Najprej so živeli v šotorih

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jul. '19

Farož in cerkev Sv. Krizogona

Brkini so lahko odmaknjeno gospodarsko nerazvito območje ali pa dežela, kjer živijo vile, štrige in škratki. So kraji, kjer so še pred kratkim zdravili prašiče s protiuroki. Hrušica je večja vas na južnem pobočju Brkinov, ob cesti Podgrad–Kozina. Hrušičani se lahko pohvalijo, da so njihovi škoromati v pisni virih omenjeni kot prva znana maska na Slovenskem. Vas je omenjena tudi kot prafara. Pa pustimo tokrat uradno in pisano zgodovino ob strani.

Izročilo pravi, da so na območje današnje vasi prišli trije mladeniči, trije bratje. Ustavili so se in počivali na hribu, kjer je rasla hruška. Po tisti hruški so dali vasi ime Hrušica. Tam so si postavili šotore in se dogovarjali, kdo ostane in kdo gre naprej. Eden je šel naprej in je osnoval vas Sabonje. Dva sta ostala v Hrušici, prvi pri Šatorjevih, drugi pri Šuštarjevih na Hribu. Spomin na hišno ime Šatorjevi je v vasi še živo in naj bi pričalo o tem, da sta snovalca vasi sprva živela v šotoru.

Sčasoma je Hrušica zrasla v veliko vas, Anton Poropat - Antenjačtn mi je pravil, da je bilo v vasi osemdeset parov konjev in sedemdeset jusarjev (kmetov). Ti niso pustili, da bi ljudje iz drugih vasi zidali na hrušiškem območju. So se bali, da bi prišleki – bajtarji – Hrušičanom kradli pridelke na njivah. Tudi gvardjana so imeli, ki je pazil, da se ni tuja živina pasla na hrušiškem.

Tri cerkve, trije patroni

Pod Hribom, kjer je staro vaško jedro, stoji cerkvica svetega Vida, ki je star patrocinij. Na sosednjem hribčku je še farna cerkev svetega Krizogona, ki pa je mlajšega nastanka. Ob njej leži pokopališče, čeprav je bilo prvotno ob svetem Vidu. Pravijo, da naj bi ob prekopavanju grobov našli zelo velike kosti. Od ljudi, visokih dva metra in več.

Bezeg nastopa v eni od hrušiških bajk.

Vaški praznik ali opasilo Hrušičani praznujejo na sveto Marino, 17. julija, vendar je tudi 15. junij, ko goduje sveti Vid, zaobljubljen in spoštovan dan. Takrat niso smeli vpregati živine. Nekoč si je nekdo to vseeno drznil in celo gnal volove mimo cerkvice. Mimoidoči ga je spomnil, da bi ga moralo biti sram njegovega početja. Volovji gospodar se ni dal, odrezavo mu je odvrnil: »Svet' Vid nej pihne moje vole v rit!« Pa jih je res pihnil. Gospodar se je skupaj z volovi zvrnil v reber. Njega je zmečkalo, živina pa je poginila nedolgo zatem.

Južno od današnje glavne ceste je stala še tretja cerkev, posvečena svetemu Antonu. K njej je vsako leto iz vasi vodila procesija. Sezidale naj bi jo velike bele vile, in sicer v eni sami noči. Ko se je cerkvica začela rušiti, so vaščani pobirali kamenje za gradnjo v vasi – eni so si zgradili štalo, pa so jim poginile krave, drugi so sezidali svinjak, pa so jim poginili prašiči. Na staro cerkev zdaj spominja kapelica svetega Antona na začetku vasi.

 Stara cesta, ki teče južno od današnje, morda prekriva še starejšo, rimsko, ki je tekla od današnjega Trsta do Reke (Tergeste–Tarsatika). Po tej cesti so vozile poštne kočije in po njej so hodile vojske. Med Hrušico in Obrovom naj bi se končala ena velika bitka s Francozi. Ti naj bi zakopali velik zaklad, ki so ga večkrat iskali, ampak vsakokrat neuspešno. Pravijo, da jim ni bilo dano, da bi ga našli, vedno jih je kaj prestrašilo in odvrnilo od dejanja. Nekoč je tam strela tri ljudi ubila in tri opekla, menda rada tam udari, ker je spodaj orožje, pa jo vleče dol ...

Na novačenje v francosko vojsko spominja še vedno zelo živa in do neverjetnih podrobnosti ohranjena pripoved Marije Tomažič-Bentelove. Govori o njenem praprastarem očetu Franetu, ki so ga med košnjo na hrušiškem območju zajeli vojaki. V francoski vojski se je bojeval sedem let v konjenici. Med Francijo in Nemčijo je bil zajet in po koncu ujetništva se je kar šest mesecev vračal peš domov. Vračajoči se vojaki so se orientirali tako, da so spraševali po Italiji, in končna točka je bil Trst. Iz Trsta do Hrušice je Frane potreboval dva dni zaradi izčrpanosti. Doma so ga čakali živa udova, ostareli oče in brat, ki se je medtem časom tudi sam poročil. Ko je vstopal na domače dvorišče, je oče sedel pri oknu, ni ga prepoznal. Frane je vstopil v hišo brez pozdrava, ni se izdal, kdo je, najprej je povprašal po svoji ženi Mariji, ampak ga oče še vedno ni prepoznal in ga je zalovil iz hiše. Šele ko je vprašal po otročinih, je oče vstal in začel od presenečenja kričati. Ko je Frane zagledal svojo ženo, je planil v jok, kar je očeta zelo pretreslo.

Dobri in slabi razbojniki

Hrušica nekoč

Med vasjo in staro cesto stoji griček po imenu Gavji vrh. Na njem so po izročilu obešali cestne razbojnike, ki so napadali poštne kočije. Nekoč so nekega obsojenca pred obešanjem peljali v vaško cerkev na zadnjo spoved, pa so hiteli mimo njega ljudje od blizu in daleč – eni so bili prisiljeni gledati obsodbo, drugi so šli iz radovednosti. Ta je bil strašen ropar, ljudje so se ga bali, nič se jim ni smilil. Ko je videl, kako ljudje hitijo gledat njegov konec, je zarenčal: »Kaj tečete, ljudje? Kar tecite, tecite, ampak ste zgodnji! Brez mene ne boste ničesar videli!«

Menda so cestne roparje bolj poredko prijeli in obsodili, ker se je razbojništvo med ljudmi toleriralo. Vedeli so, kdo je ropal, pa ga niso izdali. Razbojništvo v teh krajih naj bi končal en Napoleonov guverner. Kjer se je zgodil rop, je zaprl vaške starešine, dokler niso izdali imena roparjev. Tako se je razbojništvo končalo, ime Gavji vrh pa je ostalo do današnjih dni.

Izseljevanje v čezmorske dežele se je dogajalo tudi v Brkinih, čeprav ni bilo tako množično kot v sosednji Čičariji. Tudi oče Antona Poropata je bil v Ameriki, ampak se je vrnil. Stric Tončič je rad pripovedoval tiste presne, bolj ko smo se mu smejali, bolj je vztrajal pri njih. Trdil je, da je bil tudi on z očetom v Ameriki. Ampak takrat še v jajcih. »In tu je resnica, zevita ku uk in lesica!« je še dodal. Njega ni več, nekaj njegovih pripovedi pa je le ostalo zapisanih. Če se vam vzbudila zanimanje, sezite po knjigi Marije Tončič Štrancar z naslovom Frk, čez drn – frk, čez trn: prolke, pravce, štorce in prfjetce iz Brkinov in Čičarije.

Besedilo in fotografije: Sabina Pugelj


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media