Neješčost oslabi naše telo
Zaznavanje okusa s starostjo peša, prav tako moč v rokah in prstih. Izločanje želodčnih sokov je zaradi starosti in nekaterih zdravil upočasnjeno, tako ni niti občutka lakote in za nameček je slabši izkoristek hranil. V starosti se izloča manj hormona grelina, kar vodi v izgubo teka. Svoje dodajo še diete, stranski učinki zdravil in osamljenost. Izbirčnost, še huje pa neješčost, je osrednja težava današnjega časa od otroštva do zrelih let. Od 15 in 35 odstotkov starejših se spopada z zavestno neješčostjo.
Zaradi manjših energijskih potreb so obroki manjši, da se včasih štejejo v žličkah. Jedi postajajo vedno bolj kašaste, saj jih zaradi manjkajočih zob niti ni mogoče drugače pojesti. V zrelem obdobju ima do 40 odstotkov ljudi protezo, a je vsak peti ne uporablja.
Starejši želijo barve in okuse. Lahko si predstavljam, da je manj slana hrana neokusna. Če ponagaja še občutek za slanost, postane hrana povsem neslana in zato (skoraj) neužitna. Rešitev je tako banalno preprosta, da kar bode v oči: uporabimo več začimb, ki nadomestijo sol, jedi so krepkih okusov, ki jih zazna vsak. Limonina lupinica, cimet, vanilja, rožmarin, timijan, žajbelj, lovor, česen … so začimbe, ki naj najdejo mesto v prehrani starostnika. Marsikateri pogrešajo česen na solati ter poper in brinove jagode v golažu. Pri neješčih osebah si pomagamo tako, da v jedi dodajamo rastlinska olja in ne povečujemo količine sladkorja. Hrana tako dobi značaj in se je zlepa ne naveličamo.
Starostniki imajo željo po jedeh, ki so jih jedli v otroštvu in mladosti. Jedi na žlico, kot sta jota in bograč, pa kvašeni štruklji, potica z rozinami, zelševka, ocvirkovca so na listi bolj zaželenih. V zrelih letih nastopi nostalgija, v katero se potihoma plazi vznemirjenje ob novih izzivih. Po mojih izkušnjah številni želijo pokusiti tudi kaj drugačnega, da si le razbijejo nadležno enoličnost.
Hrana je premalo mastna, pravijo. »Želim si kakovostno in radostno preživeti preostale dni, nikar v stradanju in megleni hrani, pa čeprav bom zaradi tega kak dan manj na tem ljubem svetu,« mi je nekoč rekla neka gospa v domu starejših občanov. »Kaj, ko bi malo zamižali na eno oko in nam vsaj kdaj pa kdaj ponudili žgance z ocvirki, jajček s panceto in pečeno piščančje bedro, ne le pustih piščančjih prsi.« Počutje je velik dejavnik pri neješčosti, pri tem odklanjanju hrane po lastni volji. Če gre pri izbirčnosti za izločanje tega ali onega živila, je neješčost zapleten preplet številnih dejavnikov, od katerih je najbolj očiten klic po upoštevanju.
V starosti je pomembno tudi, kako in kje jemo, najraje v družbi, ter kako je hrana pripravljena in postrežena. Da je pripravljena z (materinsko) ljubeznijo in veseljem. Človekovo dostojanstvo je veliko vredno in starostniki želijo, da jih cenimo – tudi s pravimi in malo lepšimi krožniki, ne s »plehnatimi« kakor v vrtcu.
Pozor pri že sicer suhih starostnikih. Pri osebah z nizkim ITM so spremembe v prehranjenosti hitro opazne in zelo očitne, hitro vodijo v nedohranjenost – večje tveganje za padce, preležanine, okužbe. Zaradi nedohranjenosti se zmanjšajo količina beljakovin v organizmu, ki so zaloga energije, količina aminokislin za regeneracijo in imunski odziv telesa.
Recepti
Piščanec v smetanovi omaki s šampinjoni
Potrebujemo:
500 g svežih šampinjonov
3 do 4 stroke česna
manjšo čebulo
1 kg piščančjih kosov (npr. zgornji deli beder brez kosti in kože)
sol
2 žlici moke
pol kozarca belega vina
majaron, timijan, rožmarin, peteršilj
limonov sok
pol litra jušne osnove
2 dl sladke smetane
Priprava: Pečico vklopimo na 200 stopinj. Gobe grobo narežemo, česen stremo, čebulo drobno narežemo. Kose piščanca posolimo, pomokamo in v ponvi na hitro opečemo. Preložimo v pekač.
V ponev damo čebulo, gobe, česen, po potrebi malo olja in na hitro popražimo. Prelijemo z vinom in počakamo, da alkohol izpari. Stresemo po piščancu, nato pa vse skupaj začinimo z majaronom, timijanom, rožmarinom in prelijemo z limonovim sokom. Ob piščancu prilijemo približno pol litra jušne osnove. Postavimo v segreto pečico za pol ure.
Pet minut pred koncem peke v pekač prilijemo smetano, previdno premešamo in hrustljavo spečemo do konca. Okrasimo s peteršiljem in postrežemo s prilogo po lastni izbiri in solato.
Hruškovi začimbni mafini s kandiranim ingverjem
Sestavine za 12 do 15 mafinov:
2 skodelici hruškovega gostega soka/kaše
250 g moke
2 žlički pecilnega praška
pol žličke soli
2 žlički cimeta
pol žličke muškatnega oreščka
četrt žličke mletega ingverja
100 g dobro zmehčanega masla
3 žlice meda
50 g rjavega sladkorja
2 jajci
2 žlički vaniljevega izvlečka ali vrečka vaniljevega sladkorja
100 g orehov
50 g kandiranega ingverja
večja hruška
Priprava: Najprej skuhamo hruškovo kašo ali sok, in sicer dve hruški očistimo, narežemo in stresemo v kozico. Prilijemo malo vode, zavremo, nato nad šibkim ognjem kuhamo toliko časa, da se hruške povsem zmehčajo (približno 10 minut). Kuhane pretlačimo v kašo ali gost pire. Dobiti je moramo za dve skodelici. Pečico vklopimo na 180 stopinj.
V prvi posodi zmešamo moko, pecilni prašek, sol, začimbe. To so suhe sestavine. V posodi mešalnika zmešamo zmehčano maslo z medom in sladkorjem. Dodamo jajci, vaniljo, nato počasi vmešamo hruškov pire. To so mokre sestavine.
Orehe grobo sesekljamo. Prav tako na manjše koščke narežemo kandirani ingver. Hruško očistimo, olupimo in narežemo na kocke. Suhe sestavine previdno vmešamo med mokre, dodamo ingver, orehe, kocke hrušk. V model za mafine vstavimo papirnate modelčke in vanje naložimo gosto tekoče testo. Če naložimo manj testa, bo mafinov več. Porinemo v segreto pečico za 30 minut.
Pečene pustimo hladiti v modelih 5 minut, nato jih preložimo na mrežico, da se ohladijo, ali ponudimo še tople.
Kuhamo z Mojco
V Domu upokojencev Franca Salamona Trbovlje smo se letos dogovorili za projekt »Kuhamo z Mojco«. Tako so stanovalci dobili dejavnost, pri kateri krepijo svoje motorične sposobnosti, samozavest, veselje, razigranost, obenem pa vplivamo na neješčost. Vsi namreč radi pokusimo nove jedi, še posebej, če okoli nas lepo diši, in raje pojemo tisto, kar pripravimo s skupnimi močmi. Na delavnicah občudujem vnemo vsakogar, ki se potrudi in opravi svojo kuharsko nalogo, čeprav nima več takšne moči v prstih kot nekoč. Nekateri le opazujejo (pravimo, da nadzirajo), večina sodelujočih pa nestrpno hrepeni po novi kuharski zadolžitvi. Tako zelo, da si na svojem koledarju z rdečo označijo datum, ko se spet srečamo. Junija je DUFS Trbovlje praznoval 40. obletnico in s skupnimi močmi smo pripravili spodobno pogostitev. Uživali smo.
