Bernikovi so velika in srečna družina  

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jul. '19

V družini Bernik je veliko članov, zato tudi veliko skupnih praznovanj.

Križna Gora nad Škofjo Loko, s katere se razširja pogled na verigo vrhov Kamniških Alp in Karavank, slovi tudi po Gostilni pri Boštjanu. Po odprtosti in prijaznosti jih poznajo pohodniki in ljubitelji narave in dobre hrane iz vse Slovenije, z nami pa sta Jožica in Boštjan Bernik delila tudi svojo prav posebno osebno zgodbo.

 »S sosedi, ki so Boštjana že poznali, sem sedela pred hišo, ko se je na kolesu pripeljal mimo. Ustavil se je in se začel pogovarjati. Tudi z menoj. In potem ko so vsi sosedje že odšli, sva midva še kar klepetala ...« pripoveduje Jožica. Ko je spoznala Boštjana, je bila ločena in imela je tri otroke – Mileno, Lidijo in Maksa, Boštjan pa je bil vdovec. Žena, stara komaj 29 let, je zaradi zelo agresivnega raka na hitro umrla, in tako sta Boštjan in sinček Miha ostala sama. Jožica in Boštjan sta hitro ugotovila, da sta za skupaj, in tudi otroci so se med seboj takoj vzljubili. Štirje nadobudneži so dobili še dve sestrici. »Toda v naši družini ni mojih, tvojih in najinih otrok, ampak so vsi najini,« pravita zakonca Bernik, ki imata že osem vnukov.

Prvi gostje na plohih

Oba sta doma iz Škofje Loke, vendar ju mnogi ljudje poznajo kot lastnika gostilne na Križni Gori. Ko je Jožica spoznala Boštjana, ji je oče Rudolf podaril svojo rojstno hišo na Križni Gori. Želel je, da jo obnovi in v njej uredi gostilno. Vsi njegovi otroci – skupaj z Jožico jih je sedem – so nadvse delavni, odgovorni in zelo uspešni, kako torej ne bi uspelo tudi Jožici. »Ni mi bilo jasno, kako naj tu na hribu, do koder je takrat vodila le makadamska pot, odprem gostilno. Le kdo bo prišel sem gor, kako bodo otroci hodili v šolo?« se je spraševala. Oče pa je v gostilni videl potencial, ker je Jožica po poklicu kuharica, in to z veliko začetnico. Za svoje kuharske sposobnosti je v službi – kuhala je v škofjeloški poslovalnici Gorenjske banke – dobivala same pohvale. Ob otvoritvi bančnih počitniških hišic ob morju je pripravila imenitno pogostitev. »Ti bi morala imeti gostilno!« ji je takrat dejal direktor. Bil je že drugi v kratkem času, ki ji je to omenil in verjel vanjo. Zato je prisluhnila nasvetu in se začela pripravljati na obnovo stare hiše in ob vsaki plači kupila nekaj materiala.

Ko je Boštjanu omenila očetove načrte glede gostilne, je glasno dejal, da gostilna ni zanj, da že ne bo delal vse sobote in nedelje. Pa ne da bi se branil dela, nasprotno, od malega je delal in pridobival podjetniške izkušnje doma pri očetu in dedu: »Moj stari oče je imel glavnikarsko obrt in poleti sem med počitnicami delal v delavnici. Najprej so bili glavniki iz roževine, nato je prišla plastika in moj bratranec, ki nadaljuje dedovo obrt, se zdaj ukvarja samo s plastiko.« A Boštjan je rad hodil po hribih, rad je, kot pravi, »letal po luftu«, saj je bil navdušen zmajar, rad je bil in še vedno je najraje v naravi. Vendar je bila Jožica že sredi priprav, pa je šel z njo na pogovor z arhitektko, ki je ugotovila, da je treba staro hišo podreti, in na hitro skicirala, kako naj bi bila videti nova hiša. Skica je Boštjana tako navdušila, da se je na polno vključil v obnovo. Gostilna je zaživela, še preden so bila dela povsem končana: »Moja ginekologinja, ki je dobro poznala našo zgodbo, se je odločila, da bo pri nas praznovala rojstni dan, in ker še nisem imela štedilnika, sem pečenko, kruh in druge dobrote spekla v krušni peči, piščanca pa sem ocvrla na dveh plinskih gorilnikih. Ker tudi stolov in miz še nismo imeli, je vseh 15 gostov sedelo kar na plohih, ki smo jih prekrili z odejami, in vsi skupaj smo se imeli prav lepo. Tak je bil začetek naše gostilne.« Jožica je kuhala, Boštjan je stregel in zadovoljnih gostov je bilo vsak konec tedna več, zato sta kmalu potrebovala dodatno pomoč. Dobrote njihove kuhinje, zlasti česnova juha, domača pečenka, nadevane telečje prsi, domače testenine in štruklji, že 25 let privabljajo goste od vsepovsod. Tudi goveja juha, kuhana na štedilniku na drva, je drugačna kot tista, ki je kuhana na plinskem ali električnem štedilniku. 

Jožica se spomni anekdote, ko je prišel na kosilo njen nekdanji učitelj matematike in jo je spomnil na to, da ji računanje ni šlo najboljše, Jožica pa mu je hudomušno dejala: »Počakajte, da napišem račun, pa boste videli, kako mi gre računanje ...« 

Delo se najde za vse

Gostilna, odeta v cvetje, leži na višini 670 metov nad morjem. Za otroke so postavili igrala in plezalno steno. Lepo je videti urejene vrtove, kjer gojijo zelenjavo za gostilno in goste v apartmajih, če si ti želijo sami pripraviti hrano. Imajo pa tudi konje – za ježo ali izlete. » Zelo uživam, ko posadim otroke na konje in gremo naokoli,« pravi Boštjan. Konje sta si želeli najmlajši hčerki Ana in Ema, zdaj pa so predvsem Boštjanova ljubezen. Prijeten je sprehod do bližnje cerkve sv. Križa, ki je bila pred kratkim obnovljena, ali pa le malo dlje v drugo smer do cerkve sv. Gabrijela. Prav tako je lepo posedeti na terasi in uživati v čudovitem pogledu na mogočne hribe.

V družini s šestimi otroki je bilo vedno zelo živahno. Zrasli so ob delu v gostilni, vendar sta zdaj v gostilni »ta glavna« predvsem Maks in Miha. Maks je gostinec, Miha pa je po poklicu pilot, vendar se tudi v gostilni dobro znajde. Ravno opravlja licenco, in če ne bo dobil dela pilota, pravi oče, bo doma vedno dovolj dela tudi zanj. Milena, ki je podjetnica in skupaj z možem živi v Postojni, pogosto prihaja domov, saj v Škofji Loki vodi ure joge, kamor hodijo tudi njene sestre in mama. »Nisem si mislila, da me bo joga tako navdušila, pomiri me, me napolni z energijo – res čudovito ...« pripoveduje Jožica. Boštjan pa doda, da doživlja podobne učinke, ko je v naravi, ko jezdi konja. »Smo pač različni – moja meditacija je narava, moje veselje je akcija. Midva z ženo sva še en dokaz, da se nasprotja privlačijo in dopolnjujejo.«

Lidija in Ana sta obe pravnici; Lidija ima tri otroke in živi v Škofji Loki, Ana pa s fantom doma na Križni Gori. Najmlajša Ema pa je zobna asistentka in z družino živi v Radovljici.

Radi skupaj zapojejo

Jožica ima zelo lepe spomine na leta, ko so bili še vsi otroci doma – vsako leto so šli na morje, veliko so planinarili ... Boštjan igra kitaro, ob njegovi spremljavi pa je vsa družina prepevala. Pesem Naš maček je ljub'co imel je njihova himna, saj jo zapojejo vedno, ko pridejo skupaj. Ko je Ema odšla na šolanje v Ljubljano, so ji ob vsakem slovesu zapeli tisto o življenju v internatu in potem so vsi jokali.

Posebno tople pa so solze sreče. Jožica je jokala od sreče, ko se je Boštjanov sin Miha v drugem razredu osnovne šole odločil, da jo bo klical mamica. Od sreče zajoka tudi, ko sliši vnuka Luko igrati na harmoniko oziroma ko se lahko veseli uspehov Jere, Ožbeta, Metke, Luke, Nadje, Maše, ali pa igrivosti najmlajših dveh – Kristjana in Oskarja. V tako številni družini je veliko praznikov, ki jih po navadi praznujejo ob ponedeljkih ali torkih, ko je gostilna zaprta, in če ne gre drugače, vzamejo Bernikovi otroci v službi dan dopusta. Ti trenutki jih še tesneje povezujejo. Seveda ne manjka Boštjanova mama, očeta pa Boštjan nima več. Zagotovo bi bil vesel, če bi videl, kako njegov sin uživa ob delu v gostilni in okoli nje, kaj vse je ustvaril. V nasprotju z Jožičinim očetom je namreč dvomil, da bo gostilna na Križni Gori uspela in da bo Boštjan z veseljem delal v njej. Družijo se tudi z mamo in očetom Boštjanove pokojne žene, ki sta se ob praznovanju polnoletnosti vnuka Mihe toplo zahvalila vsem v tej veliki družini za ljubezen in pozornost, ki jo je bil ves čas deležen.

Ker delo ne sme biti vse, si vzamejo čas še za druge dejavnosti: otroci hodijo s svojimi partnerji na plesne vaje, radi zaidejo v hribe, Boštjan je z zmajarstvom »okužil« Miho. Jožica je že upokojena, Boštjan pa je blizu upokojitve in zadnja leta se postopno umikata iz dejavnosti – Jožica, ki je nekoč rada in veliko kolesarila, se zdaj drži boj doma, enako Boštjan, čeprav ga včasih še »mika« nebo. Gostilno postopno vse bolj vodijo Maks in Miha ter kuharica Vida, ki jo je Jožica naučila spretnosti domače kuhinje in je postala kar del njihove družine. Zagotovo pa sta s svojim zgledom na otroke in vnuke prenesla talente in vrednote, ki jih v družini Bernik skrbno negujejo – delo, poštenje, dobrota, prijaznost, razumevanje in predvsem ljubezen.

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media