Med ljudmi
Mira Smrkolj
»Vedela sem, da bom napisala knjigo, ko se bom upokojila,« začne pogovor Mira Smrkolj, upokojena učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Domžale, kjer je bila zaposlena kar 37 let. Četudi je vmes končala študij pedagogike, je ostala na istem delovnem mestu, ker je, preprosto povedano, zelo rada delala z otroki.
Maja je v samozaložbi izšla njena knjižica Med ljudmi, v kateri je zbrala 42 kratkih zgodb, ki so v obrisih nastajale skoraj vse njeno življenje. V zgodbe je prelila lastna doživetja, spomine, dogodke iz otroštva, vaške dogodke in pojave. Njene zgodbe so kratke, lahkotne, nekatere hudomušne, ker ima rada humor, pravi. Seveda knjiga ni njeno prvo srečanje s pisano besedo. Že kot učiteljica je z učenci sodelovala pri številnih šolskih projektih in rezultat enega je bila knjižica Prazniki s prijaznimi možmi, ki je izšla leta 1995. V njej je predstavila zimske dobre može, ki po ljudskih običajih decembra obiskujejo otroke. Sodelovala je na številnih natečajih za kratke zgodbe, med drugim je bila s svojo zgodbo Laž finalistka Oninega natečaja, priznanj pa je še veliko. Redno sodeluje na natečajih Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in objavlja v lokalnih medijih. Ko se je leta 2013 upokojila, se je vpisala na domžalsko univerzo za tretje življenjsko obdobje, pri Društvu Lipa Domžale pa je aktivna članica literarne delavnice.
Knjižico odlikuje tudi zanimivo oblikovanje, besedilo zaključujejo drobne risbice listja in cvetja. Med zgodbe pa so umeščene fotografije avtorici najljubšega drevesa na domačem posestvu, kamor se je kot otrok zatekala v svoj domišljijski svet, kot odrasla ženska pa takrat, ko je potrebovala mir in samoto. Glede na energijo, ki jo Mira Smrkolj izžareva, in zaradi svojih številnih aktivnosti Med ljudmi zagotovo ni njena zadnja knjiga. Pove, da je dolga leta sestavljala družinski rodovnik in tam naletela tudi na številne zanimive, bolj ali manj resnične zgodbe, prav tako pa je deset let vodila zelo natančen dnevnik za oba svoja otroka. Izvem še, da so štiri prijateljice, ki so se spoznale pred več kot pol stoletja v internatu v Ljubljani, še vedno tesno povezane med seboj, vsako leto se 25. maja že leta srečujejo njihove družine. Gradiva za nove zgodbe je več kot dovolj.
