo ali pa uničujejo nevronske povezave. Človek lahko spreminja svoja notranja stanja in s tem dosega konkretne fiziološke spremembe.«
Pri tem se je zanesel na odkritje nevropsihiatra Erica Kandala, da se lahko s stimuliranjem število povezav v nevronskem sklopu podvoji, in obratno, da se začnejo nevronske povezave krčiti že v treh tednih, če jih ne uporabljamo. Torej možgane lahko preoblikujemo s signali, ki potekajo skozi naše nevronsko omrežje. Vzporedna odkritja so tudi pokazala, da je statična le peščica naših genov in se od 75 do 85 odstotkov genov vklaplja in izklaplja glede na signale iz okolja, na kar vplivajo misli, čustva, prepričanja, ki se nam porajajo. V tem sklopu so tudi raziskave, ki so dokazale, da so negativna čustva dobesedno oblika zasvojenosti z visoko ravnijo naših lastnih stresnih hormonov, kot sta kortizol in adrenalin. Ali pa nasprotno – prijeten in zdravilen je »hormon crkljanja«, ki spodbudi željo po nežnih dotikih, občutkih ljubezni in zaupanja. Ljudje se hitro naučimo prilagoditi okvire tako za stresne kot zdravilne hormone.
Joe Dispenza je napisal knjigo Placebo ste vi, ki je svetovna uspešnica. V njej s pomočjo znanosti, ki na področju epigenetike, nevroplastičnosti in psihoimunologije ter nevroimunologije hitro napreduje, dokazuje, da lahko vsak človek sam oblikuje svoje možgane in telo, in to s svojimi mislimi, čustvi, namerami in transcendentnimi stanji. Za vse to v knjigi ponuja tudi »recept«. Avtor dokazuje, da se vsak člen verige vzročnosti, ki se začne z mislijo, konča z biološkim dejstvom – to se lahko izrazi tudi v spremembi stanja na primer izvornih celic ali pa beljakovinskih molekul v krvnem obroku, ki krepijo imunost itd. »Če spremenimo svoja notranja stanja – predvsem z mislimi in čustvi – lahko ustvarjamo konkretne fiziološke spremembe. Tako lahko dobesedno spremenimo svojo resničnost,« je dejal v intervjuju za zagrebško TV-oddajo Na robu znanosti.
Devet tednov okrevanja
Bil je še mlad zdravnik, ko je kot kolesar doživel težko prometno nesrečo, in zdravniki so mu »napovedali« invalidnost. Tudi po zelo tvegani operaciji naj bi skoraj zagotovo pristal na invalidskem vozičku. Odklonil je operacijo in se odločil, da se bo rekonstrukciji poškodovane hrbtenice posvetil z jasnim namenom ozdravitve, in sicer s svojimi mislimi in čustvi, saj je verjel, da ima telo notranjo inteligenco, s katero se lahko pozdravi. To, kar ga je kot zdravega zaposlovalo skozi teorijo, ali se človek lahko reprogramira in doseže notranje spremembe, je začel preizkušati na sebi. Ni si pa mislil, da to zahteva tako izjemno samodisciplino, da je tako težko ostati miselno in čustveno osredotočen. In ni si mislil, da je človek skoraj nemočen pred »napadom« spominov, čustev, dvomov ... Zaradi poškodbe hrbtenice je moral ležati na trebuhu; v takem stanju se je dvakrat po dve uri na dan poglobil vase in »obdeloval« vretence za vretencem. Zveni enostavno, skoraj naivno, toda biti popolnoma osredotočen na želeni rezultat, ne dopustiti nobeni drugi misli, da bi ga odpeljala stran v preteklost, v samopomilovanje, v obtoževanje ..., je izjemno težko. »Takrat sem spoznal, koliko misli namenjamo ljudje temu, česar nočemo, in kako težko se osredotočimo na to, kar hočemo.« Če ga je nekje iz podzavesti prešinila skrb, kako bo prišel do svoje ordinacije, ki je v nadstropju, je že »padel« nazaj v dvom glede ozdravitve. Temu dvomu se je uprl tako, da se je še intenzivneje »videl, kako hodi, teče, da je ob tem občutil srečo, da je začutil blagodejni veter ... In predal se je srečni utrujenosti ob pretečenih kilometrih.« Vedno znova se je moral v glavi 'popraviti' v želeno podobo; videti in čutiti sebe zdravega in srečnega. Za to, da je dve uri zbrano ohranjal svojo zdravo in aktivno podobo z vsemi podrobnostmi vred, ne da bi se pri tem vsililo kakšno vprašanje ali dvom, je potreboval šest tednov. Pravi, da je dobesedno začutil, kdaj se je v njem vse poklopilo – počutil se je popolnoma sproščenega, um je bil osredotočen, misli niso več vrvele, ni tuhtal, ni se trudil.
Ob tem so bile pomembne tudi meditacije, ki so omogočale transcendentna stanja. Z meditacijskimi vajami, ki jih tudi predstavlja v knjigi, se metafizično konkretno uresniči. Jasno je začutil olajšanje, kot bi mu bilo odvzeto ogromno breme, in preplavil ga je mir. Šele takrat je rekonstrukcija z notranjimi procesi lahko stekla in kmalu je začel opažati fiziološke spremembe. Celice so se začele reorganizirati, geni so se začeli izražati na novo in telo se je začelo pospešeno celiti. Devet tednov po nesreči je samostojno odkorakal v življenje in deseti teden po nesreči je že delal s pacienti. Nato pa postopno spet telovadil in hkrati nadaljeval rehabilitacijo. Od tega je že 30 let – v tem času je raziskoval povezave med umom in telesom, kako programirati mišljenje z nevrofiziološkimi načeli, kako razvijati možgane.
V knjigi navaja mnoga težka stanja, ki so jih ljudje uspešno reševali s pomočjo svojega uma in čustev in tako omogočali, da so se geni začeli izražati na novo. Ob delu z bolniki je vseskozi natančno opravljal meritve in bolnikom pojasnjeval in dokazoval, kako so lahko dosegli tako osupljive rezultate. »Spoznal sem eno od poglavitnih točk kvantne fizike – um in snov nista ločena elementa. Zavestne in nezavestne misli ter občutki so podlaga, ki nadzoruje našo usodo. Potrebna sta seveda vztrajnost in osredotočenje na manifestiranje prihodnosti, kakršno si želimo, saj vse to obstaja v človeškem umu ter hkrati kvantnem polju, ki je um neskončnih možnosti. Oba uma morata sodelovati, da bi ustvarila prihodnjo resničnost, ki potencialno tako in tako že obstaja.«
