Kdo nam bo vladal?
Za slovenske zmage
Bili so časi, ko se o vladarjih ni spraševalo. Odločali so v Rimu, kjer so za svojo »milost« postavili tudi ceno. Vladarsko čast je moral prejemnik tega naziva plačati z ustrezno malho zlatih goldinarjev. In po poimenovanju »od boga in njegovega zemeljskega namestnika« je zakonito ožemal svoje podložnike za svoj žep in nenasitno rimsko blagajno. Bilo je veliko uporov proti tovrstni »krščanski solidarnosti«, najuspešnejši pa je bil Lutrov protestantizem. V bistvu je šlo za to, ali bodo nemški fevdalci plačevali davek rimskemu papežu ali pa bodo denar svojih tlačanov porabili po svoji volji. Navsezadnje gre pri oblasti predvsem za denar.
Ob nedavnih volitvah v Evropski parlament smo veliko slišali, kako si bodo kandidati te ali one stranke v najbolj demokratični ustanovi evropske skupnosti narodov in držav prizadevali za uveljavitev pravic in svoboščin državljanov, kakor jih je v temeljih opredelila že francoska revolucija. A videti je, da je družbena delitev na plebejce (tlačane) in gospodo tudi v današnji Evropi še zmeraj živa. Ta delitev ne zadeva le ljudi, gre tudi za odnose med državami. Spomnimo se krize svetovnega bančnega sistema, ki jo je sprožil propad nepremičninskih skladov v Ameriki. Kdo je plačal »sanacijo« propadlih bank? So bili to tisti, ki so krizo zakuhali? Ne, plačali so tisti, ki nikakor niso mogli vplivati na odločitve vlad ali vodstev bank. Tako je bilo tudi v Sloveniji. Državljani smo imeli zaradi zavožene politike manjše plače, pokojnine, znižala se je raven socialne varnosti, manj denarja je bilo za zdravstvo, šolstvo, znanost … Ali je kdo odgovarjal za zgrešene odločitve? Ne, tako kot drugje so se vsi po vrsti sklicevali na »objektivne okoliščine«.
Do jeseni naj bi se članice (države) Evropske unije dogovorile, kdo bo v »evropski vladi«. Zagotovo bo sestava komisije predmet političnih pogajanj, vendar bi bilo pogajalce vredno opozoriti, kaj so v predvolilnem času obljubljali. Predvsem to, da Evropska unija ni le skupnost držav in narodov, temveč tudi državljanov. In za to gre. Evropska skupnost mora v večji meri postati skupnost njenih državljanov in veliko manj ustanova interesov kapitala. V bistvu je treba na evropski ravni doseči dogovor o sožitju, solidarnosti, bratstvu in spoznanju, da smo vsi člani skupne človeške skupnosti.
Slovenija je v teh svetovnih »prerivanjih« dokaj nepomemben dejavnik. O tem nam na primer zgovorno govorijo vojaški manevri na Počku ali pošiljanje naših vojakov na Natove mirovne misije. Od voditeljev slovenske države bi državljani vendarle morali slišati odgovore, zakaj so tako pohlevni, ko gre za tako imenovane »direktive« Bruslja ali zveze Nato, in kdo so tisti posamezniki, ki so te zaveze sprejeli. Ne gre samo za bančno luknjo ali dva odstotka družbenega proizvoda za obrambo, kaj je z »zavezami« o privatizaciji (razprodaji) družbenega (državnega) premoženja … Kdo so ti, ki v našem imenu kopljejo nove luknje v državnem proračunu in na dolgi rok ogrožajo prihodnost prihajajočih generacij? Kar nekaj takih primerov smo že imeli v narodni zgodovini, vendar razumen človek ne vidi razlogov, da bi napake iz ne tako davne preteklosti ponavljali.
V Sloveniji je veliko ljudi, ki so svojo umnost dokazali v svetu, in zakaj bi jim ne prisluhnili tudi doma? Že zato, da bi se z večjim optimizmom spoprijeli z izzivi, ki nas čakajo v bližnji prihodnosti. Ena od teh je odločanje, kakšna bo prihodnja podoba Evropske unije. To je ena redkih priložnosti, ko šteje tudi naš glas. Tokrat bodimo glasni, in ne kimavci.
